Resnične zgodbe

Nenavadno slovo mojega očeta

Moj oče, bilo mu je ime Alojz je kot otrok živel na deželi. Ni mu bilo z rožicami poslano, saj je moral že kot otrok opravljati težka, kmečka dela. Pri svojih rosnih devetnajstih letih je spoznal mojo mamo. Zaljubila sta se in se kaj kmalu poročila. Ker pa je bilo življenje tam pri njih težko, sta se odločila, da gresta srečo poiskat v mesto.

Drugače sta bila iz Haloz, odšla sta v Velenje. V starem Velenju sta dobila sobico, kjer sta si ustvarjala družino. Vse je nekako lepo potekalo, dobila sta službo, dobila otroke in živela svoje življenje. Že kot otrok se spomnim, da je bil moj oče veseljak, rad je bil v družbi, z mamo sta večkrat odšla na kakšno veselico in se imela res lepo.

Nov življenjski mejnik in čas, ko se je vse spremenilo…

Ker pa je družina zrasla za tri nove člane, sta dobila v bloku večje stanovanje. Na začetku je bilo vse lepo in prav. Potem pa sem začela opažati spremembe. Oče je začel piti, bil je veliko jezen in z mamo sta se veliko prepirala. Velikokrat jo je tudi pretepel, kar za nas otroke ni bilo prijetno.

Kakor, da bi bilo včeraj se spomnim prizora, ko je sedel na stolu, z upognjeno glavo in z rokami na lasišču, ki si ga je rahlo masiral. Kdo ve o čem je premišljeval, vem pa lahko da o ničemer dobrim, saj si je kasneje dvakrat želel odvzeti življenje z obešanjem. Ker pa se je to početje moralo končati, je zato odšel na zdravljenje v psihiatrično kliniko.

Zdravljenje v psihiatrični kliniki

Od tam se je vrnil kot čisto drugačen človek. Res je, da je jemal tablete, ampak nič zato, samo to je bilo pomembno, da je zopet tak kot je bil nekoč. Tako so minevali meseci in leta.  Ja, čeprav sem mislila, da je vse dobro, ni bilo.

V sebi je ogromno premišljeval, nekega dne pa se naposled odločil, da bi se rad ločil od moje mame in zaživel novo poglavje v svojem življenju. In res, tako je tudi potekalo. Moja mati in oče sta se ločila, naposled si je oče poiskal stanovanje v hiši. Zelo dobro se spomnim tistih časov, kolikokrat sem ga takrat obiskala in kako se je spremenil. Bil je zares drug in boljši človek, zopet je bil zgovoren kakor takrat, in kar srce mi zaigra ob spominu na to kako nasmejan je bil.

Zgleda je ena stvar vodila k drugi, ko je nekega dne naznanil novico, da je spoznal žensko. Kaj kmalu se je preselil k njej na deželo, zaradi česa je bil še bolj vesel in še bolj zgovoren. Ljudje na deželi so ga imeli radi, ker jih je vedno zabaval s svojimi šalami. Sam pa je rad delal in urejal okolico.

Stvari niso bile takšne, kakor so se zdele na prvi pogled

Bila sem zelo vesela za njega, da se je tako lepo nastanil, zaživeel na novo. Pa to ni trajalo dolgo. Nekega dne je prišel na obisk, bil je žalosten, to se je videlo v njgovih očeh. Povedal je, da ni vse tako, kot se zdi, da se je sčasoma vse spremenilo in, da se bo po vsej verjetnosti odselil ter da bo v najem vzel hiško in tam nadaljeval svoje življenje. Moja mama je večkrat šla k njemu na obisk in ostala pri njem čez vikend. Vedno pa je s seboj vzela mojega sina Gašperja. Gašper je zelo rad bil pri dediju, saj je lahko tam brez skrbi tekal se igral s sosedovimi otroci, zelo rad pa je vozil šajtergo. Dedi ga je imel zelo rad in vedno je bil vesel, ko ga je obiskal pri njemu na deželi.

Nekega dne pa je prišel oče k nam v mesto na obisk. Takrat sem vedela, da ga zopet nekaj muči. Ostal je čez vikend. Veliko se je igral z svojim vnukom, ampak očetov pogled mi je dajal vedeti, da je nekaj narobe. To sem čutila tudi v srcu. Ne vem zakaj ga nisem ničesar vprašala, mu povedala, da mi nekaj v srcu govori, da nekaj ni prav.

