Ime mi je Katarina in imam posebno zgodbo, ki zaznamuje moje življenje. Imela sem nekakšno nadnaravno moč, ki sem lahko vsakič zaznala, da se bo zgodilo nekaj groznega, ko se je pojavilo nerazumljivo znamenje na mojem telesu. In moja zgodba se prične tako…

 

Ko sem še bila majhna smo z družino živeli ne daleč od mesta. Vsako jutro je prišla zbuditi mene in še moje dve sestri, naša mati, da nas je odpeljala v šolo. Ker sem bila najmlajša me je mati vedno oblekla, da sem bila urejena za v šolo. Bila sem prvi razred. Enega jutra pa je mati opazila, nekaj nenavadnega na mojem hrbtu.

 

Vprašala me je, kaj sem počela.

 

Na hrbtu sem imela približno 4 centimetre dolgo brazgotino, ki se je pojavila čez noč. Nisem vedela od kje je nastala, saj se nisem nikamor udarila. A tako kot je brazgotina nastala, tako je tudi čez noč izginila. A tisti dan se je zgodilo nekaj groznega.

 

Z materjo in s sestrami smo šle v trgovino. Po poti smo srečale strica in teto, kako sta hitro s svojemu šele rojenemu otroku hitela proti bolnici. Mama ju je vprašala kaj se je zgodilo, kam tako hitita. Teta je samo odgovorila, da je še bilo včeraj z njunim otrokom vse dobro, danes pa kašlja in iz noska mu teče kri ter, da morata hitro v bolnico. Mati je bila popolnoma iz sebe, saj je bil otrok zdrav. A jaz sem v sebi imela zelo čuden občutek, ki ga nisem vedela opisati, saj sem bila še otrok in se nisem niti zavedala tako dobro, kaj se dogaja okoli mene.

 

Mati se je isti dan zvečer odpravila k svojemu bratu, mojemu stricu in teti, da preveri ali je vse dobro. Ni bilo dolgo, ko je prišla nazaj, dejala je, da ni nikogar doma, da so verjetno še zmeraj v bolnici in, da bo zjutraj, ko nas bo odpeljala v šolo še enkrat preverila.

A naslednje jutro je na mojem hrbtu zopet bilo, tokrat rdeče znamenje. Bilo je veliko in v obliki križa. Mati je bila vsa iz sebe kako je to mogoče. Vprašala me je, če se igram kakšne igrice z njo. Rekla sem ji, da ne in, da ne vem od kje takšno znamenje. V tistem času nekdo potrka na naša vrata. Mati odhiti do vrat in zagleda svojega brata, v solzah. Nekako v sebi kot, da sem vedela… Nekaj ni v redu.

 

Prišla sem v dnevno sobo kjer sta bila in nehote rekla: “Dojenček je umrl, kajne?”

 

Mati me je grdo pogledala, a stric je planil v jok.

 

Prijela me je za roko in me odpeljala do sobe ter dejala: “Tega nikoli več ne stori! Zelo ne vljudno je bilo!”

 

Na kar zopet vprašam: “Je dojenček umrl?”

 

Mati me začudeno pogleda, samo prikima z glavo in se obrne ter odide nazaj k svojem bratu. Kot otrok se takrat nisem zavedala, kaj se pravzaprav dogaja, vedela sem le, da imam nekakšno moč v sebi…

 

A tega me je bilo neizmerno strah.

brazgotina na telesu

Ko sem napolnila deset let je naš oče zelo zbolel, vendar so mu zdravniki dejali, da bo vse dobro, če bo upošteval njihova navodila. Mati je zelo skrbela zanj in včasih tudi noči prebedela poleg njega.

 

Nekega jutra pa se odpravim v kopalnico, nekaj me zelo zasrbi na nogi. Pogledam kaj bi lahko bilo in zagledam ogromno brazgotino na svoji meči. Nisem želela pokazati materi, saj je nisem želela vznemiriti, tako ali tako, jo je že dovolj skrbelo za našega očeta. Mislila sem, da sem se verjetno nekje udarila in, da bo že izginilo.

