fbpx

Marušina zgodba: Mamine krute skrivnosti

Ko misliš, da osebo poznaš, čeprav je to tvoja mati, ni nujno, da jo resnično poznaš. Maruša je to občutila na svoji koži in svojo zgodbo sedaj deli z nami.

Preberite si njeno zgodbo in spoznajte, da lahko tudi nekdo od naših najbližjih skriva grdo skrivnost.

Moja zgodba se prične tako. Ko sem bila šele otrok stara okoli 6 let, sta se moja starša stalno prepirala. Nisem ju razumela, kaj se dogaja. Imela sem mlajšega brata starega 4 leta, ime mu je bilo Marjan.

Živeli smo ne daleč od mesta, v hiši, ki je že bila sama po sebi grozljiva. V njej se nikoli nisem počutila dobro, zato menim, da sta se ravno zaradi tega moja starša toliko prepirala, ali pač?

Ko sem napolnila 10 let, je med mojima staršema postajalo vse bolj napeto. Vedela sem, da se bo vse kmalu končalo, saj so bile situacije že zelo krute, slišal si le zmerjanje in razbijanje. Ko je minilo nekaj mesecev, je mama prišla iz službe in mi dejala, da bo za kratek čas odšla k svoji mami, saj potrebuje počitek. Ni pa vprašala, če midva z bratom potrebujeva mir?

Imela sem občutek, kot, da midva z bratom zanju preprosto ne obstajava, čeprav se tega takrat nisem ravno dobro zavedala. Preživljala sva težke čase, zato sem tudi morala za svojega brata skrbeti in paziti nanj. Moj brat je bil zelo občutljiv deček in je zaradi tega potreboval veliko posebne pozornosti.

Čez nekaj tednov je mama prišla domov z odločitvijo, da bo očeta zapustila, nas vzela in bila popolnoma odločena, da bomo odšli daleč stran od tukaj. Takrat se je tudi meni zdela to edina rešitev, ko je oče izvedel za to, je ponorel. Ni želel, da odidemo…

Jokal je, razbijal ter grozil, da bo končal s svojim življenjem, če ga bomo zapustili. Rotil je, da mu naj da mama še eno priložnost, da bo od sedaj drugače, le naj mu zaupa. V maminih očeh se je videlo, da ga je še vedno imela rada, zato je privolila in mu ponudila še eno priložnost.

Nekaj mesecev je bilo res lepo. Živeli smo kot nismo nikoli, bili smo srečni. Mislila sem si, da je vse grdo za nami in, da bo od sedaj naprej le ljubezen in toplina.

Potem pa po nekem času, kar naenkrat, sredi noči zaslišim ropot…

Dvignem se iz postelje in prisluhnem od kje prihaja. Prihajal je iz dnevne sobe, hitro sem odhitela, zagledala sem svojega bratca, ki v šoku stoji in zre v očeta… Ko sem pogledala, sem videla grozen prizor… Oče je stal in zrl v tla, nisem videla kam zre, saj je sedežna prekrivala moj pogled, zato sem stopila bližje. Na tleh je ležala mami…

Zakričala sem: “Kaj si storil? Pokliči rešilca!”

Oče se ni ganil, le zrl je… Odhitela sem po telefon in poklicala rešilca, rešilec je bil kar hitro pri nam, mamo so odpeljali v bolnico. Na srečo je preživela.

marusina zgodba

Ker je socialna služba izvedela za ta dogodek, ki ni bil ljub, so se odločili, da za nekaj časa naju z bratom odvzamejo očetu in naju dajo v drugo oskrbo, vse dokler si mati ne opomore.

Na srečo sva imela še živečo babico, od moje mame, mami. K njej sva tako odšla za nekaj mesecev, pri njej je čas mineval povsem drugače… Bilo je mirno. Še vedno pa si nikakor nisem mogla izbrisati teh grdih spominov na dogodke v preteklosti. Upala sem le, da bo Marjan na vse to pozabil, saj bi bilo grozno, če bi se tega spominjal.

Ko je mami prišla iz bolnice, je prišla k babici. Tam smo živeli še nekaj časa, dokler se ni mami postavila na svoje noge.

