Resnična zgodba o moji mami, ki ni verjela v angele

Moja mama prihaja iz male kmečke družine. Bili so dokaj verni in cerkveni prazniki so bili za njih sveti.

Jaz pa sem bila čisto nekaj posebnega. Že kot otrok sem lahko zaznavala duhove in duhovna bitja. Verjela sem v Angele in v obstoj duše in v to, da ljudje nikoli ne umremo, ampak, da samo zamenjamo telo za novo, ko naše staro upeša in umre.

Res pa je, da neglede na to, da verjamem v nesnovni svet, sem zelo težko sprejela očetovo smrt. Nikakor si nisem mogla zamislit, da ga nikoli več ne bom videla, vsaj ne v tem snovnem svet.

Ko mi je umru oče sem bila zelo prizadeta in jezna. Jezna sem bila na vse.

Mama v te stvari ni nikoli verjela, da obstajajo Angeli, da obstaja življenje po smrti, da lahko vidimo duhove oziroma naše pokojnike.

Resnična zgodba o moji mami, ki ni verjela, da angeli obstajajo.

Sama sem videla duha svojega očeta, saj tisti dan oziroma noč se je prišel posloviti od mene.

Ko sem mami razlagala o tem kaj sem videla je samo zamahnila z roko. Rahlo se mi je nasmihnila in dejala, »pa ti res verjameš v to?«

Prikimala sem, da verjamem in da vem kaj sem videla. Povedala sem ji tudi, kar ji prej nikoli nisem, saj sem bila otrok in kdo bi otroku verjel, da že od otroštva zaznavam neobičajne stvari. Njen pogled mi je povedal vse.

Ko sem bila stara nekje 16 ali 17 let, sem mami povedala, da znam gledat v karte, da pa tega prej nisem vedela, dokler mi nekdo ni poklonil ciganskih kart.

Povedala sem ji, da preden pričnem obred s kartami, prosim svojega Angela varuha naj mi stoji ob strni, da bi lahko dala čim bolj točne odgovore in, da mi uspeva.

»In Angeli ti stojijo ob strani…«, mi je dejala.

Ko sem uvidela, da ji ne morem dokazat v obstoj nadnaravnega ali v obstoj Angelov sem se umaknila in jo prenehala prepričevati.

Tako so minevala leta in najini pogovori so stekli v čisto vsakdanje stvari. Angelov in nadnaravnega nisem več omenjala vse dokler moja mama ni resno zbolela.

Vse je bilo normalno, dokler nekega dne…

Bila je sobota, ko me je poklical brat, takrat sem bila v službi. Povedal mi je, da z mamo ni nekaj vredu, da pa je on naslednji dan v službi in ne more pogledat na njo ter če bi lahko prišla, da vidim kako je.

Naslednji dan je moja hčerka peljla kužeka na sprehod. Ko se je vrnila, je jokala. Takoj sem vedela, da nekaj ni vredu. »Mami, klicala sem omo in z njo je zelo slabo, komaj je govorila, greva k njej, saj zelo težko diha«. Takoj sem se oblekla in s hčerko sva se odpeljali k njej.

Ko sva vstopili v stanovanje, sva takoj odšli v sobo. Tam je ležala moja mama, vsa plava. Bila je kot nebogljen otrok. Komaj je dihala. Čula sem svojo hčerko, kako govori moji mami, »dihaj in vse bo še vredu«. Poklicala sem v dežurno jim povedala kako je z njo. V roku petih minut so že bili pri njej.

Bila je napotena v bolnico in tam je padla v komo. V komi je bila deset dni, sploh nismo vedeli, ali bo preživela.

Obrnila sem se na Angele in jih prosila, da naj mi vrnejo mojo mamo, da naj bo vse dobro z njo.

In res se je po desetih dneh zbudila. Ni se zavedala, kaj se je zgodilo, ni vedela kje je, prav ničesar ni vedela. Čisto vsaki dan smo bili pri njej, se pogovarjali z njo in vsaki dan je bila boljša. Počasi je vedela kje je, povedali smo ji kaj se ji je zgodilo, tudi hoditi je začela.