 

A naslednje jutro, ko sem bila še v postelji, me na istem mestu zelo zapeče, kot bi mi nekdo po nogi polil vrelo vodo. Takoj pogledam in vidim živo rdeč križ na istem mesto, kot je včeraj bila brazgotina. Spomini so se mi odvili nazaj, ko se mi je zgodilo enako.

 

Odhitela sem k materi in ji pokazala. Dejala je, vsa iz sebe, kaj sem zopet počela. Dejala sem ji, da nič in, da me skrbi za očeta, saj je nazadnje, ko se mi je to naredilo zgodila smrt.

 

Mati ni mogla verjeti mojim besedam, zato me je stresla in razburjeno odvrnila: “Kakšne pa imaš!? Očetu se nič ne bo zgodilo, saj si je že skoraj opomogel!”

 

Jezno sem se obrnila in odhitela k očetu.

 

Oče je z nasmeškom na obrazu sedel na postelji in dejal naj sedem poleg njega. Pričel mi je govoriti, kako je ponosen, da nas ima, da smo mu vse kar ima in da nas ima neizmerno rad.

 

Ko mi je to govoril, sem v sebi občutila zelo grozen občutek, zato sem kar na enkrat vzkliknila: “Ne govori tako! Nikamor ne greš!”

 

Oče me je pogledal in dejal: “Kam pa naj bi šel tako bolan? Dokler si ne opomorem, bom tukaj, nihče me ne spravi iz hiše!”

 

Oče je namreč delal kot kmet pri sosedu in mu pomagal pri živini ter poljedelstvu v zameno pa je zmeraj dobil nekaj hrane in včasih tudi nekaj cekinov.

 

Naslednji dan sem pričakala z grozo, saj me je bilo neizmerno strah, da bo oče umrl. Zjutraj se zbudim in prvo odhitim k očetu. Oče stoji ob oknu in opazuje naravo. Vprašam ga kako se danes počuti. Odvrne mi: “Še nikoli bolje, občutek imam kot, da sem ponovno rojen!”

se je zgodila smrt

 Kar odleglo mi je, ko sem slišala, da je z njim vse dobro. Odšla sem v kuhinjo, kjer je mati pripravljala zajtrk. Bila je sobota, zato ni bilo šole in lahko sem s sestrami se igrala cel dan. Odšle smo ne daleč od hiše, saj nam mati nikoli ni dovolila, da bi šle predaleč. Ni bilo dolgo, ko smo zaslišale materin krik. Vse smo odhitele v hišo. Oče je ležal nepremično v postelji, mati pa poleg njega vsa v solzah. Skozi moje telo je preletelo tisoče žgočih občutkov, imela sem občutek, da bi lahko kar eksplodirala.

 

Mati je prišla do mene in besno spraševala: “Kako si vedela, kako?!”

 

Nisem mogla reči besede, samo stala sem in opazovala.

 

 Od tistega dneva, nisem bila več enaka. Vse se je spremenilo… Nisem hotela več govoriti.

 

Mati so me vozili od zdravnika do zdravnika, a niso mi mogli pomagati. Govorili so le, da je bil to močen šok za mene in da potrebujem čas, da si opomorem. Verjeli so, da bom zopet spregovorila, ko bo za to prišel pravi čas. Mati se je morala s tem sprijazniti, čeprav ji je bilo neizmerno hudo. Krivila je tudi sebe, saj je tisti dan tako besno odzvala. A ni bila kriva ona, kriva sem bila jaz. Nisem si morala razložiti, zakaj se mi to dogaja, zakaj prav jaz? Le čakala sem, kdaj bo zopet se brazgotina pojavila na mojem telesu in, da se bo nekaj groznega zgodilo. A, k sreči, je bilo nekaj časa mirno.

