Natalija je dolgo živela  v svojem temnem življenju, dokler ni spoznala, da ji to povzroča vse več težav. Natalija je zaupala svojo zgodbo, kako se je rešila temačnega življenja. Preberite si njeno zgodbo in spoznajte enega izmed načinov, kako premagati depresijo.

Že kot otroku so se mi dogajali travmatični dogodki, ki sem jih le s seboj nosila v prihodnost.

Živeli smo na kmetiji, bili smo velika družina. Mama, oče, tri sestre in dva brata. Jaz sem bila drugi otrok, prvi otrok je bila moja sestra, s katero sva v kasnejšem obdobju morali hitreje odrasti. Mama je hitro po najmlajše rojeni sestri, ki je bila peti in tudi zadnji otrok, pričela kazati simptome bolezni.

Ko je mati zelo zbolela, jo je oče odpeljal k najbližnjemu zdravniku na pregled Ugotovil je, da ima raka in, da nima več veliko časa. Očeta je to toliko zlomilo, da je pograbil svoje stvari in odšel.

Spomnim se samo, ko je rekel: “Oprostite mi, a tega ne morem gledati”.

Odšel je skozi vrata in se nikoli več vrnil. Kasneje smo izvedeli, da je naredil samomor. Z najstarejšo sestro sva morali skrbeti za sestro, dva brata ter mamo. Mama se je borila in čutila sem njeno moč, kako se ne želi predati raku.

Mama ni več živela dolgo. Ko smo ostali sami in prestrašeni kako naprej… Nismo vedeli kaj bi storili, vedeli smo le, da se moramo nekako preživeti. Starejša sestra je napolnila 19 let, jaz pa sem jih imela 16. Nobena ni mogla v šolo, saj sva morale skrbeti za mlajša brata in sestro. Tako sva se morali odpovedati svojim sanjam, da bi lahko privoščili kar se da najboljše življenje svojima bratoma in sestri.

depresija

Težko je bilo hitro odrasti, saj nisem vedela kako je biti odrasel, le posnemala sem svojo starejšo sestro.Videti je bilo, da niti starejša sestra ni vedela kaj dela.

Hodili sva na sosednje kmetije pomagat, da bi zaslužili nekaj denarja. Ostalo sva prodajali kar je bilo na kmetiji odveč. Tako smo le imeli nekaj denarja, da smo si lahko privoščili osnove za življenje. Kasneje sva morali mlajša brata in sestro spraviti v šolo, da ne bi bili ničesar prikrajšani.

Ko so odrasli je bila starejša sestra že tako izmučena, da je zelo zbolela. Kar hitro je tudi umrla, saj nismo imeli dovolj sredstev za zdravnika. Bilo je zelo stresno saj se mostala sama. Imela sem le 23 let in ostala sem sama s tremi otroci. Bilo je težko, a nisem imela časa za žalovanje, morala sem poskrbeti za svoja dva brata in sestro. Čeprav so bili že dovolj stari, da so lahko zase skrbeli, sem se vseeno čutila primorano skrbeti zanje.

Ko sem bila stara 25 let, sem lahko pričela bolj gledati nase…

Čutila sem se tako prazno, tako brez energije…

Nisem vedela kaj mi je…

Nenadno sem čutila močno žalost, kar naenkrat sem ostala brez energije. V bližino vas se je preselila mlajša družina, ki nam je kasneje pomagala, posebno meni, saj nisem zmogla več vsega sama. Katarina, ki je bila mama enega otroka, mi je zelo pomagala, saj je vedela kaj se dogaja z mano. Želela mi je obrazložiti, da se to vse dogaja zaradi tega, ker sem vse potlačila vase, sedaj pa prihaja na površje.

Rekla je, da gre za vrsto depresije in travme, ki je bila posledica vsega kar se mi je dogajalo v preteklosti.

Rekla sem ji le, da bom hitro okrevala, saj ne želim zboleti tako kot je moja sestra. Rekla je, da potrebujem počitek in čas zase. Poslušala sem jo in sem vzela nekaj dni samo zase. Občutki so bili tako boleči in temačni. V meni je živela le bolečina in žalost. Pričela sem se spominjati preteklosti, kako je bilo, ko sem bila z mamo in očetom, kako je bilo vse drugače, ko je bila še starejša sestra z mano.

