Nekatere hiše so na zunaj lepe in privlačne. Kar vabijo te, da jo kupiš in se vseliš.

Njihova notranjost pa skriva svoje skrivnosti.

Maja si je že kot otrok želela svojo malo hiško, ki bi bila nekje na samem, odmaknjena od radovednih pogledov. Kot otrok je vedno risala eno in isto hiško. Hiša naj bi stala na prelepi jasi, okoli nje pa naj bi bil gozd. Do hiše naj bi vodila gozdna pot, tako, da bi res bila na samem. Njen edini razgled naj bi bilo nebo. Želela si je živeti z naravo, v svojem miru.

Maja je prikupno mlado dekle. Njen pogled je vedno veder in vesel. Rada je nasmejana in življenje živi s polnimi pljuči. Njeni plavi kodrasti lasje, ki ji padajo po licu, so prav tako igrivi kot ona sama.

Ko je Maja končala svoje šolanje, se je zaposlila v odvetniški pisarni. Pridno je delala in si zbirala denar, da si izpolni svoje otroške želje.

Ima tudi prijateljico, po imenu Rozi.

No, ni ji ime Rozi, ampak je Rozalija, samo Maja jo kliče Rozi, saj ji je tako lepše.

Maja je pridno zbirala denar in zbrala kar lepo vsoto, zato je že začela iskati hišo svojih sanj.

Nekega dne je prosila Rozi, če bi šla z njo, na ogled neke hiše, ki jo je našla v oglasu. Rozi je bila takoj za to.

»Seveda bom šla, da vidim če si našla hišo svojih sanj.«

Sedli sta v avto in se  odpeljali sta se na ogled. Ko sta se tako vozili sta zbijali šale, si peli.

Potem pa je Rozi vzkliknila:

»Glej Maja, do hiše vodi gozdna pot, prav tako kot si si želela.«

»Zdaj pa boš imela medvede in lisice za sosede«, je dejala Rozi in se smejala.

Ko sta prispeli, do cilja, sta se nemo spogledali. Obe sta dobili velike oči in velik nasmešek na obrazu.

Hiška je stala na jasi sredi gozda, bila je kot iz kakšne pravljice. Pred hišo je stal mlajši moški. Ko sta stopili iz avta, jima je moški pomahal v pozdrav. Po kratkem pogovoru so vstopili v hišo, da si ogledajo še notranjost hiše. Maja je bila navdušena, notranjost je bila fenomenalna, prečudovita, prav takšna kot si je Maja želela.

Čeprav je Rozi prosila Majo, da naj še malo premisli glede hiše, se Maja ni dala.

»Vzela jo bom«, je dejala, »to je to, kar sem si želela.«

Teden dni po nakupu hiške, se je Maja vselila. Vesela je bila, da ji ni bilo treba kupit prav ničesar od opreme, saj je hiška že bila v celoti opremljena. Najbolj je bila vesela kamina v dnevni sobi, saj je prostoru dajal pravo čarobnost in obenem domačnost.

kamin

Prva noč je minila dokaj lepo. Maja se je zjutraj zbudila spočita in naspana. Pripravila si je zajtrk, si skuhala kavico, se lepo namestila na verandi, saj sta tam bili mala mizica in dva stola. Pila je kavo in uživala v lepoti narave, ki jo je obdajala in v svežem zraku. Dihala je s polnimi pljuči.

Po mesecu dni je Maja začela opažati, da ko vstopi v hišo, da se ne počuti več tako dobro kot se je. V hiši je postalo zatohlo, zrak je bil zelo težak in težko je dihala. V hiši je bila nervozna, žalostna in prestrašena.

Nekega večera, ko se je odpravljala spati, je videla žensko v beli obleki kako se spušča po stopnicah, ki je šla mimo nje v dnevno sobo. Maja je vsa prestrašena odhitela v dnevno, prižgala luči, a tam ni bilo nikogar.

Pregledala je vse prostore, a ni bilo nikjer nikogar. Odpravila se je v spalnico, saj je bila zelo utrujena od dela, ter zaspala. Naslednje jutro je ob skodelici kave razmišljala, kaj bi lahko to bilo prejšnjo noč, ter prišla do zaključka, da je bila zelo utrujena in, da se ji je vse samo dozdevalo.

Nek večer je Maja sedela v gugalniku, se nalahno gugala in opazovala zvezde kako žarijo, ko je kar na enkrat začula otroški jok, ki je prihajal iz hiše.

Dvignila se je in šla preverit od kod ta jok. Hodila je po hiši, odpirala vrata in preverjala. Jok je prenehal, zato se je obrnila, da bi odšla nazaj na verando, ko je zopet zagledala žensko v belem, kako stoji ob oknu in nekaj opazuje.