Ko sem napolnila 18 let, sem želela iti študirati drugam, izven svojega domačega okolja. Mami se s tem ni strinjala, saj je vedno govorila, da je Marjan zelo navezan name in, da ga bo to strlo, če bom odšla tako daleč stran. Dejala sem ji, da bom prihajala za vikende in počitnice domov in da mu ne bo nič hudega, žal pa sem se zelo motila…

Moj brat Marjan, kot sem že rekla, je bil že od majhnih nog zelo občutljiv. Vsekakor razumljivo glede na to, kaj vse je moral videti in preživeti. Čeprav je pri svojih 16 letih dejal, da se ničesar ne spomni, mogoče se mu kdaj odvijejo kot nekakšni prizori… Nikoli pa ni govoril o svojih težavah ali pa da bi namignil, da mu je hudo. Vedno je bil nasmejan, rad se je igral in neizmerno ljubeč je bil. Vsakomur je želel le dobro, saj se je predobro zavedal, kako je, ko si čustveno ranjen. Živeli smo brez očeta, ko sva bila z bratom še pri babici, sva izvedela, da je oče storil samomor. Takrat je bil Marjan star 11 let, to ga je močno prizadelo, saj je večkrat imel ponoči nočne more in to precej hude, saj je kričal od strahu.

A nismo vedeli, da ga to še vedno preganja, saj je bil videti popolnoma dobro, več kot dobro! Ko sem odšla na študij več kot 100 km stran, se je vse spremenilo. Mami me je neprestano klicala in me prosila naj se vrnem domov, saj z Marjanom nekaj ni dobro in da me potrebuje. Mislila sem si, da je to le prehodno obdobje in, da se bo navadil, da me ni več toliko časa.

zgodba

Za praznike sem nameravala oditi domov, saj me doma ni bilo že kar nekaj mesecev. Nekaj dni pred prazniki, sem prejela klic, da je Marjan na intenzivni negi in da se borijo za njegovo življenje. Takrat se je ves moj svet porušil. Razmišljala sem lahko le o tem, kaj si je storil. Krivila sem sebe, ker sem odšla in ga pustila samega. Vedno sem bila z njim, potem pa me kar naenkrat ni bilo več… To ga je vsekakor zlomilo.

Še isti dan sem prispela v bolnišnico, a me niso hoteli spustiti k njemu. Mama je sedela na hodniku vsa iz sebe. Krivila je mene, da si je zaradi mene to storil in, da mi tega nikoli ne bo oprostila. Imela sem možnost iti bližje v šolo, kjer bi lahko bila vsak dan doma, a sem raje odšla stran od svoje družine.

Vprašala sem jo, kaj si je storil. Dejala je, da je vzel kup zelo močnih tablet in, da sploh ne ve kje jih je dobil. Iz jeze me je odrivala in mi govorila, da naj odidem nazaj ter, da se ne rabim več vračati. Rekla sem ji, da ne bom odšla, da Marjana ne bom pustila več samega. A mama mi je grdo zabrusila, da me Marjan ne želi več videti in, da naj že odidem. Nisem želela verjeti njenim besedam, vedela sem, da govori iz jeze.

Odšla sem iz čakalnice, vendar nisem želela oditi iz bolnice, saj sem želela videti Marjana. Od mojega odhoda je minilo že okoli eno uro. Odšla sem nazaj na oddelek intenzivne nege, moje mame več ni bilo v čakalnici. Odšla sem do sobe in želela vstopiti. V tistem času je ravno prišla medicinska sestra in rekla, da je v sobi lahko le ena oseba, da, ko bo prišla moja mama iz sobe, lahko vstopim jaz. Vprašala sem jo, če je z mojim bratom vse v redu. Odgovorila mi je, da zaenkrat kaže dobro, ampak, da se lahko še vse spremeni, saj je bila količina zaužitih tablet zelo visoka.

Upala sem lahko le na najbolje. Ko je moja mama izstopila iz sobe, sem želela vstopiti, vendar me je odrinila in rekla: “Ne želi te videti, pojdi, pojdi in se ne vračaj več!”

Vprašala sem jo: “So to njegove ali tvoje besede?”

Prijela me je le za roko in me zvlekla ven. Grdo mi je zabrusila, da me niti ona ne želi več videti in, da naj odidem.

