Resnične zgodbe

Dan, ko je na braslovškem jezeru ugasnilo življenje…

Mrtvi imajo svojo moč in ko drezate v njih, oni spregovorijo v svoji tišini. Lahko vam vzamejo življenje, lahko pa vam pomagajo v vaši stiski. Vse pa je odvisno od vas samih, kako se obrnete na njih.

Bilo je vroče poletje, ko smo se preselili v velik blok. Bil je največji in najlepši v našem malem mestu. Tisti teden se spomnim, so se na veliko priseljevali in bila sem vesela, saj je bilo veliko otrok, ki jih bom lahko na novo spoznala. Takrat smo otroci bili po cele dneve zunaj  se igrali in družili dolgo v noč. Domov smo odšli le, ko so nas starši poklicali h kosilu ali na večerjo.

Z bratom sva se razumela z vsemi otroci, najbolj pa se je spoprijateljil z Zoranom. Moj brat in Zoran sta se veliko družila, bila sta resnično najboljša prijatelja. Oba so zanimali avti in motorji.

Izvrstni izdelki po izjemnih cenah samo zate!

Ametist – angel

18.99 13.99 (Vključno z DDV)

Zakup minut za vedeževanje po telefonu

10.9950.99 (Vključno z DDV)

Tigrovo oko – Srce

19.99 13.99 (Vključno z DDV)

Tigrovo oko – Kapljica

19.99 13.99 (Vključno z DDV)

Brezplačna poštnina ob nakupu nad 25€

Tako smo rasli, šli v osnovne šole in se imeli še lepše.

Ko je Zoran dopolnil osemnajst let, mu je oče kupil avto, nato pa še težek motor. Tako sta se moj brat in Zoran vozila okoli, šla sta na našo obalo, obiskala najlepša mesta in turistične točke. Življenje sta uživala na polno.

Ko je brat napolnil osemnajst, je kar dal vlogo za služenje vojaškega roka, da to obveznost čimprej opravi. Ko se je brat vrnil iz vojske, je kaj kmalu odšel na služenje vojaškega roka tudi Zoran.

Leto je kaj kmalu minilo in Zoran se je vrnil domov. Zopet je šlo vse po starih tirih. Z bratom sta se vozila in uživala v življenju.

Kaj kmalu pa je Zoran spoznal dekle. Zaljubila sta se. Prav videlo se je kako ljubezen žari okoli njiju. Tako je  potom svojega dekleta spoznal nove prijatelje. Ne da z mojim bratom nista bila več prijatelja, samo nista se več tako družila.

Nekega poletnega dne so se dogovorili, da grejo z motorji na izlet. Odšli so zgodaj zjutraj. Bilo je okoli desetih zvečer, ko je brat prišel domov.

»In kako je bilo, ste se imeli lepo, kje ste vse bili«, me je zanimalo…

»Bilo je super,  samo, nekaj pa se mi ni dopadlo. Ne vem, kaj ga je prijelo, da je to storil.«

»Ja kaj pa«, me je zanimalo.

»Ko smo se vračali, smo se še ustavili pred neko gostilno, nismo šli na pijačo, samo prižgali smo si cigareto, se pogovarjali kako je bilo in če bi še kam šli. Bolj kot ne smo se vsi strinjali, da je bilo dovolj in da gremo domov, saj se že večeri. Zoran pa se je obrnil proti meni z zamislijo, da bi odšla na pokopališče. Začudeno sem ga pogledal in vprašal, da kaj bo pa počel na pokopališču.«

»Saj boš vidu, dej greva no«, je dejal.

Še nekaj se jih je odločilo, da gre z nama, ostali pa so se odpeljali domov, saj niso hoteli ob taki uri obiskat pokopališča.

Prispeli smo na pokopališče, bila je mrtva tišina, čul se je samo piš vetra, ko je zapihalo. Tako smo sedeli na motorjih in čakali, kaj bo sedaj. Zakaj je Zoran na vsak način hotel na pokopališče in to ob tako pozni uri.

Kar zmrazilo me je, ko je Zoran začel vpiti na ves glas, »vstanite mrtvi, vstanite mrtvi, čega se bojite, vstanite mrtvi, evo mene, jaz se ničesar ne bojim. Bilo je zelo grozno za slišat. Pomahal sem Zoranu in mu  nakazal, da odhajam.«

»Ko sem se odpeljal, nisem vedel ali se tudi on pelje, bila me je takšna groza, ja kdo bi šel zvečer na pokopališče motit mrtve in jih klicat.«

»To pa ni dobro veš«, sem dejala bratu…

»Da se mu mrtvi nebi maščevali, ker je motil njihov mir.«

»No, ti pa si še bolj čudna«, je dejal.

»Da se mu nebi mrtvi maščevali, ja kje si pa to pobrala, ma boljše je da greš spat, kot pa, da govoriš te neumnosti.«

Teden dni po tem dogodku, sta njegova starša odpotovala v Francijo za par dni. Tako je Zoran ostal sam doma, s svojo mlajšo sestro. Rad je imel svojo mlajšo sestro, ona pa njega. Bila sta zelo prikupna, oba sta imela temne lase in črne oči, meni sta bila res nekaj posebnega.

Vem, da sem sedela z mamo v dnevni, klepetale sva in pile kavo. Slišala sem, da je nekdo odprl vhodna vrata. Bil je brat, stal je tam med vrati ves bled in naju gledal.

»Ja kaj pa je narobe, kaj stojiš tam, pridi in sedi.«

Z rokami v žepu je prišel, do fotelja in sedel. Pogledal me je nekako čudno.

»Zoran je umrl, utopil se je na braslovškem jezeru, kar v motorističnem kombenzionu je šel v vodo, pa čeprav nikoli ni maral vode. Vode se je dobesedno bal, ko smo bili na morju je samo stopala namočil, da bi se pa kdaj kopal, tega pa ne. Vedno ko smo bili na morju smo vsi veseli čofotali po vodi, se tunkali, on pa je vse to opazoval z obale. No sedaj pa je šel v vodo in to kar oblečen. Kolega mu je hotel pomagati, skoču je za njim, a je preveč opletal z rokami, zato ga je spustl, saj se je bal, da bo tudi on utonil. A si bil ti tudi z njim, ko se je to zgodilo me je zanimalo. Ne nisem, policija je prišla in iščejo njegove starše, da jim povejo kaj se je zgodilo. Povedal sem jim, da sta na službenem potovanju in da ju par dni ne bo. Pa kaj, a so povedali ali so ga našli ali kaj. Niso ga še našli, še vedno je v vodi.«

braslovsko jezero

Šele čez dve uri so ga potegnili iz vode, ter ga odpeljali na patologijo, kjer so naredili obdukcijo. Baje mu je počilo srce, to naj bi bil vzrok smrti.

Kakor da bi bilo včeraj, se spomnem tistega dne v letu 1986, ko sva z bratom odšla na pogreb, oh kako sva jokala, bil je še tako mlad, komaj dvajset jih je napolnil.

In ko sem tako stala na pokopališču, me je prešinila misel, kako je teden prej, bil tle z motorjem in klical mrtve, da na se vstanejo. In res prišli so po njega, odpeljali so ga tja na tisto jezero, ga pripravili, do tega, da je odšel v vodo, čeprav se je je na smrt bal.

Ne vem v kaj vi verjamete. So resnično mrtvi prišli po njega, ker je motil njihov mir?

Ali je pač imel takšen dušni dogovor, ki ga sklenemo v nesnovnem svetu, da bo živel, do dvajsetega leta, nato pa na tako grozen način umrl, kot je utopitev…

 

Podobni članki