Ali verjamete, da vsaka oseba v svojem življenju spozna več sorodnih duš? Jaz verjamem, da v življenju spoznamo vsaj eno. Ta je z nami vedno in nikoli ne odide. Ime mi je Klara in moja zgodba se prične tako:
Ko sem bila stara 10 let, smo se z družino iz mesta preselili v naselje. Ker smo se preselili v drug kraj, sem morala spremeniti tudi svojo šolo. Bilo me je zelo strah, saj sem vedela, da me čakajo novi obrazi. Težko mi je bilo, ker sem morala zapustiti svoje stare prijatelje in začeti popolnoma znova. Čeprav sem bila šele komaj otrok, me je to močno prizadelo.
Prišel je dan, ko sem morala v novo šolo. Bilo je polno novih obrazov, mladih in starih. S strahom sem vstopila v učilnico in sedla za svojo klop. Bilo mi je tako neprijetno, saj so se drugi otroci med seboj igrali in se pogovarjali. Jaz pa nisem vedela, ali se jim naj predstavim ali naj kar sedim tam sama. Ker sem bila kot otrok zelo plašna in tiha, sem seveda raje ostala sama. Ko se je pričel pouk, je v učilnico vstopil učitelj.
Dejal je: “Dobili smo novo učenko”.
Ves razred se je obrnil proti meni in strmel vame.
Učitelj je nato rekel: “Sedaj se bo deklica predstavila”.
Dvignila sem se iz klopi in se potiho predstavila. Imela sem občutek, da se mi vsi posmehujejo in, da tukaj ne bom imela prav dosti prijateljev.
Skozi čas sem opazila, da so moji občutki bili resnični. V tem razredu sem se počutila zelo utesnjeno in nezaželeno. Minevali so dnevi, jaz pa sem bila vse bolj žalostna in potrta. Čez nekaj mesecev me je mama vprašala, zakaj sem tako slabe volje in nočem skoraj nič več jesti.
Dejala sem ji: “V šoli imam občutek, da me nihče ne mara in vedno sem tako osamljena. Nimam niti enega prijatelja oziroma prijateljice”.
Mati je sedla poleg mene in mi dejala: “Verjemi, da boš ob pravem času spoznala pravega prijatelja”.
Nisem ji odgovorila ničesar, v sebi sem si pa mislila: “ko bi le bilo tako”. Proti koncu šolskega leta sem iz višjega razreda nepričakovano spoznala fanta. Bil je tako drugačen od ostalih. Kadar se je pogovarjal z menoj, sem imela občutek, kot da mu lahko zaupam in mi bo stal ob strani. Ko se je šola končala, sva ostala v stikih. Pogosto sva se tudi videvala in se skupaj igrala. Skozi poletje sva postala nerazdružljiva. Bila sva najboljša prijatelja. Pričelo me je skrbeti, da ko se bo šola začela, da se bo najina vez pretrgala. Zatrjeval mi je, da bo vedno moj najboljši prijatelj. Naslednje leto sem vpisovala v sedmi razred, moj prijatelj pa v deveti. Bilo me je nepopisljivo strah, saj je bil zadnji razred in govoril je, da se bo vpisal v srednjo šolo malce dlje od doma. Prosila sem ga, če lahko ostane in se vpiše v šolo kje bližje. Razumel je moj strah, a mi je zagotovil, da tudi če bo dlje od mene, bova ostala v stikih. Ko se je to šolsko leto končalo, sva vsak dan med poletjem preživela skupaj, saj sva vedela, da se potem ne bova več videvala toliko. Ko je prišel čas za njegov odhod, sem čutila veliko bolečino v svojem srcu. Tisti dan sem celo zajokala, saj mi je bilo neizmerno težko. Videvala sva se le med počitnicami in občasno tudi med kakšnim vikendom.
Tega sem se zelo težko navadila, saj sva bila vedno skupaj. V šoli sem zopet ostala sama, dnevi so postali zelo dolgi. Mati in mlajša sestrica sta me želeli potolažiti, da bom kmalu tudi jaz lahko odšla v srednjo šolo. Imela pa sem priložnost se vpisati v šolo, ki bi bila zelo blizu njegove – tako bi lahko tudi živela skupaj.
Ko sem končala osmi razred sem bila presrečna saj sem vedela, da bom lahko zopet s svojim najboljšim prijateljem Luko, s seboj je pripeljal svoje dekle. To me ni oviralo, vse dokler nisem opazila, da ne nameni več nič časa meni. Lahko bi rekla, da sem postajala zelo ljubosumna. Kasneje sem izvedela, da njegovo dekle ne pusti, da bi se družil z menoj. To me je zelo prizadelo. Moja mati me je tolažila, da si lahko kadar koli poiščem novega prijatelja, vendar, da moram biti za to odprta oseba. Bila sem tako žalostna, da nisem želela nikogar ob sebi. Ko so se poletne počitnice končale
in sem morala zopet v šolo, sem bila po eni strani vesela, saj nisem več gledala njiju. Osredotočila sem se na svojo šolo, spoznala sem prijateljico, ki sva skozi čas postali dobri prijateljici.