Ko so jo prestavili na negovalni oddelek, je bila že precej bolje.

Bujenje iz kome in nadvse čudne sanje, ki so vzpodbudile vprašanja

Na enem izmed obiskov pa mi je dejala, »Veš nekaj ti moram povedati, ko sem bila v komi sem imela čudne sanje. Videla sem pokojnega brata, bilo je kot, da bi bila v Indiji, bil je z neko malo punčko. Ko sem ga vprašala kdo je ta mala punčka je rekel, da je to njegova hčerka iz prejšnega življenja, ki je umrla zelo mala. Veš tako sem hotela ostati tam z njim, saj je bilo vse tako lepo, a mi je dejal, da se moram vrniti nazaj, saj češ, da še ni prišel moj čas. Zelo hudo mi je bilo, ko sem se poslovila od njega. Potem, pa sem se zbudila v sobi, ki mi je takrat bila nepoznana, vsaj do takrat, da ste mi povedali, da sem v bolnišnici.«

Napočil je dan, ko je mami lahko šla domov. Bila sem zelo vesela obenem pa me je bilo strah, da se ji nebi zopet kaj pripetilo. Zato sem jo obiskovala vsaki dan, ji čistila, kuhala, delala kašice iz sadja, da bi ja čimprej okrevala. In res je. Vsak dan je bila bolj samostojna, začela je sama kuhati, včasih pa je poslala kar njenega sina, da je šel kam po kosilo.

Tako, ko sem bila nekega dne pri njej, se mi je nasmehnila in mi tiho rekla, tako kot bi ji bilo malo nerodno, »Tiste sanje, ki sem jih imela, kaj ti misliš, kaj je bilo to. Ali je možno, da sem bila tam v nesnovnem svetu in se pogovarjala s svojim bratom.«

Mami sem ji dejala, »saj veš, da že zelo dolgo verjamem v to in verjamem ti, da si bila tam za mavrico, kjer je tvoja duša obiskala brata.«

Nasmehnila sem se in ji dejala, da verjamem v obstoj angelov. Spomnim se tistega njenega pogleda, ki je bil prav otroški, poln zanimanja, ko me je vprašala »in kako naj vem, da Angeli resnično obstajajo?«

Pustili ti bojo dokaze, boš videla, ti samo verjemi. Veš veliko je načinov, da ti Angeli dajo znamenje, da so te obiskali da te resnično čuvajo.

Dva dni je nisem mogla obiskati, saj sem morala urediti neke stvari.

Belo pero in spoznanje, da jo nekdo čuva

Ko sem prišla po dveh dneh, se mi je zdela tako skrivnostna in tisti njen nasmešek, mi je razkrival, da ima nekaj za bregom.

»Kaj je mami?« sem jo ogovorila, »kaj bo dobrega?«

»Nekaj ti moram povedati, pa tudi pokazati in ti mi boš povedala ali je to to, kar se meni zdi, da je«.

Peljala me je v dnevno. Takoj sem na mizi videla prelepo belo pero, tako puhasto kot snežinka. Lahko si ga držal na dlani, bilo je tako lahkotno.

Na tej točki je morda dobro, da vam povem, da moja mama živi v bloku, v stanovanju, ki je zelo visoko in nikoli poprej še ni našla belega peresa.

»In kako se je to pero znašlo v dnevni sobi«, sem jo vprašala. »Res ne vem, zjutraj, ko sem se vstala in šla proti vratom, sem na tleh pred vrati našla to malo belo pero. Pobrala sem ga in nekaj mi je šepnilo na uho in vedela sem, da me je obiskal Angel«.

Nato pa je vsak dan v tednu našla pred vrati po eno belo pero, po tednu dni so se peresa prenehala pojavljati.

Moja mama, ki ni verjela v Angele je sedaj dobila dokaz, da Angeli obstajajo in, da nas čuvajo.

Verjemite v Angele, pustite jim, da vam pomagajo, da vas vdijo in vas čuvajo.
Vedeževalka Duška