Sedaj tega ni več, ostala je le praznina, ampak ker sem imela še dva brata in sestro, sem vedela, da moram biti močna in ostati trdno na nogah.

A odkadar sem se sprostila in pričela misliti nase, je postajalo vse huje in huje. S katarino sem se želela pogoroiti o tem kar se mi je dogajalo, vendar mi je zatrjevala, da moram le pustiti, da vsi ti občutki oddidejo sami od sebe. Povedala mi je, da bi to, tako ali tako prišlo za mano in da je čas, da sedaj to odide iz mene. Mislila sem, da bo to trajalo le nekaj dni, a sem se zelo motila.

Iz dneva v dan je bilo vse huje. Nisem se mogla več vstati iz postelje…

Kot bi v meni ugasnilo življenje.

Pričela sem dobivati grozne misli, da me nihče ne mara in da sem ostala sama na svetu. Nisem več videla smisla v življenju, hotela sem le umreti. Katarina me je prosila, da se naj dvignem iz postelje, naj grem v naravo in se sprehodim. A to mi nikakor ni uspelo. Ko sem stopila iz hiše sem dobila grozen občutek, da bom umrla. V prsih me je močno tiščalo kot, da me bo vsak čas infarkt. Zato sem ostajala cele dneve doma v svoji sobi. Bila sem že tako šibka, saj nisem več niti jedla, da je pričelo moja dva brata in sestro zelo skrbeti zame. Poklicali so zdravnika, saj niso več vedeli kaj naj storijo.

Katarina je poskrbela, da sem imela vse stroške krite in da mi ni bilo potrebno kasneje za to skrbeti. Zdravnik je rekel, da sem zbolela za hudo obliko depresije, tesnobe in anoreksije.

Bilo jih je strah za moje življenje. Slišala sem, ko je zdravnik izstopil iz sobe, kako je Katarini rekel, da ne bom več dolgo tako živela, da, če želijo, da preživim, me bodo morali prisiliti, da pričnem jesti.

Katarina se je trudila, pripravljala mi je mojo najljubšo hrano, a me nikakor ni mogla pripraviti do tega, da bi jedla.

Nekega dne pa je do mene prišel mlajši brat in me vprašal: “Sestrica zakaj to počneš, mar nas ne maraš več?”

Ko mi je to rekel sem se popolnoma zlomila. Pričela sem razmišljati, “kaj za boga počnem!”

Dvignila sem se iz postelje, objela brata ter mu rekla: “Vse vas imam neizmerno rada, a sedaj potrebujem le moč, da premagam vse to.”

Brat me je prijel za roko in me počasi pripeljal do kuhinje.

V kuhinji je sedela Katarina, vsa presenečena me je pogledala, saj ni mogla verjeti, da sem se dvignila iz postelje.

Sedla sem za mizo in ji rekla, da bi nekaj poskusila pojesti.

Dala mi je nekaj malega na krožnik, a ko sem dala v usta, mi ni nič kaj odgovarjalo. A vseeno sem si rekla, da moram to premagati in se potruditi zase in svojo družino.

Minilo je en teden, ko sem pričela jesti nekako normalno, a vseeno sem imela zelo majhne obroke.

Katarina je bila tako vesela, da sem se postavila na noge. Morala sem le še premagati strah in oditi ven. Tega me je bilo najbolj strah, saj sem vedela, ko bom stopila ven, da se bom počutila zelo grozno. Katarina me je prijela za roko in mi rekla, da bo z menoj, ne bo izpustila moje roke in da sem z njo varna.

Ko sem izstopila iz hiše me je oblil strah, pred očmi se mi je začelo temniti. Katarina me je le počasi vlekla proti sebi. Ko sem opazovala okolico kako se je spremenila po nekaj mesecih, se pozabila na občutke tesnobe. Stopila sem s verande na travo. Ko sem to opazila me je nenadno preplavil občutek veselja in tesnobe. Vedela sem, da sem naredila velik korak, a vseeno me je bilo strah. Obrnila sem se in pričela teči nazaj v hišo. Katarina je bila vseeno ponosna name, da sem naredila takšen korak v enem dnevu.

Iz dneva v dan sem se počutila bolje, a nekako sem še vedno imela občutek žalosti in praznine. Katarina mi je prinesla mladega kužka in mi dejala, da mi bo od sedaj bolje, saj kamor koli bom šla bom lahko imela ob sebi kužka, ki bo pazil name.

