Zgodba, govori o punci Angeliki, katera je iskala smisel v tem hladnem svetu. Smisel je našla povsem nenavadno in nepričakovano. Angelika in njena zgodba “Moj angel varuh iz nebes”, vas bo navdušila, da tudi vi najdete svoj življenjski namen ter odkrijete svojo moč, če jo že niste.

Moj angel varuh iz nebes

Bila je polna luna, ko se je rodila Angelika. Rodila se je v revni vasi svoji mami Meliti in očetu Petru. Bila je prva in edina hčerka v družini. Njena mati si je vedno želela imeti hčerko in luna ji jo je podarila. Melita je že ob njenem rojstvu vedela, da bo to poseben otrok, z močmi, ki jih še nihče ni videl, zato jo je poimenovala Angelika. Bila je lepa kot angel, svetli lasje, skoraj pa bela polt, luna, ki je žarela, ji je dala prav poseben sij. Njeni brati so bili osupli in presrečni, da so dobili sestrico, ki jim bo osvetlila noči in krajšala dneve.

Ko je Angelika odraščala je pričela vse bolj žareti in oddajati pozitivno energijo, vsi okoli nje so se počutili odlično. Njena mati je menila, da zdravi depresijo in tesnobo, saj si se v momentu ob njej sprostil, ne glede na to, koliko si bil napet. Ker je imela tako dobro srce, je mislila, da so vsi okoli nje dobri ljudje in da ji vsi želijo dobro. Vendar je hitro spoznala, da niso vsi ljudje dobro namerni in da jo nekateri želijo le izkoristiti.

Ko je bila Angelika v najstniških letih, si je kot vsak najstnik želela izkusiti svet. Njena mama je bila zelo zaščitniška do nje, saj je vedela, da bi jo svet hitro prizadel ali pa celo “pokvaril”. Bila je nežna duša in v vsakem je iskala tisto dobro. Njena mama se je le komaj strinjala, da jo spusti v svet, vedela je, da enkrat bo to vsekakor morala storiti. Bilo jo je neizmerno strah. Angelika je vstopila v svet, kjer je bilo več slabega kot dobrega. A njeno dobro srce je videlo le dobroto. Hitro je bila izkoriščena, hitro so ji ljudje nanesli srčne rane. Pričela se je zapirati vase, saj jo je svet vedno znova razočaral. Postala je vse bolj “siva”. Njena energija, ki je bila tako svetla in nalezljiva, je sedaj ugasnila. S tem se je ves svet okoli nje spremenil.

Njena mati je videla spremembe, a ji ni vedela pomagati, zato jo je poslala v drug kraj, kjer ji bodo vedeli. Angelika se je temu močno upirala, saj vse kar si je želela je, toplino mame, saj je lahko le njej zaupala. A kmalu je izgubila tudi zaupanje vanjo. Takrat si Angelika ni vedela razložiti, zakaj jo je edina oseba na tem svetu, ki jo je kadar koli razumela in o njej skrbela, odrinila stran od sebe? V drug kraj, k nepoznanim ljudem? Angelika je iz “sivine” se zavila v “črnino”. Vse, kar je nekoč imelo smisel, ga sedaj ni imelo več. Angelika je bila prestrašena, o življenju ni videla ničesar, kot le to, da je kruto. Angelika se je pričela “krhati”, pričela je govoriti o svojih bolečinah, kdo ji je povzročil rane, kaj jo je toliko odtujilo od vsega. To je povedala osebi, ki ji je poleg mame najbolj zaupala na tem svetu. To je bila njena babica. Babica jo je vedno bodrila in jo želela odpraviti na pravo pot. Kadar se je Angeliki svet obrnil na glavo in ni videla več izhoda se je obrnila k babici in ji zaupala prav vse, kar ji je ležalo na njeni duši, upajoč, da tega nihče več ne bo izvedel. Babica je vedela vse o krutem svetu, zato ji je želela pomagati po svojih najboljših močeh. Nikoli si ni želela, da bi prizadela svojo najljubšo vnukinjo. A takrat jo je, čeprav se Angelika ni zavedala, da je želela le dobro in ji pomagati.

