Preberite si zgodbo o Petri, ki ima nadnaravno moč, s katero razvozla težko misterijo, ki jo na koncu tudi nauči nekaj pomembnega. Kakšno moč ima Petra? Izvedite!
Zgodba:
Nadnaravne moči in razkrivanje laži
Na zimski večer je na svet prijokala deklica, ki je imela zelo močno energijo, ta energija je osvetlila vsak temen kotiček sobe. Ljudje so okoli nje jokali od sreče, njena mati pa je s prvim dotikom vedela, da bo ta deklica zelo posebna. Poimenovala jo je Petra, čeprav ji je želela, dati drugačno ime, ji je glas rekel, da je to ime pravo zanjo.
Ko je Petra praznovala svoj 6. rojstni dan, je pričela opažati spremembe, vendar kot otrok, si jih ni vedela obrazložiti. Že na svoj rojstni dan, je pričela dobivati vizije, te so bile zelo močne in intenzivne. Kot bi nekaj podoživljala. Čez nekaj dni se je majhna Petra pričela tega bati in je pričela na glas govoriti svoje vizije. Njena mati ni mogla verjeti, kaj sliši. Pričelo jo je skrbeti, da nekaj ni v redu z njo, zato sta se odpravili zdravniku. Zdravnik je dejal, da ima močno domišljijo in da bi to lahko razrešili s pomočjo zdravil. Vendar kdo bo svojemu 6 letnemu otroku dal tako močna zdravila? Menila je, da jo bo to minilo, da je verejtno v takšnem obdobju in zavrnila tablete.
Petra je pričela dobivati vse močnejše vizije, govorila je kako vidi žensko goreti in da je ta ženska nekako podobna njej, vendar v starejši obliki. Videla pa je tudi svojo mamo umirati, vendar ji tega ni želela povedati. Skozi nekaj časa so se te vizije pričele umirjati, bile so manj intenzivne, a še vseeno zanjo zelo moteče. Pri njenem 7. rojstnem dnevu so te vizije popolnoma izginile. Do takrat je imela že veliko vizij in njena mati si jih je vse zapisovala, ker je pričela verjeti, da vse to nekaj pomeni.
Ko je Petra napolnila 10 let, so se njene vizije zopet pričele. Videla je zopet žensko podobo, ki je bila podobna njej, kako gori in kriči na pomoč. Vendar ji sedaj to ni bilo več tako zoprno in moteče, saj je želela razumeti, zakaj to vidi. Čeprav še ni povsem razumela zakaj se ji to dogaja, je v sebi vedela, da ji to nekaj želi sporočiti. Ko je hodila v šolo je po poti videvala vizije, kako se nekdo opeče, pade ali se kako drugače poškoduje, v nekaterih primerih je tudi videla smrt. A kaj, ko ni razumela zakaj to videva. Mislila je, da je nekaj zelo narobe z njo in da potrebuje pomoč. Svoji mami je povedala, da ima zopet vizije, vendar, da so te sedaj drugačne kot, da bi jo želele na nekaj opozoriti. Mama je pričela verjeti, da ima Petra nekakšno moč videti stvari, vendar še ni bila povsem prepričana v to, dokler se od tega res kaj ni zgodilo.
Nekega dne je videla svojo mamo, kako pada po stopnicah, takrat se je ustrašila in takoj poklicala mamo, da se ji bo zgodilo nekaj hudega. Mama jo je pomirjala, da je vse v redu in da se ji nič ne bo zgodilo. A kaj, ko se ji je vizija kar naprej ponavljala, da bo padla po stopnicah in se hudo poškodovala. Minilo je nekaj ur po tem, ko jo pokliče mama in ji pove, da je padla po stopnicah, vendar, da ni tako hudo, saj je nekako pričakovala, da se bo to zgodilo. Mama je pričela verjeti, da ima njena hčerka poseben dar, zato je pričela bolje spremljati, kaj Petra govori in si zopet vse zapisovala. Večinoma je govorila o osebah, ki jih pozna in ki jih je mimogrede srečala.