Prišel je ponedeljek in zgodaj zjutraj sem slišala očeta, kako se pripravlja za odhod. Vstala sem se, stopila do njega in ga prosila: »Ne it brez slovesa, ostani še malo. Skuhala ti bom kavo, da še malo poklepetava.«

Stal je tam pri vratih, me nekaj časa tako nemo gledal, potem je upognil glavo, prijel za kljuko in odprl vrata.

Tisti trenutek me je nekaj tako močno stisnilo pri srcu. Imela sem občutek, da bom zajokala.

Rekla sem mu: »Oči prosim ne odidi, samo kavo bi še rada spila s teboj.«

On pa je odšel upognjene glave. Čutila sem njegovo žalost. Šel je peš dol po stopnicah, jaz pa sem zopet prosila očeta naj še ne gre, naj se vrne.

Dvignil je glavo me pogledal v oči in mi rekel: »Hčerka moja, bodi močna in oprosti mi za vse.«

Samo stala sem tam pri priprtih vratih in nemo gledala za njim kako odhaja.

Minilo je par dni od odhoda očeta, mislim, da dva do tri, ko sem bila na balkonu, bil je večer, nekje okoli pol desetih. Moj takratni mož je v dnevni gledal televizijo. Izza vogala pa sem zagledala svojega očeta, dvignil je roko v pozdrav, v drugi roki je imel tisto svojo malo torbico.

Dobro sem si ga ogledala, na sebi je imel sive hlače in svojo zeleno jopico na v izrez. Pomahala sem mu nazaj v pozdrav in zaklicala možu, da naj odpre spodnja vrata, da bo oče kmalu pozvonil, in da ga naj gre počakat kar v predsobo.

Moj tedanji mož je zaman čakal, saj ni nihče pozvonil. Še vedno sem bila na balkonu in opazovala kam bi lahko šel. Spomnim se, lepo se je videlo v vse smeri, ampak njega nikjer ni bilo videti, da bi odšel. Odšla sem v posteljo in razmišljala, kam bi lahko odšel v katero smer, da ga nebi videla.

Vse je kar na enkrat postalo jasno

Zjutraj me je zbudila budilka za v službo. V službi sem bila zelo odsotna, še vedno mi ni bilo jasno, kam bi odšel moj oče, če pa sem ga videla kako gre proti našemu bloku. Ob treh sem prišla domov, mame ni bilo, saj je v center mesta odpeljala mojega sina Gašperja. Vzela sem si, da bi jedla, ko je zazvonil telefon. No, kdo bi pa sedaj bil sem pomislila sama pri sebi.

Dvignila sem slušalko in potihoma rekla: »Ja, prosim, povejte.«

Na drugi strani se je čul moški glas: »Kličemo iz obmejne policije Šentilj. Gre za vašega očeta, saj je vaš oče Alojz?«

Potrdila sem, da je in vprašala kaj je narobe.

»Vaš oče je včeraj storil samomor z obešanjem«, se je čul glas na drugi strani. Nisem razumela, kaj mi hoče ta glas povedati, pa sem ga vprašala, če je moj oče padel s kolesa.

Ne vem, kolikokrat mi je ponovil te besede. Nazadnje mi je ta glas rekel, da naj dobro poslušam kaj mi bo povedal, saj je dojel, da ničesar ne razumem.

Še enkrat je ponovil: »Vaš oče je naredil samomor z obešanjem, poklicali vas bodo iz pogrebnega zavoda, da uredite stvari glede pogreba, sedaj pa leži na patologiji v Mariboru.«

Drugo jutro smo z mamo in bratom odšli na patologijo v Maribor, kjer je ležal. Povedala sem za koga smo prišli in če bi lahko govorila z zdravnikom, ki ga je obduciral. Zdravnik je bil visok in ogromen – hrust, pravi za takšno delo. Rekel mi je: »Ni bila nasilna smrt, naredil je samomor, umrl pa je nekje med dvanajsto in polnoči.«

»Vem kdaj je umrl«, sem dejala, »umrl je ob pol desetih zvečer«. Zelo čudno me je pogledal in izustil: »Kako to veste?«

Tiho sem zašepetala: »Mogoče se vam bo zdelo čudno, ampak včeraj sem ga ob tem času videla, kako prihaja, potem pa ga ni bilo nikjer več. Sedaj vem zakaj je prišel. Prišel se je poslovit, hotel je da se še zadnjikrat vidiva.«

Bila sem žalostna in ob obenem vesela, saj mi je potrdil, da tudi po smrti obstaja življenje.

Vedezevalka Duska
Napisala
Vedeževalka Duška
Anamari hus
Uredila
Anamari Huš

Podobni članki