Nisem mogla verjeti, da je lahko moj odhod na študij, toliko spremenil moje življenje… Tega si nikoli nisem želela. Upala sem, da si bosta oba premislila, ko se bodo zadeve pomirile, upala sem, da je to le prehodno obdobje in da bo še vse dobro.

Odpravila sem se nazaj, kjer sem bivala. Minevali so dnevi, in po vsem tem času nisem prejela nobenega klica od moje mame. Odločila sem se, da bom poklicala jaz, da vprašam kako je Marjan, pa se ni oglasila… Bilo me je strah.

Poklicala sem v bolnico in vprašala po Marjanu. Rekli so mi, da je stabilen in, da bo kmalu odšel domov. Vprašala sem, če je moja mama tam in ali lahko pridem na obisk. Odgovorili so mi, da je mama neprestano z njim in da so obiski dovoljeni, saj je prestavljen na normalen oddelek.

Vedela sem, da če bom odšla zopet tja, da mi mama ne bo dovolila videti Marjana. Upala sem le, da me bo poklicala, ko bosta prišla domov.

Minilo je več dni, a klica nisem prejela. Odločila sem se, da bom šla domov, v upanju, da se bosta želela pogovoriti. Ko sem prispela domov, ni bilo nikogar. Odločila sem se počakati. Prišel je večer, ko sta le prišla domov. Ko me je Marjan zagledal, je samo odhitel v svojo sobo. Mama ni želela spregovoriti z mano. Počutila sem se grozno. Stopila sem do nje in ji rekla: “Žal mi je, da se odšla tako daleč… Moja želja je bila samo, da odidem in vidim tudi druge kraje, saj sem bila vedno samo v tem kraju… Mislila sem, da mi bo tako bolje, saj se ne bom spominjala grdih spominov, želela sem le začeti znova…”

Mama ni odgovorila ničesar, bila je popolnoma tiho.

Nisem vedela kaj naj storim, pričela sem jokati, saj sta mi bila vse kar sem imela…

Nisem mogla verjeti, da ju je moj odhod, tako prizadel. Bila sem strta, nisem več želela nazaj, želela sem le ostati doma… Zato tudi nisem več odšla nazaj, ampak tudi po več dnevih se noben od njiju ni pogovarjal z mano. Kar koli sem povedala, sta me ignorirala, kot, da ne bi obstajala. To me je zelo prizadelo. Pričela sem dobivat težave s svojo podobo. Vse manj sem jedla, vse manj sem skrbela zase.

skrivnosti

Po mesecu dni sem popolnoma prenehala jesti. Takrat sem opazila, da je mamo pričelo skrbeti zame, a tega ni želela pokazati, saj ji je bilo bolj pomembno, da me še naprej kaznuje z ignoriranjem kot, da bi mi pomagala. Ko sem shujšala za 30 kilogramov, je Marjan opazil, da se nekaj dogaja z mano zato je pristopil k meni. Bila sem presrečna, da se pogovarja z mano. Povedal mi je, kako mu je bilo, ko me ni bilo… Da je mama bila zelo grda do njega in, da je zato želel, da pridem domov, saj, ko sem bila doma, je bila tudi mama dobra do njega. Nisem mogla verjeti svojim ušesom. Rekel mi je tudi, da mu je zabranila, da se pogovarja z mano. A sedaj mu je vseeno, saj ima svojo službo in denar, lahko odide kadar želi. Povedal mi je vse kaj se je dogajalo. Nisem si mislila, da je moja mati tako hudobna in, da se skriva za ugledno gospo. To me je močno prizadelo.

Pričela sem razmišljati, da morda ni bil oče povod za razhod naše družine, temveč ona. Čeprav še danes ne vem, kaj se je tiste noči zgodilo. Verjetno je imel vsega dovolj, njenega pritiskanja in prevladovanja. Mnogo stvari glede moje preteklosti si preprosto nisem znala razložiti.

Marjanu je bilo dovolj tega, zato mi je rekel: “Maruša, pojdiva stran! Odpeljal te bom v bolnico, da se pozdraviš, dal ti bom naslov, kjer bova živela. Vzemi najnujneše stvari, čakam te v avtu.”

Ko sem pakirala svoje stvari, je mati jezno prišla v mojo sobo in pričela vpiti: “Zakaj to počneš? Vem, da si ga obrnila proti meni in, da ima sedaj grde misli o meni! Ne bosta pobegnila od mene, saj imata samo mene!”

