Živela je ob reki, v majhni hiški s svojim možem. Bila sta mladoporočenca in želela sta si ustvariti družino. A nista vedela, koliko težav jima bo to prineslo. Samanta je imela babico v bližnji vasi, ki jo je večkrat obiskovala. Babica ji je od kar se spomni, govorila, da je posebna in, da se tega še ne zaveda, da enkrat bo spoznala, da je zmožna veliko več, kot si zmore predstavljati. Tega pa ji nikoli ni verjela, saj ji življenje ni bilo vedno naklonjeno. Že kot majhen otrok je izgubila oba starša v prometni nesreči in od tedaj je živela s svojo babico in dedkom, dokler ni dedek umrl zaradi hude bolezni, sta z babico ostale same. Z babico sta imele posebno vez, zelo močno, ki je noben ni mogel pretrgati. Vse kar sta imele, sta imele ena drugo. Vse dokler ni, Samanta spoznala svojo sorodno dušo Aleksandra. Samanta se je mogla v svojem življenju veliko boriti, a ni vedela, da je pred njo še en velik izziv.
Babičino zdravje je pričelo slabeti.
Samantina babica je že bila zelo stara gospa in tudi njeno zdravje ni bilo najboljše. Samanta je ostajala pri njej in skrbela zanjo, da bi še njeni zadnji dnevi bili najlepši. Babica ji je zadnje dni vedno govorila, da naj ne obupa, da naj verjame vase. A ni vedela zakaj to govori, vendar jo je vseeno poslušala, saj je vedela, da ji bo to enega dne še kako prišlo prav. Čez nekaj dni je babica umrla. Samanta je bila potrta, saj je izgubila zelo pomembno osebo v svojem življenju. A večer preden je umrla, ji je babica na uho zašepetala, da bo nanjo vedno pazila tudi, kadar bo v nebesih in, da bo vedno ob njej, kadar jo bo potrebovala. Nekako slutila, da so to njene zadnje besede, a je še vedno upala, da bo z njo vsaj še nekaj časa.
Prišel je žalosten dan – babičin pogreb.
Samanta in Aleksander sta se odpravila na babičin pogreb. Vsa v črnem in potrta sta se odpravila na pot. Ljudi ni bilo veliko, saj je njihov krog družine bil zelo majhen. Prispela sta na pokopališče. Ko je Samanta prispela do njene krste, so se ji vsi lepi spomini z njo odvili v njenih mislih, planila je v jok in odhitela ven. Aleksander je pritekel za njo in jo objel. Rekel ji je, da naj gre notri in sede, saj jo razume. Odvrnila je. da si ni tako predstavljala, da telo brez duše izgleda tako.. pusto… Ne želi si je takšne spominjati, želi ohraniti lepe spomine, žive in vesele. Ko je to izgovorila, je zaslišala babičin šepet, “vedno bom tukaj” in občutila močno toplino v svojem srcu. Takoj pomirila, žalost je nekako pričela izginjati, nadomeščala jo je nerazumljiva radost v njenem srcu. Aleksander ni mogel verjeti, kako hitro se je pomirila, a ni nič rekel, saj je tudi on občutil nekaj vznemirljivega.
Pogreba je bilo konec in odpravila sta se domov.
Ko sta hodila domov, je Samanta rekla Aleksandru: “Veš, ko sva stala zunaj pred cerkvijo, sem dobila takšen občutek, kot, da je moja babica ob meni. Moje srce je zažarelo od radosti. Ne vem ti opisati občutka, ki sem ga občutila. Verjameš, da bo moja babi, zmeraj ob meni?”
Aleksander se nasmehni in ji odvrne: “Tudi jaz sem imel prijeten občutek, a ne znam si ga pojasniti! A verjamem, da bo tvoja babi pazila iz nebes nate, saj te je imela zelo rada, oboževala te je!”
Samanta je potočila še zadnjo solzo, pogledala je v nebo in rekla: “Hvala babi, upam, da ti bo v nebesih mnogo bolje, rada te imam, zbogom!” Aleksander jo je stisnil k sebi in ji rekel, da je zelo posebna ter da jo takšno ljubi.
Čez nekaj mesecev je doživela še en žalosten trenutek.
Želela sta imeti otroka. A nekako jima to ni bilo namenjeno. Minevali so meseci, a sreče ni bilo, da bi Samanta zanosila. Kasneje sta se odpravila k zdravniku in povedala za svojo težavo, ta jo je poslal na preglede, prav tako pa tudi Aleksandra.
Ko so prišli rezultati, sta bila zelo potrta. Zdravnik jima je rekel, da Samanta žal ne bo mogla zanositi in, da bi se za to moral zgoditi pravi čudež. Dodal je še, da naj razmislita o posvojitvi otroka, saj je sirot veliko. Dal jima je nekaj letakov, kjer bi lahko posvojila otroka, če bi se odločila za to. Bila sta obupana, s težavo v srcu sta se morala sprijazniti s tem, da ne bosta mogla imeti svojega otroka.
