fbpx

Klicanje duhov so vzeli kot šalo, poglejte kaj se jim je zgodilo …

V kleti je ropotalo, začuli so se čudni glasovi. Nad nami pa srhljivi, težki koraki. Lestenec se je majal, luči pa prižigale in ugašale. Vse je naenkrat postalo grozljivo in moreče. Bili smo otroci, no, ne tako mali otroci, bolj najstniki, ki nas je vse zanimalo. Družili smo se, kolikor se je le dalo. Hodili smo v kino, še posebej, ko je bila kakšna grozljivka.

Vedno me je zanimalo nadnaravno in pa duhovi. Veliko knjig sem prebrala na to temo. Nekoč pa sem si sposodila knjigo, kako priklicati duha iz onstranstva. Zelo podrobno sem jo proučila. Potem, potem pa mi ni dalo miru. Imela sem željo, da to poizkusim, da vidim če to sploh deluje, tako kot je to pisalo v knjigi. Nekega sobotnega dne smo se dobili pri Jani in jaz sem komaj čakala, da povem svojim prijateljicam in dvema prijateljema, kakšno knjigo sem brala in, da bi si želela, da bi to preizkusili mi, da vidimo, če deluje.

Zelo čudno so me pogledali.

»A je kaj narobe«, sem vprašala?

»Dobro veš, da se s tem ni za igrati.«

Od srca sem se nasmejala: »Kaj Bine, česa se bojiš? Kaj misliš, da to resnično deluje?«

»Vedno govoriš, da verjameš v duhove in, da je vse mogoče. Veš bolje je, da tega ne počnemo, saj nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi.«

»Kaj pa ostali, ki tako čudno gledate, kaj mislite, a bi poskusili, ali je tudi vas strah, tako kot Bineta?«

Nekaj časa je vladala smrtna tišina, nato pa je Jana končno rekla: »No, bomo pač poskusili, saj zgubiti itak nimamo kaj.«

Bila sem zelo navdušena, kar ploskala sem in skakala od veselja. Takoj, ko bomo imeli letne počitnice bomo to poizkusili. Do počitnic je bilo vse po starem, kino, disko, druženje, veliko smejanja, bili smo najbolj srečni najstniki na tem planetu. O, ko bi le tako ostalo, pa ni. Ko le nebi nikoli brala tiste knjige, kako priklicati duhove. Še danes bi lahko bili najbolj srečni ljudje. Tako pa smo postali razvaline. Zato ne bi nikomer priporočala, da to počne, če ne ve, kako se potem duha znebiti, ga vrniti nazaj v njegov svet. Prišle so težko pričakovane počitnice. Sedaj smo se še več družili in se imeli lepo.

Moja starša sta odpotovala na počitnice. Tako, da, sva z bratom ostala sama. Preden sta odšla, sta me prosila naj ne počnem neumnosti in, da naj poslušam in ubogam brata. Prikimala sem, da ga bom ubogala, za hrbtom pa sem držala fige. Vedela sem, da se brat ne bo obremenjeval z menoj. Živel je svoje mirno življenje, za mene je pa tako vedel, da sem malo bolj vihrava in, da kar koli bi mi rekel, da bi bilo zaman. Pospravljala sem svojo sobo, ko sem slišala kako me Bine kliče. Šla sem do okna in ga vprašala kaj tako vpije. Daj pridi ven, gremo na travnik, da se malo družimo. Pustila sem sobo, se oblekla in že sva šla proti travniku. Tam so že bili vsi ostali. Imeli so nekakšen mali piknik.

Ko smo tako ležali na travniku in opazovali oblake, kako plujejo po nebu, se je oglasila Jana: »Kdaj pa bomo klicali duhove, ali imamo vse kar potrebujemo?«

»Ničesar nimamo, pa tudi ne vem kje to reč kupiti,« sem ji odgovorila.

»Potem bi si pa lahko sami naredili to tablo, saj to pa že ne more biti tako težko,« je dejala Jana.

»Potem pa gremo k meni«, je dejal Bine, »mogoče bomo pri nas našli kar rabimo, oče ima veliko tega na podstrešju.«

Naslednje jutro smo se dobili pri Binetu, odšli na podstrešje, našli vse kar smo potrebovali in naredili tablo za klicanje duhov.