Zaupala sem ji tudi zgodbo o Luki, nakar mi je dejala: “Mar se nisi zaljubila vanj?”
Nasmehnila sem se in zamahnila z roko “Kakšne pa imaš!”.
Po tem vprašanju, ki mi ga je postavila, sem dejansko pričela razmišljati “Mar sem res zaljubljena vanj?”
Moj um mi je vsekakor govoril, da nisem, a srce je jokalo za njim. Nisem se zavedala, kaj se dogaja z menoj. Ko sem končala deveti razred in se vpisala v srednjo šolo, sem izbrala drugi kraj.
Nisem želela več stopiti v stik z Luko. Med poletnimi počitnicami se je Luka vrnil domov sam. Nisem ga želela vprašati, kje ima dekle. Mislila sem si, če bo želel bo sam pristopil do mene. Minil je en mesec, a Luke ni bilo videti nikjer.
Začela sem se spraševati, le kaj se dogaja z njim. Nekega dne pa sem se s svojo mlajšo sestrico odšla igrat na igrišče. Čez nekaj časa je prišel tudi Luka. Ko sem ga zagledala, sem prijela sestrico za roko in ji rekla: “Karolina, hitro pojdiva!”
Karolina me je prestrašeno pogledala in stekla za menoj. Po poti domov sem ji povedala, da ne želim vstopiti v stik z Lukom. Sestrica me je žalostno vprašala: “Kaj ti je storil žalega?”
Odvrnila sem ji: “Ne vem, kako ti naj povem, ampak zaradi njega me je zelo bolelo v prsnem košu” Sestrica, ki je imela takrat komaj sedem let, me je vprašala, morda pa si bila bolna?
Nasmehnila sem se ji in jo poljubila na čelo. Odpravili sva se domov. Naslednji dan sem na našem vrtu zagledala Luko, sedel je na gugalnici, ves žalosten in objokan. Pristopila sem do njega in ga vprašala, kaj počne. Luka se mi je pričel opravičevati in rekel, da to kar je storil ni bilo prav.
Dejal mi je: “Moral bi poslušati svoje srce, moral bi ostati tvoj prijatelj tako kot sem ti obljubil. Vem, da mi boš težko odpustila, a verjemi mi, da mi je zelo žal. Če mi daš še eno priložnost, ti bom dokazal, da sem lahko tvoj pravi prijatelj”.
Nisem vedela, kaj bi mu odgovorila, saj sem se v šolo že vpisala v drugi kraj.
Dejala sem mu: “Res ni bilo lepo od tebe, da zanemaril najino vez zaradi nekoga, ki te ni bil vreden. Sedaj je žal prepozno, saj sem se vpisala v šolo daleč od doma”.
Luka je planil v jok in me prosil, naj si premislim. Ker nisem mogla več gledati njegovih solz, sem se obrnila in stekla nazaj v hišo. Luka je za mamo kričal moje ime. Jaz pa se nisem obrnila. Šla sem do svoje matere, saj sem edino njej zaupala praktično vse. Povedala sem ji vse, kaj se je zgodilo na našem vrtu.
Dejala mi je: “Vsak človek kdaj v življenju stori napako, pa ga vendar zaradi te napake ne smemo obsojati, saj ima vsak človek moč se spremeniti. Morda mu podaš še eno priložnost in spoznaš, ali je res pravi prijatelj”.
Odgovorila sem ji: “Kaj pa naj storim glede svoje šole?”
Odvrnila mi je: “Če je vajino prijateljstvo pravo in vajina vez dovolj močna, tvoja šola potem ne bo ovira.”
Spomnim se, da sem tisti dan cel dan ostala v svoji sobi in razmišljala, kaj naj storim. Naslednje jutro sem si rekla: “Oprostila mu bom, dala še eno priložnost, a če to zanemari, mu nikoli več ne zaupam”.
Odločila sem se, da bom šla še istega popoldneva k njemu. Še preden sem se odpravila do njega, je bil pred mojimi vrati. Rekel je, če bi se lahko pogovorila, saj mu je neizmerno žal in si nikakor ne more oprostiti.
Odšla sva na vrt, kjer sem mu povedala: “Oprostim ti, zato bolje, da se izkažeš” Luka me je presenečeno pogledal in me stisnil k sebi. Rekel je, da resnično nikoli več ne bo zanemaril najinega prijateljstva. Nato sem mu povedala, da se odpravljam v šolo daleč od doma.
Vprašal me je, ali si še ne moreš premisliti, odvrnila sem mu, da ne, da je to moja zadnja odločitev. Luka je spoštoval moje odločitve in rekel, da bova ostala v stikih. Ko sem se odpravila v šolo sem le redkokdaj bila doma, zato se je tudi najina vez z Luko pričela krhati. Spomnila sem se na materine besede: “Če je prijateljstvo pravo in vez dovolj trdna, ni šola nobena ovira.” Ko sem prišla čez poletne počitnice domov, je Luka nestrpno čakal name. Skozi vse poletne počitnice sva bila skupaj. Takrat sem začutila posebno iskro, ki je preskočila med nama.
