fbpx

Zgodba o neizmerni bolečini, ko sem ostala sama

Ko ostaneš brez ljubljene osebe, se marsikaj v tvojem življenju spremeni. Včasih lahko imamo osebo zelo radi, a nam z njo ni usojeno biti. Takrat občutimo neizmerno bolečino v srcu, ki nas zasleduje skozi celo življenje, dokler ne ugotovimo, da to ni več zdravo.

Ko sem bila stara le 14 let, sem spoznala fanta, ki je spremenil moje življenje. Takrat nisem razmišljala o tem, da bi se lahko med nama kar koli razvilo, čeprav mi je bil všeč, sem imela občutek, da jaz njemu nisem. A to sem kasneje opazila, da se motim. Razvila sva nekakšen odnos, ki ni bil ne prijateljski in ne ljubezenski. Lahko bi rekli, da je bilo nekaj “vmes”. Takrat sem se počutila zelo srečno, saj sem doživljala svoja prva pravcata ljubezenska doživetja. V tega fanta sem se namreč zaljubila na prvi pogled, v njemu sem videla nekaj “popolnega”, nekaj kar še nisem nikoli videla in občutila.

Ko naju je razdelila razdalja se najin odnos pričel krhati. Ni bilo več isto, kot je bilo včasih. Vse se je pričelo spreminjati. Najin odnos se je končal. Nastala je tišina, mrtva tišina. Minilo je približno leto dni, ko se mi je spet javil. In tako, kot, da se ne bi zgodilo ničesar. Pogovarjala sva se dneve, noči. Bila sem tako zaljubljena, kar čutila sem, kako mi v trebuhu igrajo metuljčki. Bilo je kot, da se najin odnos ne bi končal, le nadaljeval se je, tam kjer sva ostala.

Najino dopisovanje in pogovarjanje se je nadaljevalo, vse dokler se nisva opogumila in se zopet srečala. Ko sem ga po tem času videla, je v meni vse zaigralo. Počutila sem se kot najsrečnejša punca na svetu, takrat sva skupaj preživela lep dan. A, ko sem se morala vrniti nazaj, sem v srcu občutila neizmerno bolečino, kot, da se ne bova več videla. In res je bilo tako. Zopet je nastala tišina. Mrtva tišina…

ko sem ostala sama

In tako je bilo zopet okoli leto dni. A to leto dni je bilo bolj boleče, kot takrat. Ko pa se je po enem letu zopet javil, so se spet v meni prebudili vsi občutki radosti, sreče in topline. Najin odnos se je spet nadaljeval kot, da se ne bi nikoli končal. A tokrat je bilo drugače, čisto drugače. Ko sva se zopet srečala, sem dobila v srcu občutek, da ima do mene posebna čustva. Takrat nisem vedela ali si le to domišljam ali je res. Dobila sem poseben občutek varnosti kot, da mu lahko zaupam, verjamem in ga spustim v svoje življenje brez pomisleka. Na žalost pa je bila to moja največja napaka v življenju…

Najin odnos se je pričel razvijati, postajalo je vse bolj resno. Takrat sem bila stara 17 let in sem tudi sama pričela dojemati vse bolj resno, z njim sem želela vstopiti v resno razmerje. Ko se je s tem strinjal, so bili občutki neopisljivo čudoviti. Imela sem občutek, da je vse popolno in, da bo vedno tako. Vendar, ni bilo tako. Moje zdravje se je pričelo krhati. Nisem vedela zakaj. S tem se je na rahlo pričel krhati tudi najin odnos. Nisem razumela zakaj, saj sva imela čudovit odnos. Kar naenkrat se je vse spremenilo.