Njene vizije so skozi leta postajale vse močnejše in bolj jasne. A ni videla tisto, kar bi si želela videti ali vedeti, vendar so ji vizije same prišle v misel. Pri svojih 17 letih je na to pričela gledati drugače, želela je to moč uporabiti, da bi pomagala ljudem, da se izognejo katastrofi. Vendar, kaj, ko je skoraj nihče ni poslušal? Začela se je zapirati vase, saj se je počutila odrinjeno in “čudno”. Ko se je začela zapirati, so se tudi njene vizije pričele manjšati, saj ni več verjela v to. Čeprav si je že večkrat potrdila, da to, kar je videla, se je potem tudi uresničilo.
Svoje vizije je do svojega 20. rojstnega dne popolnoma izgubila, saj se ni več nanje ozirala in jih pričela zatirati. Njena mati jo je želela pri tem spodbujati, da svoj dar uporablja, vendar ji to ni uspelo, saj je Petra želela živeti “normalno” življenje, a ni vedela, da ji ta dar lahko veliko pomaga v življenju. Tako so minevali dnevi in njen dar je počasi bledel.
Nekega dne pa je Petra bila sama doma več dni, zato je morala poskrbeti zase. A to ji ni bila težava, saj je bila navajena, da je sama. Enega večera si je želela narediti svojo najljubšo jed, a ji je glas kar naprej govoril, da naj gre raje počivati, saj je bila od dneva zelo utrujena. Imela je toliko opravil, šolo in še morala je pospraviti stanovanje, saj mati pride naslednji dan domov in jo je želela presenetiti s čistim domom. Petra se ni zmenila za svoj glas, saj si je želela po dolgem dnevu le privoščiti nekaj, kar najraje je. Vse je že pripravila, morala je le počakati, da se skuhajo testenine, med tem časom je sedla v svoj naljubši fotelj. A kar hitro je zaspala. V sanjah je intenzivno sanjala, kako gori kuhinja in kako jo objemajo plameni. Začutila je močno bolečino po celem telesu, to jo je zbudilo in v tistem trenutku se spomni na svoje vizije, ki jih je imela že kot otrok, da gori. Hitro se je dvignila iz fotelja, vohala je dim, ki je prihajal iz kuhinje. Pritekla je v kuhinjo, katera je resnično gorela, vsa v paniki, išče telefon, a ga nikakor ni mogla najti. Obupana kliče na pomoč. Čez nekaj časa že sliši sirene, na kar ji odleže, a še vedno je v nevarnosti. Počuti se že zelo omotično in težko diha. Ko pade na tla, v stanovanje vdrejo gasilci, ki ji takoj priskočijo na pomoč. Odpeljejo jo ven in ji nudijo pomoč. Ko se je vozila v bolnico, je razmišljala o tem, kako bi lahko preprečila to nesrečo, če bi le prisluhnila svojemu glasu in dovolila, da njen dar spregovori ter jo opozori. Tistega dneva je vedela, da svojega daru ne more več prezirati, saj ji bo pomagal na njeni življenjski poti. Ni jo več zanimalo, kaj bodo drugi rekli, saj lahko pomaga sebi in svoji mami, ki verjame vanjo. Na srečo ni utrpela večjih posledic požara, le nadihala se je nevarnih dimov. Mati je nestrpno čakala, da pride v bolnico, takoj, ko so jo poklicali in povedali kaj se je zgodilo. Bila je na zadnji službeni poti, predno gre v pokoj. Imela je občutek, da je ona kriva, ker jo je pustila samo, čeprav je v sebi vedela, da enako bi se lahko zgodilo tudi njej. Petra se ji je opravičevala, povedala ji je, da je imela v sanjah močne vizije, vendar je bilo že prepozno. Mati ji pove, da se naj ne obremenjuje, da ni tega storila zanalašč, da to bi se lahko zgodilo vsakomur. Petra je bila zelo jezna nase, saj je vedela, da bi lahko to vse preprečila, a žal je sedaj prepozno. Mami je povedala, da svojega daru ne bo več prezirala in da ga bo pričela prebujati nazaj ter ga naredila močnejšega kot, kadar koli prej.