Na tej točki v življenju so jo izdali prav vsi, katerim je zaupala, jih imela rada. Ni vedela na koga se lahko obrne, komu še lahko sploh zaupa. Takrat je pri svojih 15 letih želela končati svoje življenje, saj ni videla izhoda, ni videla smisla. To ni bilo življenje, ki si ga je predstavljala, to ni bil svet zanjo. Mati jo je poslala daleč stran, ne zavedajoč, kakšne težave ima, potem pa še za piko na i, jo je izdala babica, saj je vse njene težnje in skrivnosti povedala njeni mami. Zanjo je bilo to zelo boleče, poleg tega, kakšne stvari so se ji zgodile v tem kratkem obdobju življenja, ker je preveč zaupala in verjela, da so vsi ljudje okoli nje dobri.

Ko si je poskušala vzeti življenje, se ji je v mislih odvil film njenega otroštva, kako so jo vsi imeli radi, saj je kar žarela od pozitivne energije. Čeprav je bila zelo sramežljiva, so jo vsi imeli radi in jo sprejemali takšno kot je. Pomislila je, zakaj je svet tako krut? Zakaj ljudje želijo drugim nanesti bolečino? Mar ni življenje zato, da se uživa in da se ljubi? Takrat Angelika ni imela odgovorov na svoja vprašanja. Močno si je želela izginiti iz tega sveta, imela je občutek, da ni to pravo mesto zanjo. Zarezala je globoko v zapestje in medtem dejanjem se ji je odvil film, kako bo to prinesla mati in babica, ki sta jo imeli neizmerno radi? Morda bi se krivili za njuna dejanja, ki sta jih naredili, a jima Angelika to ne bi mogla povedati, da nista oni krivi. Da je kriv svet, ki je hladen in siv. Odvrgla je rezilo in planila v jok. “Ne želim tega tako končati! Ne želim izpasti slabič!”

Čeprav je imela občutek, da se je ves svet obrnil proti njej in da so jo izdali ljudje, katere je imela največ rada, je še vedno globoko v sebi videl smisel ter dobroto. To je bil njen dar, da je v vsem, še tako slabem videla dobro. Pričela se je boriti zase, pričela je spoznavati, da ljudem ni zaupati. Takrat je okoli sebe naredila ogromen zid, kateri ni spustil nikogar notri.

A kmalu si je želela ljubezni, želela je izkusiti tisto pravo, pravcato toplo ljubezen. In tako se je zaljubila. Pozabila je delno na svoje težave, saj je mislila, da jo v svetu lahko reši le ljubezen. A ni vedela, da tudi v ljubezni mora biti previdna in pozorna. Bila je naivna, saj je še vedno v vsakomur videla le dobro. Ljudje se jo z lahka prenašali okoli prsta. Posebno ljudje, katere je imela rada in mislila, da ji želijo dobro. Pričela je zanemarjati nasvete edinih oseb, ki so jo zares imele rade. To so bili vsekakor njeni najbližji. A, zaradi slabih izkušenj jim ni več toliko zaupala. Zaupala je še samo sami sebi. A, ker je odraščala ni vedela, kakšne so lahko to včasih “cene”. V svojem življenju je le iskala pravo ljubezen, nekoga, ki jo bo razumel in jo v popolnosti sprejel. Držala se je napačne osebe. Ni želela priznati, da jo ta oseba le zlorablja in izkorišča. Potrebovala je kar nekaj časa, da je spoznala, da to ni dobro za njo in da je čas, da se odpravi iz te točke življenja. Vse te slabe izkušnje so ji prinesle veliko travme, katere je držala v sebi in jih ni želela nikomur več zaupati, saj je imela mnenje, da jo bodo zopet izdali.