Iz dneva v dan je bila bolj žalostna in obupana.
Kljub temu, da ji je Aleksander govoril, da je ne bo za nič na svetu pustil, da bo ob njej tudi, če ne bosta mogla imeti svojih otrok. Rekel ji je, da lahko enega posvojita in ga imata lahko prav tako rada kot svojega. A Samanta ni bila pripravljena na to, ni se mogla sprijazniti s tem, da ne more imeti otrok. Veliko noči je prejokala in prosila nebesa, da ji dajo moč, da se postavi nazaj na svoje noge.
Ene noči pa se je zgodil čudež…
Samanta je sedela ob oknu, objokana…
Strmela je skozi okno…
Opazila je belo senco, kako se ovija po njenem vrtu. Stresla je z glavo in zopet pogledala skozi okno, a sence ni bilo več. Mislila si je, da je že čisto na dnu in, da bi morala obiskati terapevta. Ko se je dvignila je pred sabo zagledalo bledo senco, v podobi njene babice. Skozi njeno telo je prešlo tisoče mravljincev, ni mogla verjeti svojimi očem.
Vsa prestrašena je rekla: “Babi, si to ti?”.
A senca v podobi njene babice je le stala in jo z nasmeškom na obrazu opazovala. Obrnila se je stran in zaprla oči v mislih si je ponavljala, da se ji “meša” in, da je najbolje, da gre v posteljo počivati. Odpravila se je po stopnicah, da bi šla v spalnico a na koncu stopnic, je zopet bila bleda senca v podobi njene babice. Samanta je obstala na stopnicah in vsa iz sebe na glas poklicala Aleksandra. Aleksander je pritekel iz dnevne sobe in jo vprašal kaj je narobe. Vprašala ga je ali tudi on vidi njeno babico na vrhu stopnic. Aleksander se je ozrl proti stopnicam, a njene babice ni videl. Prišel je do nje in jo pospremil do spalnice, rekel ji je naj se spočije, da je utrujena.
A noči še ni bilo konec…
Samanta se je ulegla na posteljo in zaprla oči…
Skoraj je že zaspala, ko je občutila, da jo nekdo boža po roki. Mislila je, da je Aleksander zato ga je želela prijeti za roko, a njegove roke ni bilo. Takoj je odprla oči in na svoji postelji je videla, sedaj zelo dobro svojo babico, kako sedi poleg nje in strmi vanjo. Takrat ni prestrašila le nasmejala se je in rekla: “babi”.
Babica ji je rekla: “Opazujem te že nekaj časa in težko mi te je gledati takšno, kako ti lahko pomagam?”.
Samanta ji odvrne: “Saj bom že boljše, to mora le priti za mano.”
Babica odkima z glavo, poboža jo po trebuhu in ji reče: “Vem, draga moja, kaj si želiš, vem. A morala boš verjeti, da zmoreš. Veš, kaj sem ti zmeraj govorila?”
Samanti se zasvetijo oči in odvrne: “Spomnim se, ampak mislim, da temu ni tako. Nisem posebna, mogoče, to, da ne morem imeti otrok, mogoče sem zato posebna? Spremeniti pa ne morem ničesar.”
Samanta prične jokati, a babica ji strogo reče: “Obriši si solze! Zame si vedno posebna in ne zaradi tega, ker ne moreš imeti otrok, ampak zaradi tega, ker imaš v sebi moč, ki se je ne zavedaš! Vse lahko spremeniš, le dovoli si!”
Babica je počasi pričela izginjati.
Samanta v joku izgovarja, da naj še ne odide, naj ne odide sedaj. Babica ni ničesar več rekla, le izginila je…
V solzah zaspi in naslednje jutro…
Bil je lep sončen dan, pogledala je skozi okno in se nasmehnila. Aleksander je že bil na verandi in pil svojo jutranjo kavo. Odhitela je po stopnicah do njega. Vsa vzhičena pove kakšne sanje je imela.
Aleksander ji odvrne na to: “Mogoče, bi morala nekaj dobrega iz tega potegniti. Mogoče je imela tvoja babi prav, da pričneš malo drugače razmišljati.”
Samanta mu odvrne: “Danes se počutim povsem drugače, počutim se kot, da sem prerojena!” Kar je bilo tudi res. V njenih očeh so se videle iskre sreče, vsa je žarela. A nato se je spomnila, da jo je babi pobožala po trebuhu in da je ob tem imela zelo čuden občutek.
Obrnila se je proti Aleksandru in mu dejala: “Morda pa to le niso bile sanje!”
Aleksander jo začudeno pogleda in ji odvrne: “Kako to misliš. Misliš, da je bila tvoja babi resnično ob tebi? Saj veš, da je to nemogoče, mar ne?”