»Kdaj pa bomo klicali duhove,« je zanimalo Majo.

»Lahko jutri pri meni, je dejala Jana, saj mojih ne bo doma, šele čez dva dni prideta nazaj.«

Nataši, ki je pripovedovala to zgodbo, so pritekle solze, njen pogled je odtaval, nekam v daljavo.

Minile so dolge minute, ko me je pogledala in rekla: »Tega nebi privoščila niti največjemu sovražniku, to kar se je zgodilo, nas je za vedno zaznamovalo.«

Naslednji dan ob šestih, smo se dobili pri Jani, ker pa je bilo še presvetlo smo počakali do desetih. V dnevni sobi, smo zastrli zavese, prižgali sveče, pogasnili luči in na mizo postavili tablo za klicanje duhov. Posedli smo se za mizo, se prijeli za roke, tako, da smo sklenili krog in prosili, da če je prisoten kakšen duh, da nam se javi. Prijela sem za kazalo in čakala, če se bo premaknilo. V tretjem poskusu se je kazala premaknilo na besedo da. Bine se je zasmejal in rekel, da sem to storila sama, da bi jih prestrašila. Spustila sem kazalo in ponovno vprašala, če je prisoten kdo iz onostranstva. Kazalo se je premaknilo kar samo, tega tudi sama nisem pričakovala.

V sobi je nastala mrtva tišina, vsi smo samo globoko dihali.

»Kaj bomo pa sedaj,« je vprašal Bine.

Vprašala sem kdo je?

Vsi smo gledali v tablo, in zopet nič.

Takrat je Jana z neko jezo vprašala: »Kdo si, povej!?«

Kazalo na tabli je začelo izbirati črke, bilo je tako kot bi nekdo z vso jezo premikal kazalo. Izpisalo se je: ”SATAN”.

Vsi smo zamrznili. Kar vrglo nas je iz stolov. Pograbila sem tablo, videlo se je, da ne vem kaj bi z njo, ko je Maja zakričala: »Zažgimo jo, nočem je več videt!«

Odnesli smo tablo, pred hišo in jo zažgali. Mislili smo, da smo se rešili tega satana, a na žalost smo spoznali, da temu ni bilo tako. Odhiteli smo nazaj v dnevno, odgrnili zavese, prižgali skoraj vse luči, tako nas je bilo strah in pogasnili sveče, ter jih vrgli v smeti. Jana je pričela jokati.

»Saj ne boste sedaj šli domov,« je dejala vsa v solzah.

»Prosim ostanite to noč pri meni, drugače bom od strahu umrla.«

Bomo vsi v eni sobi spali, je dejala. Klemen in Natalija sta odšla, saj so zjutraj šli na morje. Mi, ki smo ostali smo si v dnevni na tla položili vzglavnike in odeje ter se polegli. Ura je bila okoli enih, ko je nekaj zaropotalo v predsobi. Vsi smo bili takoj pokonci, mislim, da nihče od nas v resnici sploh ni spal. Kar naenkrat se je zaslišalo kot, da nekdo grebe pred vrati, začulo se je nekakšno rjovenje, kar naenkrat pa se je prižgal televizor, luči so se prižigale in ugašale, v kuhinji je nekdo ropotal z vrati. Začeli smo kričati in vsi naenkrat smo tekli proti izhodu. Vrata se niso dala odpreti, kot, da bi se nekaj težkega naslonilo na njih. Bili smo ujeti. Ko smo se vrnili v dnevno, so po tleh ležale knjige, miza je bila prevrnjena, naši vzglavniki in odeje so bile na enem kupu. Vsi smo jokali, saj smo bili ujeti in nikakor se ni dalo, da bi prišli iz hiše. Dvignila sem stol, sedla nanj, ko me je kar naenkrat nekaj močno potisnilo s stola. Padla sem po tleh in hrbet me je zelo pekel. Ko so mi dvignili majico sem bila popraskana po hrbtu. Jokala sem, saj me je hrbet močno bolel.

Začela sem pobirati knjige in jih zlagati na polico, ko se je kar naenkrat zaslišal grozen smeh, kar ušesa so te zabolela. Prosila sem Boga, da naj vse skupaj preneha in, da bom od sedaj naprej pridna punca, da tega ne bom več počela. Saj nisem mislila nič slabega, samo zanimalo me je ali to resnično deluje. Sedaj sem dobila potrditev in me to več ne zanima.