Tako je tudi bilo, Petra je svoj dar do svojega 25 leta naredila tako močnega, da je videla že vsako malenkost. A opažala je, da nekatere situacije ne glede na to, koliko se je trudila ni mogla preprečiti. Sedaj sta z mamo živele v očetovi stari hiši, ki je bila polna misterij. Tako si je s pomočjo tega ojačala svoj dar. Mami je rekla, da bi v to hišo že mogle prej priti, Petra namreč za to hišo ni niti vedela. Mati je ni želela s tem obremenjevati, saj očeta ni niti dobro poznala, ko je umrl. Nikoli ni želela govoriti o njem, saj ji je to prineslo veliko žalost, a vedela je, da se bo enkrat morala s tem soočiti in svoji hčeri povedati kaj se resnično zgodilo.
A Petra je že s pomočjo svojih vizij, veliko videla in ugotovila, vendar tega svoji mami ni želela povedati, saj je vedela, da še vedno po tolikih letih ni prebolela očeteve smrti. Umrl naj bi tragično, a nihče ne ve, kaj se je točno zgodilo. Petra je bila takrat stara komaj 2 leti, ko je njen oče izginil in ga ni bilo več. Vsi so govorili, da je živel dvojno življenje in da je veliko tega prekrival. Njena mati je vedela, da to ni res, saj ji je bil vedno zvest. A, ker ni vedela pravega razloga, se s tem nikoli ni mogla soočiti in pomiriti. Petra je sedaj želela razčistiti to, kaj se resnično zgodilo in kaj je razlog za očetovo smrt.
Že v teh nekaj letih, ko sta živele v očetovi stari hiši je veliko tega našla s pomočjo svojih vizij. Nikoli si ni mislila, da bo lahko z vizijami videla stvari tudi za nazaj, mislila je, da jo bodo njene vizije le opozarjale na nesreče. Vendar je njen dar bil veliko močnejši.
Spoznala je, da je njen oče imel podoben dar, kot ona. Videl je stvari v naprej in nazaj, videl je pa tudi veliko tega, kar ne bi smel. Našla je tudi dokaz, saj si je oče zapisoval vse, kar je videl in doživel v svoj dnevnik, ki ga je skrival pred vsemi. A ga je Petra s pomočjo svojih vizij uspela najti. Odločila se je, da bo ta dnevnik pokazala mami, saj si zasluži vedeti, kaj se resnično dogajalo. Ko je videla dnevnik so se v njenih očeh nabrale solze. Planila je v jok in jo vprašala kje je to našla. Petra je dobila takoj občutek, da je mama vedela za očetov dar in da ve veliko tega, česar ne želi povedati. Petra jo je prosila, da ji naj pove vse, kar ve, saj bi rada prišla do zaključka in da se tudi ta primer razreši. Mama ji je samo rekla, da vse piše v dnevniku in da je vedela za njegovo moč, vendar o temu ni nikomur govorila, saj so bili ljudje zlobni. Včasih so bili časi drugačni in če si imel kakšne nadnaravne moči, si takoj bil čudak ter so te želeli zapreti. Zato sta se odločila, da o temu ne bosta nikomur govorila, vendar je bila sedaj prepričana, da je oče moral to nekomu povedati.
Petra je prebirala dnevnik in skušala ugotoviti, kaj se zgodilo. Njene vizije so postajale vse močnejše in so naznanjale na to, da je oče nekaj videl, kar ne bi smel in ga je to stalo njegovega življenja. Tega se je zelo ustrašila in pomislila, da se lahko njej zgodi enako. Vendar, če nikomur ne bo o tem govorila se ji ne more? Zanimalo jo je, kaj je oče izvedel, kar ne bi smel, a hkrati si ni želela vedeti, saj bi jo lahko stalo tudi njenega življenja. Odločila se je, da raje ne bo več posegala v to kar se je zgodilo, saj jo je postalo zelo strah. Mami je povedala vse, kar je izvedela preko svojih vizij. Takrat se je tudi zlomila in ji povedala, da ve za vse to, vendar ji ni želela govoriti, ker jo je bilo strah, da bi pričela tudi ona o tem raziskovati in bi zgubila tudi njo. Petra je bila zelo jezna, saj je mama ves čas vedela, kaj se je zgodilo očetu, a tega enostavno ni želela razrešiti, ker jo je bilo strah. Zaradi jeze se je Petra spakirala in odšla od doma. Mama jo je prosila naj ostane, da je to storila za njeno varnost, a je Petra ni želela poslušati. Predno je Petra prestopila prag, je dobila močno vizijo, da bo njena mama dobila hudo bolezen. To jo je za kratek čas ustavilo pred vrati, vendar je potem vseeno zakorakala in odšla.