Na njene besede se nisem želela ozirati. Želela sem le oditi. Bilo je grdo od nje, da ni bratu pomagala, ko mu je bilo hudo in niti meni. Oba bi lahko umrla, a ona se na to ni ozirala.

Ko sem prišla v bolnico, so me takoj priključili na umetno hrano, saj sem bila zelo podhranjena. Imela sem le 35 kilogramov, bila sem tik pred smrtjo. A sem si nekako opomogla, saj sem si močno želela zaživeti znova.

Po enem letu, sva bila z bratom zopet v zelo tesnih stikih. Vsak je imel svojo službo in odločila sem se tudi, da bom dokončala svoj študij. Imela sem 23 let, tako, da še nisem kaj dosti zamudila. Z mamo sva popolnoma izgubila stike, saj niti ni vedela kje živiva in tudi številke domačega telefona ni imela. Občasno mi je bilo težko, saj sem jo vseeno imela rada, ampak to kar je počela in skrivala pred nama, je bilo grozno.

Nekega dne sva z bratom dobila pismo, kako so naju našli še danes ne vem. V pismu je pisalo, da se morava zglasiti v babičini hiši. Babico sva imela oba zelo rada, zato sva brez pomisleka odšla k njej. Ko sva prišla, je bilo vse ovito v črno. Vedela sva, umrla je… Bilo nama je zelo žal, da je nisva prišla obiskati, a bilo naju je strah, da bi naju potem mati našla in skušala razdreti najino vez. V hiši ni bilo nikogar kot, le odvetnik. Sedla sva na kavč in povprašala zakaj sva tukaj. Odvetnik je rekel, da nama je babica nekaj pustila in je želela, da bi po njeni smrti dobila to v roke le midva. Pomislila sva, da nama verjetno prepušča hišo in svoje skromno premoženje, ki ga je zbirala za naju.

lazi

Dal nama je kuverto. Odprla sva ga in v njem je veliko listov, ki sva jih mogla prebrati. Potrebovala sva vsaj pol ure, da sva vse prebrala. Na listinah je bilo zapisano čisto vse, od kar sem se jaz rodila in moj brat. Vsi dogodki, vse kar se je dogajalo je bilo zapisano na teh papirjih. Ko sva brala, nisva mogla verjeti. To nama je potrdilo vse najine sume. Le oče je skrbel za naju. Mami pa je bilo vseeno za naju, kako sva, ali se jočeva, ali kaj potrebujeva. Napisala je tudi, da če ne bi bila z njo, od takrat, ko je oče storil samomor in bi bila samo z mamo, verjetno ne bi preživela ali pa zelo težko.

Ko sva vse to prebrala, nama je bilo zelo težko. Kako je lahko vse to od naju prekrivala, toliko let… Odvetnik nama je rekel, da bo kmalu prišla najina mama, saj je to želela babica, da se skupaj soočimo z njenimi lažmi in prevarami. Sedaj sva bila dovolj stara, da vse razumeva in se bova lažje s tem soočila.

Marjan je želel oditi, a sem mu rekla, naj počaka in da se sedaj z njo odkrito soočiva. Le težko je sprejel to, da jo bo moral spet videti. Ko je prišla, je bila popolnoma drugačna, oddajala je drugačne energije. Ko naju je zagleda, je le povzdvignila glavo in se usedla stran od naju. Ko je odvetnik rekel, da je babica želela, da se po njeni smrti soočimo z resnico, je odvrnila: “Nimam ničesar za povedati, oni so mene zapustili, ne jaz njih.” Ko je to rekla, nisem mogla zadržati jeze in besed, ki sem jih želela povedati.

Povedala sem ji: “Ti si naju že od najinega rojstva puščala, nikoli nisi bila tam kadar sva te potrebovala. Ko je bilo meni težko, te ni bilo, ko je bilo Marjanu težko, te ni bilo. Ko je bil Marjan v bolnici, si le toliko hodila, da si mu ubijala v glavo, da mora prekiniti stike z menoj, da nanj slabo vplivam. Ves čas si mu govorila slabe stvari, da sem zaradi njega odšla tako daleč in da mu tega ne boš oprostila. Kako si drzneš govoriti laži! Vso krivico si spravila na očeta, ki ni bil nič kriv, sama si ga pripravila do tega, da ni zmogel več, zato je tudi storil samomor! Sram te je lahko, da prideš sem z vzdvigjeno glavo po vsem tem kar si storila!”