Bine je čepel v kotu sobe in gledal proti vratom, vsi smo pogled usmerili tja. Usta so mi ostala kar odprta. Tam je stala neka čudna senca, nič se ni premikala samo stala je, kar naenkrat pa je švignila proti stropu in izginila. Tisti trenutek je na podstrešji začelo ropotati, praskati in cviliti. Proti jutru se je stanje umirilo. Bili smo izčrpani. Ves nered, ki je nastal smo pospravili. Jana je skuhala kakav, posedli smo se za mizo in se spraševali kako rešiti to zadevo. Predlagala sem, da bom šla poiskati knjigo, ki piše o tem kako se znebiti duha, ki ga prikličeš.

Ko smo tako debatirali, kaj bomo, je nekaj tako močno udarilo po vratih ter zacvililo, da smo vsi skočili pokonci. Počasi in čisto po tiho smo se premikali proti vhodnim vratom, ko je Maja zakričala, da jo je nekaj povleklo za lase. Sama pri sebi sem pomislila: »Oh, to straši tudi podnevi in kaj bomo sedaj? Ali bomo sploh prišli ven iz hiše, ali nas bo ta stvor tudi čez dan imel ujete?«

Kar zmrazilo me je. Bila sem tako zamišljena, da se sploh nisem zavedala, da smo že zunaj pred hišo. Videla sem kako je Bine tolažil Majo in ji božal lase.

»Kaj bomo pa sedaj,« je vprašala Jana, »moja starša se vračata jutri in kako jima naj povem, kaj smo storili. Oče bo znorel, če mu povem, da smo klicali duhove. Kako mu naj povem, zakaj po hiši ropoče in od kod vsi ti glasovi, zakaj se stvari premikajo same?«

»Zaenkrat bomo molčali,« je dejal Bine, mogoče pa se bo to pomirilo in bo vse v redu.

Videla sem, da je Jano zelo strah in da ji ni, da bi se vrnila v hišo, zato sem jo povabila, da naj gre k meni, da bom naredila nekaj za kosilo in da lahko prespi pri meni. Jana je zaklenila vrata in že smo šli vsak proti svojemu domu. Na razpotju smo se poslovili.

Ko sva z Jano prišle k meni, sem opazila, da je zelo utrujena, zato sem ji predlagala naj si malo uleže in spočije. Res se je zleknila tam na sedežno, jaz pa sem odšla v kuhinjo ter pričela pripravljati za kosilo. Ko sem bila tako zaposlena s kuhanjem, je v kuhinjo prišel brat in me zgrabil za ramo. Vse mi je padlo iz rok, tako sem se ustrašila.

»Kaj pa je narobe s teboj,« me je vprašal, »takšna si kot bi videla duha. Kaj nisi nič spala, vsa zabuhla si.«

Nisem si upala povedati, kaj smo počeli in kaj se je dogajalo pri Jani. Nič nisem odgovarjala, samo gledala sem pred sebe. Ko je videl, da ne bom spregovorila je pograbil jabolko in odšel nazaj v svojo sobo. Dokončala sem kosilo, tudi Jana je bila že budna, smo se vsi trije posedli za mizo ter v tišini jedli. Videla sem brata kako enkrat gleda mene, potem pa Jano. Ko smo se najedli, se je vstal in dejal, da sva zelo čudne in že je odšel skozi vrata.

Proti večeru sva šle v mojo sobo, prišla sta tudi Bine in Maja, poslušali smo glasbo in se tiho gledali. Tisti večer nismo skoraj nič spregovorili. Vsak je bil v svojih mislih, vendar vem, da smo bili vsi v istih. Vsi smo se sami pri sebi spraševali, kako bo ko se vrnejo Janini starši.

Kaj misliš, ali bo tudi pri tebi strašilo. Če bi pri meni strašilo, mislim, da bi že. Saj smo videli pri tebi, da tista stvar straši tudi podnevi. Maja in Bine sta se poslovila in odšla. Zaželela sta nama mirno noč in že ju ni bilo več.