Vedela sem, da sem bolna, a tega mi nihče ni verjel. Saj niti zdravniki niso mogli ugotoviti kaj mi je. Minilo je okoli enega leta, ko so le ugotovili, da sem se okužila z boreliozo. Takrat nisem vedela kaj je to, a sem hitro izvedela, da sem v gozdu nekje “staknila” okuženega klopa. Ta mi je spremenil moje življenje. Imela sem težave, ki jih prej nikoli nisem imela. Z dodatnimi analizami, so ugotovili, da imam malce hujšo obliko, namreč nevroboreliozo. In, ta mi je napadla moj živčni sistem. Nič več ni bilo tako kot je prej. Dobila sem občutek, da se vsi oddaljujejo od mene, kot, da je moje življenje le tema.

neizmerna bolecina

Pričeli so z zdravljenjem, šele  po mesecu dni zdravljenja je moje zdravje pričelo iti na bolje. Po dveh mesecih pa sem bila “ozdravljena”. Saj namreč, ko se okužiš z boreliozo, ta večno kroži po tvojem krvnem sistemu, in lahko kadarkoli spet izbruhne. Posledice pa ostanejo. Imela sem težave s duševnim zdravjem, panika, tesnoba, depresija… Vse je bilo črno in nikjer izhoda, ob tem pa še tisti grozen občutek, da tega noben ne razume.

Ko se je moje stanje le nekako normaliziralo, sva se s fantom zopet srečala. Spet je bilo vse tako kakor je bilo včasih. A kar hitro so se pričeli simptomi vračati. Moje duševno zdravje je bilo hitro zopet na dnu. Fant tega ni razumel, saj le težko razumeš, če nekaj takega ne doživiš tudi sam. Napad panike je zelo grozen in ovira tvoje življenje. Tega takrat nihče ni razumel. Dobila sem občutek, da sedaj, ko potrebujem največ podpore, je nekako ni bilo. Le družina me je razumela, najbolj je to razumela moja mati, saj je tudi sama šla skozi to bolezen.

Odnos s fantom se je pričel zopet krhati, bilo je vse več prepirov, nerazumevanj in pritiskanj. Vse to je name vplivalo zelo negativno. Bilo je grozno, saj sem le želela, da bi me razumeli. A ne glede na obnašanje, sem ga imela rada, razumela sem, da ne razume. Zato sem vse oprostila, kot, da se nikoli niti ni zgodilo. Imela sem dobre dneve in slabe dneve. Moje razpoloženje je pričelo zelo nihati. Takrat nisem opazila, da izgubljam nadzor nad sabo in, da tudi jaz delam napake. Videla sem le njegove napake. A vseeno menim, da so bile njegove napake veliko hujše kot moje. Odnos se je nato vlekel še okoli 4 leta. Takrat nisem zmogla več, vsega pritiska, vsega kar je prihajalo tekom teh let iz njegovih ust.

kako preboleti

Takrat sem se zlomila, zlomila sem se po dolgih 7-ih letih. Nisem zmogla več vsega žaljenja in občutkov, da se manj vredna. Obdajali so me grozni občutki, da ni več vredno živeti, da tako ali tako nisem za “nič”. Pričela sem se mu lagati za razne stvari, le, da bi se ta odnos končal. Naveza drug na drugega je bila ogromna…

Zelo močna, zaradi tega pa je bil tudi sam razhod tako zelo boleč. Vedela sem, da me je imel rad, vedela sem, da ga bom prizadela, a enostavno sem imela vsega dovolj. Vsa nerazumevanja, vse bolečine, ki mi jih je nanesel. Ni bilo več vredno. Želela sem se počutiti bolje. Čeprav sem vedela, da me bo konec z njim “ubil”, sem storila konec. Takrat se je tudi skoraj končalo tudi moje življenje. A sem se ustavila pravi čas.

Želela sem le živeti normalno. Brez vseh mojih težav, ovir… Želela sem le živeti. A tega ni nihče razumel, da potrebujem le nekoga, ki me bo razumel in me vodil skozi moje življenjske travme. V njemu sem takrat videla edino luč, ki bi me lahko rešila. A sem se grozno motila. V resnici mi nikoli ni bil pripravljen pomagati. In to sem ugotovila, pol leta po razhodu.