Odšla je svoji dobri prijateljici, ki je živela v mestu. To je bila edina oseba, ki jo je razumela poleg mame. Prijateljica jo je prepričevala naj se vrne mami, vsaj na obisk, saj ji je povedala o svoji viziji preden je odšla. A Petra je bila tako jezna nanjo, saj bi ji lahko to že prej povedala, ne da ji je prodajala laži. Prijateljica je nekako razumela njeno mamo, saj jo je želela zaščititi. Svojo ljubljeno osebo je izgubila in vsekakor ne bi želela izgubiti še ene. Petra se je čez nekaj dni odločila, da se bo vrnila mami, saj tako ne more živeti dalje.
Ko je prišla domov, je videla mamo, kako se gunga na gugalniku pred hišo. Bila je zaskrbljena in njene oči so bile solzne. Ko je zagledala Petro je skočila iz gugalnika in pritekla v njen objem, opravičevala se ji je in prosila, da ji naj oprosti ter jo skuša razumeti. Petra ji je rekla, da jo razume, le potrebovala je nekaj časa, da vse predela. A Petra ji je želela povedati še nekaj, težko ji je šlo iz jezika, a vedela je, da to mora storiti. Povedala ji je, da preden je odšla je dobila vizijo, da bo hudo zbolela in da lahko to prepreči, če gre ta trenutek zdravniku. Mama je dobila solzne oči in ji povedala, da ji je to želela povedati, vendar ne še tako hitro. Med časom, ko je bila sama, je pričela padati v nezavest, na kar se je odpravila zdravniku, dejali so, da morda gre za resno stanje, zato so jo poslali v bolnico. V bolnici so naredili potrebne preiskave in ji povedali, da ima v možganih tumor. Petra je vedela, da je to zelo resno, planila je v jok in vprašala ali lahko kaj storijo? Mama ji je dejala, da bodo naredili vse kar lahko, da bi jo rešili. Na srečo je prišla dokaj hitro, zato bi morda lahko zadevo rešili z operacijo. Petra je bila čisto iz sebe. Takrat se je tudi odločila, da bo dala vse od sebe, da pride do potrebnih odgovorov, kaj se je resnično zgodilo z očetom, da bo lahko njena mama mirna in če se zgodi najhujše, da bo vsaj imela odgovore, ki si jih je želela.
Petra mami ni povedala, kaj ima v načrtu, rekla je samo, da bo ostala sedaj poleg nje in ji pomagala, saj je bila iz dneva v dan vse bolj šibka. Čez nekaj dni, so jo poklicali iz bolnice in jo naročili na operacijo, vendar so jo opozorili, da je ta operacija zelo rizična, lahko ji reši življenje, lahko pa tudi ne. Dali so ji en dan za premislek, da se odloči, kaj bo storila. Na koncu se je odločila, da tako ali tako, tudi, če ne gre na operacijo bo umrla, če pa gre pa jo lahko rešijo. Petra se je s tem strinjala, vendar je bila v takšnem strahu, da se ni mogla osredotočiti na svoje vizije, ki bi ji morda lahko pomagale. Mati je naslednji dan odšla v bolnico, Petra pa se je zavestno odločila, da bo razrešila očetov primer.