Kaj kmalu sva zaspale in res sva imeli mirno noč. Zjutraj sva se zbudile naspane, skoraj bi pozabile, kaj se je dogajalo pri njej, da ni Jana omenila, kako jo skrbi, kako bo sedaj pri njih po vsem, kar smo počeli.

Po kosilu se je Jana poslovila in odšla domov, saj naj bi njeni prišli danes proti večeru. Stala sem pri oknu in jo opazovala kako je odhajala. Imela sem občutek, da gre s težavo proti domu, da jo skrbi kako bo danes in naslednje dni pri njih.

Skoraj vsi so odšli na počitnice. Ostali smo samo jaz, Bine in Jana. Po treh dneh smo se dobili tam na travniku ob potoku. Jana je delovala utrujeno, zato sem jo vprašala kako je pri njih, da vidim, da je zelo slaba. Bine jo je nežno stisnil k sebi in ji dejal, »Janč sej bo vse dobro.«

»Nič ni dober, veš … Vsi smo že skoraj nori od tega ropotanja, najbolj grozno pa je, ko ta reč cvili. Oče je že celo hišo pregledal, pa ne more najti vzroka. Mamo je skoraj kap, ko je bila v kuhinji in so se predali začeli odpirati kar sami. Še plin se je sam prižgal. Mama je jokala in spraševala kaj se to dogaja z njihovo hišo. Dejala je, da se bo odselila, ker tega ne prenese več. Včeraj zvečer sta se z očetom prvič skregala. Oče si sploh ni bil podoben, bil je kot, da ga je nekaj obsedlo, vse krožnike je razbil in vse skodelice je pometal po tleh. Najraje bi mu povedala, kaj smo počeli in kaj smo priklicali.«

Bine je dvignil pogled in dejal: »Veš, slabo spim in kar naprej imam grozne sanje, vse se mi ponavlja v sanjah, vse kar smo doživeli pri tebi. Včasih imam občutek, da bom znorel. Enkrat se smejim, drugič pa jočem, res ne vem kaj je narobe zadnje čase z menoj. Kako pa kaj ti Nataša je vprašal Bine, ali si tu v redu, ali se tebi nič ne dogaja od tistega večera naprej, ali kako?«

Nataša je zajokala.

»Vsako jutro ob treh se zbudim, in nekaj me kliče k oknu.«

»Moram do okna, ne gre drugače, kot bi me neka sila zvlekla do njega. Ko pogledam skozi, vidim dva žareče rdeče očesa, kako strmita vame. Doživim tako močan strah, rada bi pobegnila, a ne morem, kot bi bila prikovana na tla. To traja kakih pet minut, potem pa kar padem po tleh. Potem smo se pogledali in vsi v en glas izustili: »Maja, kako je kaj z Majo?« Nekaj časa smo še tako sedeli na travniku in tiho zrli v potok, vsak s svojimi mislimi, kaj nas še čaka, se bo to samo od sebe umirilo, ali bo še huje?

Drugo jutro, okoli desetih, je prišel Bine do mene ves prestrašen.

»Nataša nekaj ni v redu, imam zelo slab občutek, da bo nekaj narobe.«

Ko je to spregovoril sva videla rešilca, ki je peljal proti Janini hiši. Začela sva teči, nisva se ustavljala, vse do Janine hiše. Videla sva kako so reševalci stopali v hišo.

Jana je bila zunaj pred hišo, jokala je. Približala sva se ji z velikim strahom. »Kaj je narobe,« je končno izdavil Bine … Jana je hlipala: »Oče, moj oče, padel je po stopnicah, pravi, da ga je nekdo porinil. Očeta so ven prinesli na nosilih, imel je poškodovano glavo zlomljeno roko in kolk. Stopila sem do njega, pobožala sem ga po licu, bil je čisto drugi človek, oči so mu utonile, bil je shujšan. Solze so mi privrele, kar same od sebe. Kaj se dogaja Nataša, kaj je narobe z našo hišo, kot, da se je satan vselil v njo. «

Takrat mi je reševalec rekel, da naj se umaknem, da je čas, da ga odpeljejo. Ko so odpeljali očeta, sem rekla Jani, da moramo povedati njeni materi, kaj smo počeli, ko ju ni bilo. Mogoče bo ona vedela na koga se obrniti, ki bi lahko pomagal.