Ko so se mi misli umirile… Ko sem ugotovila, kako je ves ta odnos vplival name. Zelo negativno…

Kako torej preboleti nekoga, ki v njemu vidiš svetlo točko, v nekoga, ki verjameš, da te ima rad, mu zaupaš in želiš, da bi te le razumel in te sprejel takšnega kot si?

Nekoga, ki imaš neizmerno rad… A kljub vsej tej ljubezni, ki mu jo daješ, ne ceni in te želi pokopati pod sebe…? Mislim, da se naše prve ljubezni nikakor ne da pozabiti in popolnoma preboleti… Le sprijaznimo se, da te osebe več ni in, da je ne bo. Za nas je ta oseba “mrtva”, tako kot smo mi zanje.

Menim, da bi to lahko bila prava ljubezen, iz moje strani seveda… A iz njegove, le izkoriščevanje ljubezni, ki mu jo je primanjkovalo v otroštvu… Najhuje pa je, da sem mu želela pomagati in sem ga sprejela takšnega kot je, a on je meni delal le škodo in me zaničeval. Ni znal ceniti to kar mu dajem.

Mislite, da obstaja prava ljubezen? Ali je to le vse, izmišljeno, pravljično? Iz mojega vidika, bi rekla, da obstaja… A se žal moramo za pravo ljubezen dovolj dobro “izklesati”, da ugotovimo kdo v resnici smo. Nekateri imajo srečo in svojo pravo ljubezen spoznajo hitro, z njo tudi ostanejo… Nekateri pa se morajo še veliko tega naučiti, dokler ostanejo s svojo pravo ljubeznijo.

ljubezen

Preboleti neko osebo, ki nam je nekdaj pomenila ves naš svet, je zelo težko, a izvedljivo. Najprej se moramo sprijazniti, da odnos ni peljal nikamor in, da se je to moralo zgoditi za naše dobro. Verjeti moramo, da nas čaka nekaj boljšega. Kadar bomo ugotovili, zakaj se nam je ta boleči dogodek zgodil, ga bomo bolje razumeli. Ko to ugotovimo se počutimo veliko lažje, saj vemo, da vse naše trpljenje ni bilo zaman. Da smo se iz tega nekaj naučili, nekaj se nam je v našem življenju razsvetlilo. Vidimo, da ni vse tako črno. Postanemo boljši, močnejši, trdnejši in stabilnejši. Ko se popolnoma zavemo, zakaj nam je bila neka oseba dana v naše življenje, ugotovimo, da v tem ni bilo nič slabega, ne glede na to, koliko smo bolečin utrpeli, koliko solz smo pretočili. Saj je vse to bilo potrebno za našo rast, osebnostno moč in to, da spoznamo kdo resnično smo! Ko ostaneš brez ljubljene osebe, se veliko tega spremeni, veliko zrasteš in postaneš lahko mnogo boljša oseba kot si bil prej. Ugotoviš koliko si resnično močen, mogočen in da te ničesar ne more uničiti. Vsi imamo v svojem življenju vzpone in padce, nekateri so bolj boleči nekateri manj, nekateri bolj veseli, nekateri manj… Vse pa je odvisno od nas samih.

Odvisno je od tega, kako se obnašamo, kako sprejmemo nekatere odločitve, kako se odzovemo na neke situacije, dejanja…Vse je odvisno od nas samih. Vsi smo krojač svoje prihodnosti. Zato bodite pozitivni in tudi iz najtežjih in najmračnejših trenutkov potegnite le najbolje! Bodite to kar ste in nikoli ne bodite zaradi, nekaterih oseb, slabša oseba, temveč boljša in mnogo boljša!

VEČ PO OGLASIH 👇🏻

KAJ BEREJO DRUGI?

KLIKNI TUKAJ ZA
HOROSKOP

PRIJAVI SE NA E-NOVIČKE IN PREJMI KUPON ZA -10% NA CELOTEN NAKUP V NAŠI PORTAL8.SI TRGOVINICI

Z klikom na “prijava” se strinjate z našimi Splošnimi pogoji in Izjavi o varovanju zasebnosti.





Cookie Box Settings