 

Minilo je 7 let, napolnila sem 17 let. Moja najstarejša sestra, se je že poročila in pričakovala svojega prvega otroka. Vsi smo bili veseli in pričakovali, kdaj bomo lahko zazibali. Od tistega usodnega dne, sem prvič spregovorila, ko je na svet prijokala moja nečakinja. Vsi so bili presenečeni, saj so po tokih letih zopet slišali moj glas. Bil je, tako drugačen! Mati je me je veselo objela, njene oči so bile polne sreče. Takrat sem občutila le mir in upala, da bo moje življenje ostalo tako.

brazgotina, ki je naznanjala

 Želela sem postati zdravnica, zato sem se veliko učila in pridno hodila v šolo. Mati mi je pričela govoriti, da si bom morala poiskati moža, da bom lahko imela nekega dne svojo družino, tako kot moja sestra. A jaz še za to nisem bila pripravljena. Imela sem drugačne vizije, drugačne sanje.

Ko sem napolnila 20 let, sem uspešno končala želeno šolo in se vpisala za zdravnico. Mati je bila ponosna name, a vseeno si je želela, da bi imela svojega moža in družino. A, ko sem se vpisala dalje v šolo, sem spoznala visokega, inteligentnega in simpatičnega moškega. Imela sva enake vizije, zato sva se takoj ujela in se noro zaljubila. Naša mati je bila presrečna, v njenih očeh si lahko videl le iskre. A žal sreča ni trajala dolgo.

 

Nekega dne sem občutila nenaden mraz skozi celo telo. Mislila sem, da bom zbolela, zato nisem dajala pozornosti. Ni minilo dolgo po tem, ko sem občutila nenadno vročina po celi svoji levi roki. Zelo sem se prestrašila, saj je bil občutek zelo zastrašujoč. Pogledam roko, bila je popolnoma rdeča, kot bi jo imela cel dan na žgočem soncu. Moje misli so takoj postale črne… Pomislila sem, da se zopet nekaj dogaja, nekaj ne bo dobro…

 

Na roko sem si postavila ledene obkladke, saj me je roka zelo pekla. Takoj ko sem položila led na roko, je bolečina prenehala. Ko sem odstranila obkladek, je bila roka zopet normalna, brez kakršnih koli znakov opeklin. Bila sem popolnoma iz sebe, kaj se zopet dogaja.

 

Naslednji dan sem se odpravila v šolo, ko sem srečala svojega fanta, sem mu povedala, kaj se mi je zgodilo. Dejal je, da je to zelo čudno in, če sem bila pri zdravniku. Rekla sem mu, da ne, saj je opeklina po parih minutah izginila. Povedala sem mu še, kaj se mi je dogajalo v preteklosti in da me je strah, da bi bilo nekaj narobe. Prvo sem pomislila na svojo mati, saj je bila že stara. Fant me je pomirjal in dejal, da ne bo nič narobe, naj se pomirim.

 

Dejal je še, da bi ostal z mano dlje časa, a mora iti na pouk, saj potem gredo z razredom na nekakšen izlet. Zato sva se poslovila.

 

Dan je minil popolnoma normalno, brez kakšnih posebnosti ali grozot. Zato sem se pomirila in skušala pozabiti kaj se mi je zgodilo prejšnji dan. Ko sem prišla zvečer domov, sem zopet pričela čutiti skozi svoje telo mraz. Pomislila sem, da se zopet dogaja isto kot včeraj. Z materjo nisva več živeli skupaj, pisali sva si pisma, zato sem takoj pričela s pisanjem, da preverim, da je vse dobro.

 

Naslednji dan, ko sem se odpravljala v šolo sem odnesla pismo v nabiralnik. V šoli ni bilo mojega fanta, zdelo se mi je čudno, saj še nikoli ni zamudil na pouk. Pomislila sem, da ga je morda utrudil včerajšnji izlet in je ostal doma.

 

Danes se je prej končal pouk, zato sem bila doma že pred večerom. Ko sem prišla domov sem zopet občutila mraz in kar naenkrat pekočo bolečino po svoji levi roki. Imela sem dovolj tega, vedela sem, da nekaj ni v redu. A sredi tedna nisem mogla iti domov, k svoji materi, saj sva bili narazen kar dosti kilometrov. A sem vseeno tvegala svojo šolo in se odpravila naslednje jutro domov k materi. Ko sem prišla domov je bilo vse mirno. Pes, ki ga je imela mati je veselo pritekel k meni in me prijel z gobčkom za roko ter me zvlekel v hišo. Ko sem vstopila v hišo sem občutila toplino in popoln mir.

brazgotine na telesu

Ko sem zagledala svojo mati, kako sedi na fotelju in se guga, mi je kar odleglo. Obrnila se je in se nasmehnila ter dejala: “Kaj pa ti tukaj? Zakaj nisi v šoli? Je kaj narobe?”