Tako je iz vesele in pozitivne deklice, zrasla v hladno in prestrašeno dekle. Želela je le razumeti svet in nekako “spadati” vanj. To ji ni šlo dobro od rok, zato je poiskala tudi strokovno pomoč, za katero je mislila, da bi ji le-ta še pomagala. Resnica je bila, da ji je to pomagalo le trenutno in ne za vedno. Imela je veliko vprašanj o življenju, o smrti, o vsem, kar je na tem svetu. Nihče ji ni vedel pravzaprav odgovoriti na njena vprašanja, kot so: “Zakaj ravno jaz, zakaj sem se prav jaz rodila, zakaj jaz lahko vidim, slišim, okusim, čutim in vonjam? Kaj sem, kdo sem, kdo je izmislil vse to, kdo smo?” Najbolj pogosti odgovor, ki ga je dobila, je bil, da je bila namenjena, da živi na tem svetu in da je prišla, da se nekaj nauči. Spraševala se je: “kaj, da se naučim? Trpljenja?” Nikoli ni našla odgovora za človeško zlobo, zavist in željo po tem, da bi nekomu škodoval. Zakaj? Zakaj ne more vsak živeti svojega življenja in delati na sebi, da bi bil boljša verzija samega sebe? Zakaj nas nihče ne nauči o osebni rasti, zakaj nam v šolah ne pokažejo in nas naučijo, kako resnično živeti na tem svetu? Vsa njena vprašanja, so se ponavljala in ponavljala, a nikoli ni dobila točnega odgovora. Želela si je le miru, ljubezni in razumevanja. Vsi so ji govorili, da takšen pač je svet in da se moraš naučiti, da niso vsi ljudje prijazni, dobrega srca in da nekateri se skrivajo za svojo “masko”.

Vsako leto, ko je minilo, vse bolj večja so postajala njena vprašanja. Kaj, če bi vsi stopili skupaj in bili vsi “skupnost”. Mar ne bi bilo več sovraštva, vojn, nepotrebnih konfliktov in grdih pogledov? Kaj, če bi se ljudje med seboj enostavno iskreno pogovarjali? Na ta vprašanja ji nihče ni mogel odgovoriti. Vsi ljudje smo drugačni, eni takšni in eni zopet drugačni. Veliko je odvisno od sistema, od vzgoje, religije in mesta, kjer smo se rodili. A zopet smo vsi ljudje in takšni, drugi drugačni.

Angelika se je iz leta v leto vse bolj in bolj zapirala vase. Bilo jo je strah zunanjega sveta, zato tudi ven ni več hodila tako pogosto. Imela je občutek, da ji vsakdo želi škodovati, ji nanesti rane. V ljudeh ni videla več dobrote, nasmejanih lic, vendar le še zlobo in zavist. Njen krog prijateljev je postal tako mali, da je imela le še eno prijateljico, kateri je lahko povsem zaupala. Čeprav je tudi pri njej včasih dvomila njeno zaupanje. Angelika je bila vedno mnenja, da za takšne duše kot je ona, ni mesto na svetu, vendar nekje drugje. Preveč je senzibilna, čustvena in šibkega srca. Vse jo hitro prizadene, užalosti in njeno sočutje je preveč izrazito. Čuti lahko bolečino tujca, živali in vsega živega na tem svetu. To je enostavno preveč. Bila je kot spužva, ki je srkala bolečino in tudi veselje drugih. A, kaj, ko je na tem svetu več bolečine, kot veselja? Vsaj tako je ona mislila.

Pričela je delati na sebi, ni se želela več ozirati na druge, kako živijo, ali so zadovoljni ali ne. Vendar ji to ni nikakor šlo od rok. Še naprej je dajala druge predse. To jo je vedno znova in znova razočaralo. Takšna je bila, dobrega srca, želela je vsakomur dobro, predobro je vedela, kaj je bolečina, žalost, jeza in ko si popolno strt ter sam.