Odvrne mu: “Vem, da je bila ob meni, saj sem imela zelo prijetne občutke v predelu trebuha, a ne vem zakaj.”
Aleksander ji je le dodal: “Morda so le bile tako resnične sanje. Verjamem pa, da moraš poslušati to kar ti je babi povedala.”
Njena sreča in toplina v srcu še nista ni izginili tudi še nekaj dni potem!
Aleksander je bil zelo vesel, ko je videl Samanto tako veselo in nasmejano. Zdelo se mu je, da lahko spet znova v popolnosti zaživi z njo. Glede otrok je ni želel spraševati, saj je imel občutek, da bi jo spet spravil v slabo voljo. A ni trajalo dolgo, da je sama omenila, da si iskreno želi otroka in, da ima občutek, da mora iti nekje, na neko sveto mesto, a ne ravno v cerkev, ampak nekje, kjer bo ona čutila, da je sveto, da prosi angele in vse nebovzetne mojstre, da ji pomagajo pri spočetju. Aleksander jo je samo čudno gledal, a ni ji želel ničesar reči, da je ne bi užalil. Rekel ji je samo, kam želi iti, da jo bo peljal, samo, da se bo ona počutila dobro. Ni vedela povedati rekla je samo, da nek kraj, kjer je popolna tišina, mir, kjer se slišijo samo zvoki narave. Aleksandru je kar naenkrat prišla ideja kje bi to lahko bilo, a začuden je bil, saj tam nikoli še ni bil, a vseeno je vedel kje se ta kraj nahaja.
Odpravila sta se na njun “sveti kraj”.
Ko sta prišla na ta kraj, sta občutila nenaden mir, spokojnost, srečo in radost. Kot bi se vse njune skrbi in težave kar naenkrat razrešile. Samanta je v daljavi videla zelo svetlo senco, ki je stala ob drevesu. Počasi je stopala proti njej in vse bližje, ko je bila, vse bolj se je zavedala, da je to njena babica. Njeni koraki so bili vse hitrejši in hitrejši, zatekla se je v babičin objem, takrat je občutila, nekakšno spremembo v sebi, a ni je vedela opisati.
Babica ji je rekla samo: “Sedaj si ozdravljena, sedaj si lahko to kar želiš biti, pojdi in bodi to kar si!”.
Samanta je v tistem trenutku padla na kolena in zajokala od sreče, glavo je dvignila v nebo in zakričala na ves glas: “Prosim vas moji angeli, vem, da ste z mano, želim si le, da bi lahko imela svojo družino, želim si, da bi bila mati!”
Aleksander je odhitel do nje in ji rekel: “Vstani se, kaj počneš?”.
Dvignila se je in objela Aleksandra, povedala mu je, da ve, da to niso sanje in, da resnično njena babica pazi nanjo ter, da je resnično tukaj, tako kot je rekla, da bo zmeraj ob njej kadar jo bo potrebovala, “res je”, je vzkliknila.
Sreča se je nasmehnila!
Minili so meseci od tega, ko je imela Samanta “srečanje” s svojo babico in v srcu ji je vstalo upanje, da bo imela svojega otroka, kadar bo to namenjeno. Minevali so dnevi in enega jutra se je počutila zelo slabo, še ves preostanek dneva jo je sililo na bruhanje. Mislila si je, da bo zbolela, saj ji bila mrzla jesen. Vsako jutro je bila ista zgodba, a drugih znakov kot to, da ji je bilo slabo in da jo je sililo na bruhanje, ni bilo. Pričela je razmišljati o tem, da se je morda zgodil čudež in v njej raste malo bitjece. Aleksandru je povedala za svoje slabo počutje in da je morda noseča. Ni mogel verjeti, saj je zdravnik rekel, da ne more zanositi. Dejal ji je naj se odpravi k zdravniku. Naslednje jutro se je odpravila k svojemu zdravniku, povedala mu je svoje tegobe. Odpravil jo je v laboratorij, kjer so naredili teste za nosečnost. Ta je pokazal pozitiven! Bila je neizmerno srečna in hkrati začudena, kako je to mogoče! Zdravniki so se čudili, kako je lahko zanosila, da je zares pravi čudež! Samanta je od takrat pričela verjeti, da zares obstajajo angeli varuhi in, da so to lahko tudi naši svojci ter, da nam vedno stojijo ob strani in nam dajejo moč, da premagamo vse ovire. Babica ji je takrat z razlogom govorila, da je posebna in, da naj ne obupa, sedaj se je zavedala, zakaj ji je to govorila.
Kaj pa vi, verjamete v angele varuhe?
- Kaj nam prinaša leto Zmaja? Veliki lunarni horoskop - 10. februarja, 2024
- Kateri kristali so primerni za cakre in kako jih uporabljamo - 14. novembra, 2023
- Egipčanska astrologija – Katero je vaše znamenje? - 5. novembra, 2023