Posedli smo se za mizo, mati nas je gledala in vprašala, kaj je narobe. Povedali smo ji vse od začetka, za kaj smo se odločili, da smo to storili in da je bila tista noč grozna, povedali smo ji kaj vse se je dogajala. Mati se je prijela za usta, »pa saj vi niste normalni, kako ste prišli na takšno idejo, s tem se ni za igrati, kaj vam je bilo, ali veste kaj ste storili …«

Mati je popoldne šla do župnika in mu povedala, kaj smo storili, kaj se sedaj dogaja in da so očeta odpeljali v bolnico, ker ga je nevidna sila porinila, ko se je spuščal po stopnicah. Župnik je nemudoma vzel nekaj svojih stvari in že sta šla proti hiši. Ko sta prišla nas je prvo vprašal koga smo priklicali na ta svet.

»Samega satana,« je rekla Jana.

»Bog pomagaj, kako ste to storili?«

»S tablo za klicanje duhov sem izustila.«

Župnik je začel z blagoslavljanjem hiše , šel je iz sobe v sobo, zraven pa je molil, mi pa smo hodili za njim. Kar naenkrat se je zaslišalo škripanje in udarjanje po stenah. Videla sem, da je gospodu župniku zadrhtela roka. Tega ne bom zmogel sam, tukaj rabim pomoč.

Nocoj vam ne priporočam, da bi spali tukaj. »Malce smo razjezili našega obiskovalca in sam Bog ve, kaj je sedaj zmožen narediti.«

Hitro sem jih povabila, da lahko spijo pri nas, saj me je bilo tako strah, da sem želela čim prej zapustiti hišo.

Tako so tisto noč Jana in njena mati prespali pri nas. Seveda je sedaj to izvedela tudi moja mati. Zelo je bila jezna name. Vedno mi je govorila, da naj te stvari pustim pri miru. Samo jaz kot jaz je nisem poslušala. Zato pa je sedaj kar je. Drugi dan sta prišla k nam župnik in še neki človek. Bil je zelo miren in precej tih. Morala sem mu povedati, kaj smo storili in koga naj bi priklicali in kako. Prijel se je za srce, v roki je imel Biblijo. Zelo močno jo je stiskal na svoje srce. Potem se je obrnil in dal vedeti gospodu župniku, da je čas, da gresta in da izženeta, to kar je obsedlo hišo. Nam je gospod župnik naročil, da počakamo tukaj, ko bosta končala bosta prišla po nas. Odšla sta, mi pa smo ostali za mizo in molili, da bi jima uspelo, da izženeta satana. Te ure, ko smo tako čakali so se zdele kot dnevi. Okoli enajstih zvečer sta odprla vrata in vstopila. Bila sta zelo resna. Usedla sta se in nas nekaj časa nemo gledala.

Nato je gospod župnik spregovoril: »Nataša, tega nikar več ne počni, to te lahko stane življenja, si me razumela?«

Dolgo sva se mučila in izgnala tega satana, ki pa ni bil satan, bila je duša zelo zlobnega človeka, ki je umrl nasilne smrti. Če bi bil resnično satan, ga ne bi mogla izgnati. Jana in njena mati sta si oddahnili, se zahvalili župniku in Bogu, da jih je rešil tega zla. To noč sta prespali pri nas, naslednje jutro sta se poslovili in zahvalili, da sta lahko bili pri nas na varnem. Čez dva meseca je Janin oče prišel iz bolnice. Imel je bergle, da je lahko hodil. Bil je vesel, da je hiša očiščena in da se lahko v njej zopet živi normalno. Vse se je vrnilo v normalo, le mi ki smo to izvajali smo imeli in še imamo določene težave.

To je, vsaj za mene, kot neka kazen, za to kar smo počeli.

Bog naj nam oprosti naše grehe in to kar smo storili in nam dovoli, da zaživimo, vsaj na starost lepo in sproščeno življenje.

Tako je končala pripoved naša Nataša. S solzami v očeh.


Deli naprej!

VEČ PO OGLASIH 👇🏻

KAJ BEREJO DRUGI?

KLIKNI TUKAJ ZA
HOROSKOP





Do NOT follow this link or you will be banned from the site!