Nisem pričakovala, da se bom zaljubila v svojega najboljšega prijatelja. To mi je priznal tudi sam, da odkar me je spoznal, goji posebna čustva do mene. Tistega poletja sva postala par in najina vez je postajala vse močnejša in močnejša. Najtežje mi je bilo, ko sem morala nazaj v šolo, a takrat me je presenetil, ko je rekel, da potujeva skupaj.
Pogledala sem ga in dejala: “Kako to misliš?”
Rekel mi je, da se je vpisal v šolo tam, kjer sem jaz. Bila sem zelo presenečena in zelo vesela. Živel je le nekaj ulic od mene. Videla sva se vsak dan in bila sva zelo srečna.
Ko sva končala šolanje sva še zmeraj bila zelo tesno povezana. Odločila sva se, da bova poiskala skupaj službo in stanovanje za kratek čas. Bila sva nepopisljivo srečna. Imela sva vse, kar sva si želela. Za moj rojstni dan, ko sem napolnila 24 let me je zaprosil za roko, želel me je za ženo, želel je biti z mano do konca svojih dni. Le kaj bi si lahko želela boljšega. Naslednje leto sva se poročila in se preselila v najino sanjsko hišo.
Želela sva si povečati družino, želela sva imeti svojega otroka. A to nama nikakor ni uspelo. Minilo je celo leto, a sreče ni bilo, da bi zanosila. Bila sem zelo potrta, mislila sem, da ne bom mogla imeti otrok. Mati me je pomirjala in mi dejala češ, da sem morda preveč pod stresom. Luka mi je svetoval, da se odpraviva k zdravniku in preveriva, kaj se dogaja. Čez nekaj časa sva izvedela, da bom težko zanosila, zaradi določenih zdravstvenih težav. To me je popolnoma potrlo.
Zapadla sem v hudo depresijo, ob kateri so me spremljali tudi panični napadi. Imela sem pa to srečo, ki se je takrat nisem zavedala, da je Luka ostal ob meni in se boril z mano. Niti dneva me ni pustil same. Takrat sem spoznala, da je resno mislil, da bova skupaj, v dobrem in slabem. Minilo je okoli dve leti, nekako sem se sprijaznila, da ne bom mogla imeti otrok. Bila sem na veliko psiholoških obravnavah, da sem lahko to predelala.
Nekega dne sem sedela na terasi. Ob meni je bil najina psička Miša in me opazovala. Luka je bil v službi, zato sem bila doma sama.
Pogledala sem Mišo in ji dejala: “Hvaležna sem, da imam tebe in prečudovitega moža. Želim si le, da bi lahko zanosila, imela vsaj enega otroka, takrat bi bilo moje življenje izpopolnjeno.”
Miša je prišla čisto blizu mene in z glavico premaknila moje roke ter me s smrčkom pobožala po trebuhu. Nasmehnila sem se ji in jo pobožala.
Čez nekaj tednov, mi je postajalo vse bolj in bolj slabo. Moje počutje je bilo iz dneva v dan, slabše. Mislila sem, da sem zbolela, zato se nisem kaj dosti obremenjevala. Vendar slabost ni pojenjala, temveč se samo večala. Odpravila sem se k zdravniku, saj me je pričelo skrbeti.
Luka je dejal, da bo šel z menoj, saj ga skrbi zame. Odpravila sva se in prejela prav, prijetno novico. Nisva vedela pravzaprav, kako je to mogoče, a sva bila presrečna. Bila sem noseča! Moje življenje je bilo sedaj izpolnjeno in za srečo mi ni bilo potrebno več ničesar, kot le zdravje mojega otroka in moje družine.
Ko sva prispela domov, je Miša pridivjala k meni in najprej povohala moj trebuh. Bilo mi je
nenavadno, tako kot, da bi čutila…
Že takrat, tisti dan… Morda je to bil čudež, morda je bila ta psička moj čuvaj…
Odgovora še danes ne vem.
Čez tri leta sem zanosila še z enim otrokom. Bila se naravnost presrečna. Premagala sva praktično vse ovire, ki so naju ovirale na najini poti skozi ta čas sva imela mnogo razlogov, da bi lahko zaključila najino vez, a sva se odločila, da bova vseeno vztrajala saj je bila najina ljubezen močnejša od zunanjih dejavnikov. Verjamem, da je Luka moja sorodna duša, saj me nikoli ni popolnoma zapustil, četudi je imel razloge za to. Enako pa velja tudi zame, saj sem ne glede na vse in vse njegove napake ga imela rada in ga sprejemala takšnega kot je. Poročena sva že 15 let in najina ljubezen je še vedno enako močna in goreča kakor prvi dan.
Ali verjamete tudi vi, da obstajajo sorodne duše?
- Kaj nam prinaša leto Zmaja? Veliki lunarni horoskop - 10. februarja, 2024
- Kateri kristali so primerni za cakre in kako jih uporabljamo - 14. novembra, 2023
- Egipčanska astrologija – Katero je vaše znamenje? - 5. novembra, 2023