Nasmejala sem se in ji rekla: “Kako mi bo pes pomagal, če sama sebi le komaj?”

Katarina je rekla, da naj poskusim iti s psom ven in bom sama opazila.

temna stran zivljenja

Naslednji dan sem se opogumila in sem šla s psom ven. Počutila sem se drugače, tako kot je rekla Katarina, počutila sem se varno. To mi je dalo novo upanje, da bom lahko premagala še zadnje ovire. Vsak dan sem šla dlje na sprehod. Katarini se nisem mogla nikakor dovolj zahvaliti za vso pomoč, ki mi jo je ponudila in se trudila okoli mene.

Verjetno, da če ne bi bilo nje, bi se vse odvilo popolnoma drugače. In tudi nisem mogla verjeti kako mi je pomagal pes pri spopadanju s strahovi. Brez problema sem lahko odšla v mesto in nazaj. Bila sem že skoraj tako kot sem bila pred vsem tem.

Imela sem še le en problem. V meni je ostajala praznina, ki je nikakor nisem mogla zapolniti. Nisem vedela kaj bi storila, kako jo naj zapolnim. Katarina je vztrajala, da potrebujem nekoga, ki bo ob meni skozi vse moje življenje.

Zamahnila sem z roko in ji odvrnila: “Mar misliš, da mi lahko ena oseba spremeni življenje in zapolni mojo praznino?”

Katarina je sedla poleg mene in mi dejala: “Dokler ne spoznaš osebe, ki ti spremeni pogled na življenje, le težko verjameš temu!”

Mislila sem si, da verjetno ima prav, ampak, kdo le bi mene imel?

Katarina je vztrajala, da greva ven v mesto. Ker ni odnehala, sem se s tem strinjala. Zvečer sva odšle ven, Katarina je bila v upanju, da bom spoznala nekoga, ki mi bo spremenil življenje. A se žal to ni zgodilo. Rekla sem ji, da morda pa zame ni osebe, ki bi mi lahko spremenila življenje. Rekla sem si, da mogoče pa mi je usojeno biti sama.

Ko sem napolnila 30 let, sem spoznala osebo, ki bi lahko bila ta, ki bi mi spremenila življenje. In mi ga tudi nekako je…

Zelo hitro se je med nama vse odvijalo, po letu dni sva se tudi poročila. Bila sem srečna kot še nikoli. V meni ni bilo več praznine, posebno takrat ne, ko sem izvedela, da pod mojim srcem bije še en srce. Ko sem bila v šestem mesecu, se je mož zelo spremenil. Ni bil več takšen kot je bil včasih. Vse bolj in bolj se je oddaljeval od mene. Pomislila sem, da morda ga je strah, ker bom kmalu rodila. Ko sem rodila, se sploh ni veselil najine hčerke. Bila sem zelo žalostna,a hkrati zelo vesela, saj sem dobila nekoga, ki me bo imel resnično rad ne glede na vse. Nekako mi je postajalo vseeno, tudi, če me mož pusti, saj je v meni še zmeraj žarela sreča. Ni bilo dolgo, ko je mož odšel, neznano kam.

A opazila sem, da sem tekom nosečnosti izgubila čustva do njega, saj je bil zelo hladen do mene in mi ni pri ničemer pomagal.

Ostala sem sama s hčerkico in ta mi je napolnila mojo praznino, ki je niti kasneje nisem več čutila. Moje življenje je bilo tako izpopolnjeno.

Nisem več čutila ne žalosti in ne samote. Imela sem vse kar sem si kadar koli želela

. To je toplina in ljubezen moje hčerke.



Anja A

Prispevek je pripravil/-a Anja A

Rada pomaga ljudem v stiski in njihove misli obrne v pozitivne in ljubeče, saj tega veliko primanjkuje v Svetu - Sočutja. Rada se spopada s težavami in ovirami, zato jo veseli psihologija in človekov um na sploh, poleg se pa odlično dopolnjuje njena veda o duhovnosti ter ezoteriki, ki jo z veseljem uporablja vsak dan svojega življenja. Verjame, da lahko vsak doseže svoje sanje, z močjo pozitivnega razmišljanja in truda.