Brskala je po svojih spominih in želela, da ji njen dar poda neko idejo, nek namig, kje bi lahko našla neko sled, ki bi jo pripeljala do razrešitve. Zopet je odprla očetov dnevnik, če je mogoče kaj spregledala. Pozorno je pregledala vsak list. Med prebiranjem je dobila močno vizijo, kje je bil oče zadnji dan. Vendar tega mesta ni poznala, hitro je šla po papir in svinčnik ter to mesto narisala na papir. Razmišljala je, kje bi to lahko bilo. Odpravila se je svoji prijateljici po pomoč, saj je njena prijatlejica poznala kar veliko mest. Ko je gledala risbo, je mislila, da ve kje se to nahaja. Odpravile sta se na to mesto, bilo je kot iz risbe. Vendar Petrina vizija ni delovala. Menila je, da je morda še kakšen podoben kraj in da ta očitno ni pravi. Ko se je obrnila je dobila vizijo, kako je njen oče odšel v zgradbo in se srečal z nekih nepoznanim moškim. Petra je takoj rekla, pojdiva v zgradbo. A njena prijatlejica ji nato pove, da je ta zgradba že nekaj časa zaprta in da ne moreta notri. Mora biti način, kako priti notri. Petra si ogleduje zgradbo, kar vidi, da je na eni strani na rahlo odprto okno. Odpre okno in zleze skozenj. Njena prijateljica je raje ostala zunaj, saj jo je bilo preveč strah. Petra ji je dejala, da bo hitro nazaj. Petra si ogleduje prostore in v nobenem ne vidi ničesar. Ko pride do določene sobe, dobi zopet vizijo, kako njen oče in moški sedita za mizo ter se nekaj pogajata. Ta miza je še vedno bila tam. Odloči se vsesti zanjo. Vsedla se je na stran, kjer je sedel moški. Skozi misli ji je švignilo, da je ta moški storil nekaj groznega in oče je za to vedel. Tukaj sta se pogajala, da oče tega ne bi povedal, vendar je moškega bilo preveč strah, da bi ga izdal. Imela je občutek, da je oče dobro poznal tega moškega. Želela je izvedeti njegovo ime, to bi ji vsekakor prišlo prav. Čakala je ali bo kdaj njen oče omenil njegovo ime tekom pogovora, vendar ni. Želela si je zapomniti njegovo obraz in nekako narediti skico kako izgleda, mogoče bi ga prepoznala mama. A če je to želela storiti se je morala presesti na stol, kjer je sedel njen oče. Bilo jo je strah, kaj bo videla in kaj bo vse izvedela, a bila je več kot pripravljena, da temu pride enkrat do dna. Sedla je na stol, kjer je sedel njen oče, takoj so se pričele vizije, kaj se je zgodilo. Oče je prepričeval moškega, da ne bo povedal, kaj se je zgodilo, da mu lahko zaupa, vendar moški je bil nezaupljiv. Ni dobila vizije, kaj je ta moški storil tako groznega, da ni smel za to vedeti nihče. Moškega je pogledala v obraz in si pozorno opazovala njegova detajle, kako bi jih narisala na list papirja. Ko je sedela in opazovala moškega se je kar naenkrat slišal močan pok, ki je prihajal iz hodnika. Skočila je s stola in se ozrla proti hodniku. Čakala je ali bo kdo prišel, vendar ni bilo nikogar. Prestrašeno je šla pogledati, kaj se je zgodilo, vendar ni našla ničesar. Vrnila se je nazaj v sobo, kjer je bila prej in dobila vizijo, kako nekdo drži pištolo in meri v njenega očeta. Takoj je vedela, da je ta pok bil povezan s to pištolo. Torej, ni bil kriv za očetovo smrt moški, ki se je pogovarjal z njim ali pa tudi? Morda je bil povezan, a je vseeno kriv. Bila je raztrešena, ni želela več biti tam, sedaj je vsaj vedela, kaj se je zgodilo z njenim očetom. Bil je ustreljen, ne da bi vedel, kaj ga sploh čaka.
