Večina ljudi se sprašuje ali je po smrti še kaj in, ali se s smrtjo vse konča?

Resnica je, da smrti nihče ne pobegne. Ničesar na tem svetu ne moramo storiti, če si tega ne želimo, moramo pa umreti.

Ste se potem vprašali: “Ali se s smrtjo vse konča?”

Marsikdo od nas bi si želel, da bi bil večno mlad in zdrav, da nam ne bi bilo potrebno umreti, saj, ko umremo pustimo tukaj na zemlji vse, kar smo si skozi življenje ustvarili. Res pa je, da se večina boji smrti, saj je to za marsikoga velika neznanka.

Skozi obstoj človeštva so nastale religije vere in razna društva, ta pa so s seboj prinesla tudi nov pogled na samo smrt.

Ko umremo se naše telo prične razkrajati, naša duša pa odpotuje nazaj domov od koder smo prišli. Nekateri temu pravijo nebesa, jaz pa pravim, da se vračamo v nesnovni svet.

V nesnovnem svetu živijo naše duše oziroma energija, kjer načrtujejo nova življenja.

V svojem življenju lahko imamo včasih manjše ali večje težave, zato je dobro, če imamo koga v nesnovnem svetu, da ga prosimo, da nam skozi sanje pomaga, ali da nam skozi sanje pošlje kakšen nasvet. Ko sanjate pokojnika, še posebno, če ste ga prosili za pomoč, si dobro zapomnite odgovore, saj vam ti odgovori lahko prinesejo korenite spremembe v vašem življenju. Res pa je, da nam v vsem ne morajo pomagati, saj se ne smejo vmešavati v naš tok življenja, ki smo ga načrtovali v nesnovnem svetu. Moramo se zavedati, da smo na zemljo prišli z razlogom, da se nekaj naučimo in nadgradimo.

ali-se-s-smrtjo

Kako vemo, da je pokojna duša z nami?

Veliko je govora o obstoju duše in o tem, ali nas pokojniki obiskujejo in, kako nas obiščejo. Pokojni nas po navadi obiščejo, ko spimo, skozi sanje, saj se nam edino v sanjah lahko približajo in nam povejo, kar potrebujemo slišati od njih. Če nam v sanjah govorijo, da moramo nekaj storiti je to pametno, da tudi to storimo.

Sanje so edini način, da nam sporočijo, da so dobro, da so še vedno z nami, da nas imajo radi in, da si želijo, da živimo naprej svoje življenje. Skozi sanje nam lahko povejo, na kaj naj bomo pozorni, lahko pa se nam tudi opravičijo, če so za časa življenja storili kakšno napako, ki nas je prizadela.

Je pa še kar nekaj načinov, kako nam pokojni dajo vedeti, da so z nami. Včasih lahko zavohamo parfum pokojnega, ki ga je oboževal, vonj cigarete, ki jo je pokojni kadil, na radiu se začne predvajati njegova najljubša pesem, ki jo je najrajši poslušal, lahko začutite nežno ščemenje po laseh, saj takrat vas boža, da vas potolaži, če ste žalostni.

Če pa se pokojni približajo preveč k naši energiji, lahko čutimo glavobol, če je imel za časa življenja pogosto glavobole, lahko čutimo žalost, bolečino, jezo, pa tudi veselje, in tako dalje …kar pa mine, ko stopijo z našega energetskega območja.

Mogoče verjamete v obstoj duše, mogoče pa tudi ne. Mogoče ste v sanjah že doživeli, da vas je obiskal kdo od pokojnih, lahko pa tudi ne. Verjeli ali ne, poizkusite, prosite jih za pomoč in pomagali vam bodo, pa vi to verjeli ali ne.

Moja osebna izkušnja…

Po smrti svoje mame, sem imela samo eno željo in to je, da mi čimprej pride v sanje, da mi da dokaz, da je še nekje tam za mavrico, da vem, da me čaka, da se bova nekoč zopet srečali.

To je bila moja vsakodnevna želja, ki pa se ni hotela uresničiti, vsaj ne takoj. Tako so minevali meseci in nehala sem prositi. Bila sem razočarana in nisem vedela v kaj naj verjamem.

Neko noč sem se odpravila k počitku, po navadi zelo težko zaspim, to noč pa sem takoj zaspala in začele so se sanje. Sanje so bile tako resnične, kot je resnično naše življenje. Znašla sem se zunaj svojega telesa, pogledala sem se in videla, kako spim. Bila sem malce zbegana, saj nisem mogla razumeti, kako to, da lebdim in ob enem tudi spim v svoji postelji.

smrtjo-vse-konca

Slišala sem glas, kako me nežno kliče in takrat sem v daljavi za belim oblačkom videla samo glavo svoje mame. Počasi sem začela potovati proti temu oblačku in klicati mamo, saj sem bila zelo vesela, da jo vidim. Mami je odgrnila belo tanko zaveso, ni bil več oblaček, in poletela je proti meni z razširjenimi rokami. Bila je nasmejana, bila je lepa in veliko mlajša. Tudi jaz sem razprla roke, da jo lahko objamem.

Mamina hitrost je bila tako velika, da je kar poletela skoz mene. Kar na enkrat se je pokazala za mojim hrbtom in mi dejala: »Veš se še učim, še ne obvladam vsega.«

Objeli sva se in poleteli proti zemlji, jaz pa sem samo ponavljala: »Mami, mami …«

Vem, da sva trdo pristali na moji postelji in tisti hip sem se prebudila in čutila, kot, da nekdo sedi trdno ob meni. Ko sem se obrnila, da jo vidim, je teža popustila, videla sem samo beli oblaček, ki je šel skozi steno. Res sem vesela te izkušnje, vesela, da mi je dala znak, da je še vedno z menoj in ob meni.

Vedeževalka Duška



Zadnje objave od Duška T (poglej vse)

Podobni članki

Dodaj odgovor