Mati se ni zdrznila. Tako kot, da bi bila v sebi mrtva. Nobenega čustva ni pokazala. Le resen obraz, ki je strmel v naju. Ko sva se dvignila, da bi odšla, nama je odvetnik v roke dal še eno kuverto. Rekel je, da jo lahko prebereva tukaj, če pa želiva lahko tudi doma. V njej je namreč pisalo komu pripada babičino premoženje. Želela sem izvedeti, zato sem ga odprla kar tam. Vse kar je babica imela, je prepustila nama, poleg pa je napisala, da nama prepoveduje, da bi mami odstopila delež premoženja.

Ko je mama slišala to, se je pričela jokati in govoriti, da ne more verjeti, kako ji je lahko to storila. V upanju je bila, da bo pripadalo vse njej. Dvignila se je in nama rekla, da naju ne želi nikoli več videti ter odšla.

Odločila sva se, da se bova preselila v babičino hišo. Čeprav naju je bilo strah, da bi mati prihajala sem, sva se vseeno odločila bivati tukaj.

Minevala so leta, a mati ni prišla na obisk, niti se ni javila. Spoznala sem svojega življenjskega partnerja pri 25 letih, pri 26 sem zanosila, zato sva se odločila, da se bova poročila. Mami sem poslala vabilo na poroko, čeprav je bil Marjan proti temu. Rekla sem mu, da tako ali tako ne bo prišla, a sem se motila.

marusina zgodba

Prišla je. Videti je bila zelo žalostna. Odpravila sem se do nje in se ji zahvalila, ker je prišla. Solze so ji pričele polzeti po licu. Vprašala sem jo, kaj je narobe.

Ni me pogledala v oči, strmela je v tla, ko je začela govoriti: “Vem, da se delala napake. Nisem se zmenila za vaju, posebej zate. V teh letih sem premišljevala, kaj vse sem izgubila. Ljubečo družino, bogastvo… Samo zaradi tega, ker me je bilo strah, ker sem preveč gledala nase, ker sem bila sebična… Najbolj me je bilo strah za Marjana, saj vem, da je zelo občutljiv in da je čustveno moten, nisem želela, da bi ga kdor koli prizadel, a s tem sem šla v skrajnost… Na koncu sem ga prizadela ravno jaz… Žal mi je, ker ti nisem pomagala in stala ob strani, ko si me potrebovala, žal mi je za vse. Sedaj vidim, da živiš drugačno življenje in upam, da ne boš delala enakih napak, kot sem jih jaz. A verjamem, da jih ne boš, saj si mnogo boljša od mene. Odmaknila sem se od vaju, zato, ker nisem bila ob vama, kadar sta me potrebovala…Žal mi je…”

Solze so ji kar tekle, nisem mogla verjeti, da ji je iskreno žal in, da je priznala svoje napake. Zaradi tega, ker je želela zaščitit svojega sina, a je izgubila vse, saj je bila preveč posesivna. Na koncu pa je pričela gledati le nase, ni se zmenila za nikogar. Le ona je bila pomembna. Žalostno, da je morala spoznati na takšen način, lahko bi imela prav vse.

V roke mi je dala skromno darilo in se mi zahvalila, ker sem jo povabila in da mi želi vso srečo tega sveta. Po koncu poroke je izginila. Nikjer je nismo našli. A naslednji dan so me klicali iz policije, da so mojo mamo našli mrtvo. Imela je raka v zadnjem stadiju, za katerega ni nihče vedel.

Ne glede na to, kakšna je bila do mene in mojega brata, sem jo imela rada. Vse kar se mi je zgodilo v mojem življenju, me je naredilo le bolj močno. Zlomila sem se neštetokrat, a sem se vseeno dvignila, bolj močna kot kadar koli prej.


Deli naprej!

VEČ PO OGLASIH 👇🏻

KAJ BEREJO DRUGI?

KLIKNI TUKAJ ZA
HOROSKOP