Petra se je vrnila domov, po poti jo je spremljala njena prijateljica in jo ves čas spraševala, kaj se je zgodilo, a Petra ni mogla o tem govoriti. Prosila je le prijateljico, da gre z njo domov in ostane, saj si sedaj ne želi biti sama. Odpravili sta se v hišo in ko je vstopila vanjo, je dobila še en močan priblisk. Tokrat je videla svojo mamo, kako joče in sope. Vedela je, da je bilo to takrat, ko je izvedela za očetovo smrt. Videla je policaje in kriminaliste, ki ji govorijo kaj se je zgodilo, o tem sprašujejo tudi mamo, ki ni vedela ničesar, kaj se zares dogaja. Kako jim naj pove, da je imel njen mož nadnaravne moči in da ga je to stalo življenja? Noben ji ne bi verjel. Zato je raje bila tiho in bila v upanju, da bodo našli storilca, ki je to storil. Petra je takrat vedela, da mora na list papirja spraviti podobo, ki jo je videla. To ji bo vsekakor pomagalo, saj mogoče nekdo pozna tega moškega. Naslednji dan, na mamino operacijo, se je Petra odpravila v bolnišnico k njej, da jo vidi še pred operacijo. Pokazala ji je tudi sliko, ki jo je narisala. Ko jo je videla, je prebledela in jo vprašala od kje pozna tega moškega. Povedala ji je, da ga je videla preko vizij. Mama ni mogla verjeti, rekla ji je, da je to bil od očeta zelo dober prijatelj. Petra je nato ji odvrnila, da morda ni bil tako dober, kot si misli. Mama je želela vedeti, kaj misli s tem, a ji ni želela povedati, rekla je samo, če lahko kako tega moškega najde. A mama ji je dejala, da po očetovi smrti je odšel in se ni več vrnil. Nihče ne ve kje je, saj ga je iskala tudi policija. Petra je bila zopet na začetku, čeprav je sedaj saj vedela, kaj se je zgodilo njenemu očetu, a storilca morda nikoli ne bo našla. Razmišljala je, da bi šla na policijo in povedala o tem, kar je videla, a je vedela, da jo bodo imeli za noro, zato tega raje ni storila.
Petra je bila obupana, saj je želela razrešiti ta primer, a ga nikakor ni mogla, saj ni imela več nikakršnih sledi. Sedaj imela še eno skrb, kako bo z njeno mamo ali bo preživela. Čakala je na klic iz bolnice, a zdelo se ji je kot, da traja celo večnost. Zvečer prejme klic. Izve, da je njena mama preživela operacijo in da sedaj okreva, odsvetujejo ji obisk, vendar lahko pride jutri. Petra je razumela in bila srečna, da je z njo sedaj vse v redu. Sedaj je zopet misli preusmerila na svojega očeta, kaj se je zgodilo, kaj je ta moški prekrival.
Ni vedela, kako bi prišla do odgovora, kako bi razrešila ta primer brez, da bi jo kdo imel za noro? Če bi imela kakšen dokaz, bi bilo to veliko lažje, tako pa ni imela ničesar. Sedla je pred hišo na gugalnik, kjer se mama rada gunga. Ni pričakovala, kaj se ji bo zgodilo, ko bo sedla vanj. Dobila je vizije, da je bila mama poleg, ko so očeta ustrelili, da je vse videla in ve veliko več, kot je dejala. Petra se nemudoma dvignila iz gugalnika, ni mogla verjeti, kaj je videla, kako ji je lahko to prekrivala, kako je lahko vse zakrila kot, da nikoli nič ni bilo? Bila je jezna, saj, če bi njena mama resnično želela razrešiti to, bi lahko sama razrešila, vendar jo je nekaj držalo nazaj. Morda so ji grozili ali pa je sama stala za tem? Petra je želela resnico, vendar jo je bilo strah, kaj bo izvedela. Sedaj ni želela mame obremenjevati s tem, saj je minil komaj en dan od težke operacije. Odločila se je, da bo stvari sama vzela v roke in naredila tako kot je prav.
Vzela je zopet očetov dnevnik in ga previdno prebrala. Našla je veliko tega, kar bi ji lahko pomagalo, vendar, kaj, ko ji nihče ne bi verjel? Edino, kar bi pomagalo je, da bi mama povedala resnico, vendar kako jo prepričati? V dnevniku je pisalo, da bo ustreljen, vedel je, vendar se temu ni mogel izogniti. Kako se naj sooči z mamo in ji pove, da vse ve? Odločila se je, da bo počakala, da se toliko opomore, da bo prišla domov in se nato soočila z njo.