 

Povedala sem ji kaj se mi je zgodilo in, da sem se ustrašila, da je nekaj narobe. Dejala je, da je vse v redu in da se počuti odlično. Naša mati je bila res trdnega zdravja in tudi pri njenih 70-ih jo ni skoraj da nič mučilo. Rekla mi je, da naj grem nazaj, a želela sem ostati z njo, saj sem se tam počutila varno. Dejala je, da takoj, ko mine vikend, da se naj odpravim nazaj v mesto. S tem sem se strinjala in ostala celo polovico tedna in vikend pri njej.

 

Ko sem videla, da z njo ni nič narobe, sem se lažje odpravila nazaj v mesto in v šolo. Ko sem prišla nazaj, sem imela nekako neprijeten občutek. Ko sem vstopila v svoje stanovanje, sem dobila občutek kot, da me nekaj žgečka po levi roki, ko sem pogledala na roko je na njej bil rdeč križ. Ko sem to zagledala, sem se kar sesedla. Nisem vedela kaj bi, kaj naj storim. Takoj sem se odpravila k svojemu fantu, saj je tudi verjetno na smrt prestrašen kje sem. Ko sem prišla do njegova stanovanja, ni bilo nikogar. Ljudje, ki so hodili mimo so me začudeno opazovali. Pomislila sem, da je morda v sosednji kavarni, ki je pogosto hodil se učit in piti kavo. Ko sem vstopila v kavarno, sem dobila občutek, da vsi strmijo vame, imela sem grozen občutek. Ozrla sem se po kavarni, a svojega fanta nisem videla. Pomislila sem, da morda pa je nekje drugje in ga bom že jutri v šoli srečala. Ko sem želela izstopiti iz kavarne, me je ustavil njegov dober prijatelj.

 

Prijel me je za roko in mi rekel: “Ne veš?”

 

 Ko mi je to rekel, so mi čez glavo šle najhujše misli.

 

Rekla sem samo: “Menda ne on?”

smrt

 Ko sem videla, da se mu v očeh nabirajo solze, sem vedela, da mojega fanta ni več med nami. Rekel je samo, da se je ponesrečil v prometni nesreči, ko se je vračal iz skupinskega izleta.
To me je popolnoma strlo. Zopet se je pričelo dogajati.  Nisem razumela, zakaj vsakič, ko se nekomu bliža smrt, se mi nekje na telesu pojavijo nekakšna znamenja. Nikakor nisem našla odgovora, saj je to dogajanje bilo nadnaravno, nekaj nerazumljivega, nepojasnjenega. Takrat o tem tega ni bilo toliko govora, zato si nisem mogla kaj dosti pomagati.

 

Skozi celotno moje življenje, so se mi pojavljale nekakšne brazgotine, ki so čudežno naznanjale prihajajočo smrt. Tega me je bilo vedno groza, a najbolj me je pa obremenjevalo to, ker si nisem vedela razlagati, zakaj se mi to dogaja. Je to nekakšna nadnaravna moč ali pa sem bila “angel smrti”?



Anja A

Prispevek je pripravil/-a Anja A

Rada pomaga ljudem v stiski in njihove misli obrne v pozitivne in ljubeče, saj tega veliko primanjkuje v Svetu - Sočutja. Rada se spopada s težavami in ovirami, zato jo veseli psihologija in človekov um na sploh, poleg se pa odlično dopolnjuje njena veda o duhovnosti ter ezoteriki, ki jo z veseljem uporablja vsak dan svojega življenja. Verjame, da lahko vsak doseže svoje sanje, z močjo pozitivnega razmišljanja in truda.