Nanj so pazili angeli

Ko se je rodil moj sin Gašper sem bila presrečna. Bil je najlepši otrok, seveda, saj je bil moj. Vsaki materi je njen otrok najlepši. V tebi se rodijo nova čustva, nova ljubezen. Obenem pa se v tebi naseli strah, strah, da se ne bi tvojemu otročku kaj zgodilo. Ker verjamem v angele, sem po rojstvu, svojemu sinčku kupila angelčka, da ga čuva. Še dandanes ima tega svojega angela in verjamem, da njegov angel pazi na njega.

Ta resnična zgodba pa se začne takole:

Bil je hladen jesenski dan, ko se je moj sin odločil, da gre malo ven. Odšel je nekje po dvanajsti uri. Ker pa me je vedno skrbelo za njega, sem ga poklicala okoli treh in ga povprašala kje je. »Zunaj sem, mami« je sledil odgovor, »ne skrbi, saj pridem kmalu domov«.

Okoli sedmih je moja hči, ki je štiri leta mlajša od njega dejala, da naj ga pokličem, saj sluti, da nekaj ni v redu. Bila je zelo nervozna. Zaradi njene reakcije, sem vzela telefon in ga ponovno poklicala. Javil se je. Kar kamen se mi je odvalil od srca. »Kje si, kdaj prideš domov«, je bilo moje vprašanje. »Bili smo malo na gradu, kolega je imel osemnajsti rojstni dan, saj pridem počasi domov.«

Ležala sem na sedežni in čakala kdaj pride, medtem pa sem zaspala. Zbudilo me je zvonjenje na vratih. Pogledala sem na uro, bila je pol dveh zjutraj. Zakaj zvoni sem pomislila, saj ima svoje ključe in počasi zlezla iz postelje, nič hudega sluteč, da bi lahko bilo kaj narobe.

Ko sem odprla vrata, sem pred seboj zagledala dva policaja. Takrat me je zajel takšen strah, mravljinci so spreleteli moje telo, v moji glavi pa je odmevala beseda nekaj je narobe. Čisto tiho sem vprašala: »Kje pa je moj Gašper«

»Moram vam povedati«, je dejal eden od policistov, »vašega sina so, z minimalnimi znaki življenja odpeljali v bolnišnico v Topolšici.«

Nekako iz daljave sem čula glas policista, ki mi je razlagal kako so ga našli na tleh, nepremičnega, kako so poklicali reševalce, kako so ga oživljali in kako so ga odpeljali v bolnico. Dejal mi je, da naj se oblečem in da naj grem v bolnico, saj ne vedo kako bo z njim. Ko sta odšla, sem zaprla vrata. Bila sem čisto zgubljena, dobesedno na tleh. Imela sem avto, ampak nisem bila v stanju, da se odpeljem v bolnišnico. Poklicala sem svojega brata, mu na hitro povedala kaj se je zgodilo, da naj pride da me pelje v Topolšico.

Zbudila sem svojo hči, ji rekla, da naj se obleče, saj gremo za Topolšico, da se je njena slutnja uresničila in da je z Gašperjem nekaj narobe.

Ko smo prispeli v bolnico, so nas odpeljali na intenzivno, kjer je ležal. Bila je čista tišina, ko sem vstopila v sobo.

Zagledala sem ga, tam na postelji, se približala, bil je čisto bled in hladen. Pogledala sem zdravnika, ki pa mi je takoj dejal: »Ja, glejte takole je, če še enkrat pade v komo, ga bomo morali odpeljati v Celje, drugače bo izgubil svojo bitko.«

Mislim, da mi je iz oči bral, kaj me še zanima, saj je dejal: »Nekdo mu je moral dati nekaj v pijačo, samo ne vemo še kaj. Stojte tukaj ob njem in se pogovarjajte z njim.«

Prijela sem ga za roko mu tiho šepetala, da naj se zbudi, da ne more kar tako oditi, da je še premlad. Prosila sem angele, da naj ga čuvajo, da naj mi ga pripeljejo nazaj. Ne vem koliko časa sem stala ob njem, ko mi je zdravnik rekel, da me sin gleda in da naj ga vprašam, če ve kdo sem, da bojo lahko videli ali ima poškodovane možgane, saj da je bil mrtev, ko so ga našli in, da so ga na samem kraju oživljali.

»Gašper, ali veš kdo sem?«, sem mu zašepetala. Narisal se mu je rahel nasmešek na licih, »mami« je rekel.

Moje srce je poskočilo, pozna me, ve kdo sem, vse je dobro z njim. Potem pa je pogled preusmeril k vratom.

Moj pogled je sledil njegovemu, a tam nisem videla ničesar. »Mami, a vidiš«, je dejal, »tam med vrati stoji nekdo in me gleda«.

Gledala sem tja, a ničesar nisem videla. »Nič ne vidim«, sem mu dejala. »Ja pa je, stoji tam in se mi smehlja, sedaj mi je pomahal in rekel, da bo še vse v redu.«

V tistem trenutku ga je začelo tresti, oči so se mu zasukale. Jaz pa sem lahko samo izustila, »pomagajte«. Zdravniki so me odrinili in mi rekli, da naj počakam zunaj. Ni trajalo dolgo, mogoče minuto dve, ko so se odprla vrata.

»Vse je dobro gospa«, je dejal zdravnik, »zdaj bo z njim vse v redu, zdaj lahko greste domov, se spočijete, jutri pa se vidimo.«

»A lahko še samo nekaj vprašam sina«, sem prosila. Dovolil mi je.

Ko sem vstopila je bil čisto drugačen. Imel je lepo barvo lica, kar žarel je. Nežno sem ga poljubila na čelo in pobožala po laseh, potem pa sem ga vprašala, koga je videl tam pri vratih.

Nasmejal se je: »Mami, bil je moj dedi, on je bil moj angel, bil je tako lep. Povedal mi je da bo z menoj vse dobro, mi pomahal, ter odšel.«

Poslovila sem se od sina z besedo »Vidimo se jutri, lepo mi spi in naj te čuva angel!«

Vidite angeli so lahko tudi naši dragi, ki so nas zapustili, ki so zapustili ta svet in šli živet nekam tja za mavrico.

Tudi če jih ni več med nami, jim vseeno povejte, da jih imate radi, prosite jih da vas čuvajo, saj oni to slišijo.

Resnično zgodbo o nenavadnem slovesu dedka, mojega očeta pa lahko preberete tukaj: Nenavadno slovo mojega očeta