Prišel je dan, ko je mama prišla iz bolnice nazaj v svoj dom, ni se ji niti sanjalo, kaj jo čaka. Petra je sedla poleg nje in jo vprašala, če ve kdo je tisti večer ustrelil očeta? Mama jo je prestrašeno pogledala in vprašala, kako ve, da je bil ustreljen, kaj je storila? Petra ni želela odgovarjati, želela je odgovore, zato jo je zopet vprašala, če ve kdo ga je ustrelil. Mama pogleda v tla in prične jokati, ve, da je verjetno veliko videla, da so njene vizije že tako močne, da se enostavno ne more več izogniti lažem. Vedela je, da bo morala enkrat povedati resnico, saj bo tako ali tako izvedela enkrat resnico, zato je bolje, da jo pove ona. Mama ji je dejala, da je vse vedela in da ji tega ni želela povedati, saj bi jo to zelo prizadelo. Moški, ki ga je videla z očetom je bil njen ljubicem, oče je za to vedel, zato se je želel z njim soočiti in pogovoriti. Ker pa je moški delal težave in je postajal nasilen je mama vzela stvari v svoje roke ter ga želela ustreliti. Petra ni mogla verjeti, kaj sliši. Kako si potem ustrelila očeta? Mama je rekla, da sta se zmenila s tem moškim, da bo on sedel na tistem stolu, kjer je sedel oče in se ga bosta rešila. Vendar je mama imela drugačne načrte, a je očitno moški vedel, da bo ustrelila njega in ne svojega moža, zato se je usedel na nasproten stol. Mama pa v tistem trenutku ni gledala kje kdo sedi in je le ustrelila. Tega si nikoli ne more oprostiti, ve, da je naredila napako in da bi se lahko drugače pogovorili ter za vse krivi sebe. Petra je bila šokirana, ni vedela ali govori resnico ali je vse obrnila, tako, da se ne bi slišalo tako grozno, a grozno je v vsakem primeru.
Petra je odšla v svojo sobo, spakirala stvari in odšla od doma. Mati jo je želela ustaviti, vendar neuspešno. Ni se želela več s tem ukvarjati, ni želela več niti pomisliti, vse je bila laž. Če bi želela bi lahko poklicala policijo in jo prijavila, vendar ni imelo več smisla, saj je od tega že toliko let. Tako ali tako pa se je že sama dovolj kaznovala, ker je storila to kar je, namesto, da bi obrala drugo pot. Petra se ni več želela vrniti v tisti kraj, ni želela več videti mame, saj jo je močno prizadela. Želela je biti le čim dlje od doma, odmaknjena od vseh dram. Ni minilo dobro leto, ko je dobila na svoj nov dom pismo iz bolnice, da je njena mama hudo bolna. V misel ji je prišla zopet tista vizija, ki jo je že kot otrok videla umirati. Vedela je, da je to to, da se poslavlja. Ni želela, da na tak način odide, da ne ve, da jo ima vseeno rada, ne glede na to, kaj je storila. Odločila se je, da bo šla v bolnico in ji to tudi povedala. Ko je prišla v njeno sobo, je videla mamo kako mirno leži v postelji in strmi skozi okno. Tiho je prišla do nje in jo prijela za roko. Mama je vedela, da je to njena hčerka. Ni govorila, le pogledala jo je in s solznimi očmi naznanila, da ji je žal za vse. Tisti čas je v sobo prišla medicinska sestra, želela je, da Petra stopi na kratek čas z njo iz sobe. Medicinska sestra ji je nato povedala, da je njeno stanje precej resno, ne more govoriti, sliši in razume pa vse. Ponovil naj bi se ji tumor, vendar je ta sedaj večji in ga ne morejo operirati, saj na takšnem mestu, poškodovali bi ji večji del možganov, kar pomeni, da bi živela brez določenih čutil, ne bi mogla hoditi in se premikati. Petra se je sesedla, saj je sedaj resnično vedela, da so ji šteti zadnji dnevi in sedaj jih nikakor ne želi preživeti v jezi nanjo. Prišla je nazaj v sobo, stisnila močno mamino roko in ji dejala, da je vesela, ker je bila njena mama, čeprav je delala napake, ji vse oprosti. Ne glede na to, je bila vedno dobra do nje in ji je ponudila čudovito otroštvo. V maminih očeh se je videlo, da ji ima toliko tega za povedati, vendar ji ni mogla. A Petra je vedela, saj je videla v njenih očeh, da je presrečna, da je ob njej.
Obiskovala jo je skoraj vsak dan, vse do njenega zadnjega dneva. Na tisti dan, so vse njene vizije počasi pričele bledeti, njena moč je izginjala, saj se je srce napolnino z žalostjo in bolečino. A ni vedela, da se bo njena moč vrnila, ko bo to najmanj pričakovala.