Njen svet pa se je sesul, ko je umrla njena babica. To je bila njena edina oseba, kateri se je lahko zatekla in je vedela, da je ne bo obsojala. Čeprav zadnje leta nista imeli prav veliko stikov, ker se je Angelika vse bolj in bolj zapirala vase, sta imeli močno vez. Bilo ji je močno žal, da ni bila zadnja leta njenega življenja več z njo. Mislila je, da je njeno življenje “večno” in da bo vedno tukaj. Takrat je Angelika izgubila njej drago osebo. Bila ji je kot mati.

Njeni dnevi so tekli, ne zavedajoč, da ima v sebi močno moč in da tega dara nima vsakdo, so le redki na svetu. In res je, ti ljudje navadno zelo trpijo, če ne najdejo mira v samih sebi. A, kaj storiti, če Angelika ni poznala nikogar, ki je bil enak njej. Ni se čutila za posebno in edinstveno. Vse dokler ni v njeno življenje vstopil nekdo, ki ji je dal občutek vrednosti, jo sprejel z vsemi njenimi “napakami”, bolečinami in skušnjavami, ki jih je imela v življenju. To se zgodi le malokdaj, mar ne? Mislila je, da sanja, imela je občutek, kot, da je v pravljici. Bilo je enostavno predobro, da bi bilo resnično. Ker jo je bilo strah, da bi bila zopet razočarana, je pričela iskati napake. Sedaj ni bila več tista stara Angelika, ki je v vsem videla le dobro, sedaj je videla le slabosti in napake. Postajala je vse bolj “temačna”. Čeprav ji je nova oseba v življenju prinesla veliko veselja in ljubezni, je imela v sebi neskončen strah.

Ni verjela, da jo lahko ima nekdo rad in da jo lahko sprejme, takšno kot je. Kar naprej so se ji v glavi porajala nova vprašanja. Imela je toliko vprašanj, da ni vedela, s katerim se naj “obada”. S tem strahom je pričela fanta odrivati od sebe, a fant je v njej videl nekaj, kar nihče ni, zato je ostal ob njej in jo skušal razumeti. Vedel je, da se v njej skriva nežnost, neskončna ljubezen in dobrota. Mora biti le potrpežljiv, da mu prične Angelika zaupati in verjeti vanj.

Angelika je opažala, da ta fant trdno stoji ob njej in, da se ne premika. Pričela je drugače gledati na svet. “Morda pa je resnično, morda resnično obstaja oseba, ki je namenjena zanjo in se ji ni treba več skrivati”. Potrebovala je veliko časa, da se je sprostila, saj so njeni strahovi bili veliki. Potrebovala pa je tudi ogromno časa, da je prebolela smrt, saj jo je to najbolj prizadelo. Kar naprej se je spraševala ali je njena babica ob njej ali jo vidi in sliši.

S prihodom njenega fanta v njeno življenje, se je veliko kaj spremenilo. Želela si je spremeniti svoje življenje, želela je živeti drugače. Vedela je, da ni dobro, da na svet gleda tako temačno, da se mora sprijazniti s tem, da je svet včasih krut in da se dogajajo življenjske stvari… Vedno je imela občutek, da je nekdo ob njej in, da ji je nekdo dal to moč, da to spozna ter, da naredi spremembe v svojem življenju. Včasih je občutila, kako jo nekdo nežno “potiska”, da naredi prve korake. Občutila je, da ni več sama, da je ob njej nekdo, ki jo ima brezpogojno rad. Včasih si je mislila, da se ji vse to dozdeva in da posmrtno življenje ne obstaja. A kmalu je pričela dobivati dokaze, da nekaj po smrti le obstaja.

Ker je bila tako občutljiva in senzibilna, je imela moč čutiti energije okoli sebe, duše in vse, kar se je premikalo okoli nje. Tega se ni dobro zavedala, vse dokler se ni pričela v to poglabljati. Pričela je razumeti, da je fant prišel z razlogom v njeno življenje, da ji pomaga prebroditi težave, s katerimi se sooča. Vedela je, da se mora nekaj naučiti, da mora zrasti in da ni več dobro, da stoji na mestu ter čaka, da se zadeve same spremenijo. Trudila se je po vseh svojih močeh, da bi premagala svoje strahove in se soočila s svojimi “demoni”. Vedno, ko se je odpravila na težjo pot, je slišala nežen šepet: “Zmoreš ti to!” Končno je občutila, da je nekdo ob njej, ki je podoben njej, vendar te duše ni mogla videti, ali otipati, lahko jo je le energijsko občutila. Po energiji je vedela, kdo je ta duša, ta duša je bila njena babica. Čutila je, da ji želi pomagati in da v njeno življenje želi spustiti srečo. Vendar je za to morala Angelika narediti potrebne spremembe, saj brez tega ne gre. Čudovito bi bilo, da bi brez truda in dela uspeli kar koli, mar ne?

S pomočjo njenega fanta in močne babičine energije, je Angelika pričela delati majhne korake proti svojim ciljem. Hitro je pričela opažati, da se njeno življenje spreminja na bolje. Vse kar je še morala storiti je, da je ohranjala optimizem v sebi in da je zaupala vodstvu njene babice. Pot je bila precej težavna, večkrat ji je spodrsnilo, večkrat je dobila občutek, da je na začetku. A po številnih padcih in vzponih, ji je končno uspelo. Pričela se je razumeti, sprejela se je takšno kot je. Razumela je, da je edinstvena, tako kot vsak. Vsakdo ima moč v sebi, le odkriti jo mora. Njena moč je bila, da je drugim pomagala s svojo močno energijo in občutila energije okoli sebe. Če se je osredotočila na te energije, je lahko točno vedela, kaj sledi. Njena intuicija se je razvila v popolnosti, zaupala si je in svojemu vodstvu. Vedela je, da ima ob sebi najlepšega in čudovitega angela varuha, ki jo bo vedno vodil po njeni poti. Angelika je končno našla svojo pravo pot in smisel v svojem življenju. Ni več čutila, da ne spada na ta svet, saj je spoznala, da je veliko takšnih ljudi, kot je ona sama in da so ljudje, ki imajo te čute še bolj razvite in so se ravno tako iskali v tem hladnem svetu. Smisel v življenju veliko pomeni, a tega je potrebno najti.

Vsakdo izmed nas ima drugačen namen v tem življenju, le potrebno ga je najti. Vsakdo ima moč v sebi in dar s katerim se je rodil. Vendar je žalostno, da nekateri tega dara nikoli ne najdejo, saj so preveč osredotočeni na napačne stvari v svojem življenju. Ni pa pomembno, kdaj najdemo svoj namen, pomembno je, da ga najdemo. Ljudje smo si med seboj različni, nekateri verjamejo v nadnaravno, duše, življenje po smrti, vedeževanju, itd. Drugi pa verjamejo bolj logičnim in znanstvenim pojasnilom. A z nobenim ni nič narobe, saj je vsak človek na temu svetu dan z različnim ciljem, nalogami in seveda namenom. Bodite edinstveni in ne dovolite, da vas krut svet spremeni v nekaj kar niste! Imejte se radi in se sprejmite takšni kot ste, saj boste le takrat zaživeli svoje življenje v popolnosti.



Anja A

Prispevek je pripravil/-a Anja A

Rada pomaga ljudem v stiski in njihove misli obrne v pozitivne in ljubeče, saj tega veliko primanjkuje v Svetu - Sočutja. Rada se spopada s težavami in ovirami, zato jo veseli psihologija in človekov um na sploh, poleg se pa odlično dopolnjuje njena veda o duhovnosti ter ezoteriki, ki jo z veseljem uporablja vsak dan svojega življenja. Verjame, da lahko vsak doseže svoje sanje, z močjo pozitivnega razmišljanja in truda.

Dodaj odgovor