Bila jo je groza, dihanje je bilo oteženo, srce pa ji je bilo zelo hitro. Hotela je poklicati to gospo in jo vprašati kaj počne, a ni mogla iz sebe spraviti niti malo glasu. Hotela se je premakniti, a je noge niso ubogale. Bila je kot, da bi jo nekdo prikoval na tla. Gospa v belem se je obrnila in srepo gledala Majo. Maja si je želela, da bi lahko pobegnila. Čutila je tako grozen strah.

Kar naenkrat je stala ob Maji in ji dejala: »zapusti mojo hišo, takoj.«

Takrat je gospa v belem izginila.

Maja je počasi prišla k sebi. Tisto noč si ni upala zaspati. Sedela je v svoji spalnici in čakala je, da se zdani. Noč je bila zelo dolga, ni in ni je bilo konec. Maja si je samo želela, da noč mirno mine. A ni bilo tako.

Pogledala je v okno in videla obraz, grd obraz, kako jo srepo gleda. Oči so žarele, kot dve ognjeni baklji. Maja je zaprla oči in prosila Boga, da naj ta prikazen izgine. Pogledala je in na oknu videla odtis dlani. Od strahu je bila kot okamenela. Cela se je tresla od groze. Kar naenkrat pa je začula škripanje vrat. Pogledala je proti vratom, ki so se počasi in škripajoče odpirala in videla gospo v belem. Njene oči so žarele kot dve ognjene krogle. Stala je tam in opazovala Majo, ki je bila vsa prestrašena. Kar naenkrat je švignila v zrak in poletela skozi sobo in s koncem svoje obleke oplazila Majin obraz. To je storila še dvakrat nato pa je odletela skozi okno v noč. Maja je jokala. Taka jokajoča je zaspala na robu postelje. Pa ne za dolgo, saj jo je prebudil jok otroka. Jokal je in jokal. Maja si je vsa izčrpana zatiskala ušesa, da ne bi čula tega joka. Jok je kar iznenada ponehal. Nastala je grozna tišina, ki ni nakazovala nič dobrega. Maja je pogledala na uro, ki je kazala tri zjutraj. Samo malo še je pomislila pri sebi, samo malo pa se bo začelo daniti.

A za njo je bila to še zelo dolga noč. Zopet so se ji oči začele zapirati, zopet je tonila v san.

A hiša ali pa gospa v belem, ji ni dovolila, da bi zaspala. Zaslišala je kako nekdo v kuhinji zapira in odpira vrata na elementih, nekdo je metal po tleh krožnike in kozarce.

Pogledala je proti stropu in videla kako se lestence maje.

Z nočne omarice so popadale slike njene mame. Takrat je od samega strahu zbežala iz sobe. Hotela je pobegniti iz te hiše, a nekdo ji to ni dovolil. Takrat je opazila vrata, ki jih do sedaj ni videla. Vsa slabotna je šla proti tistim vratom, ki pa so se kar sama odprla.

Bila je klet, stopnice so vodile dol v zadušljivo klet. Maja se je spustila po stopnicah, bilo je mračno in je komaj kaj videla, nato pa je zaslišala tihi jok otroka. Ob steni je bila posteljica, na njej pa je ležal fantek star nekje pet let. Tiho je jokal. Maja se je približala postelji, sedla na njen rob, tudi sama je jokala, prijela otroka za ramo, ter ga vprašala, kaj počne sam v tej mračni in zatohli kleti.

Fantič ji ni odgovoril, samo jokal je.

grozljiva zgodba

Ko so se Majine oči privadile na to medlo temo, je opazila, da je fantek zelo suh in da so ga same očke.

Ulegla se je ob njem in končno zaspala. Ko se je zbudila, fantka ni bilo več tam.

Vsa izčrpana se je napotila v kuhinjo, kjer je vladal velik nered. Nekdo je resnično odprl vsa vrata na zgornjih elementih, ter vse zmetal po tleh. Črepinje so ležale vsepovsod. Maja je vse lepo pospravila in počistila, nato je sedla za mizo in začela premišljevati, kaj naj stori, kam naj gre, saj tukaj v tej hiši ne more več biti.

Bala se je, da se bo to zopet ponovilo. Potem se je spomnila na fantka iz kleti. Po glavi so ji rojila vprašanja, kdo je ta fantek, kam je šel, ni mogla verjeti, da bi bil le duh, saj je bil tako resničen, saj se ga je dotaknila in ga božala po laseh. Po dolgem razmisleku je ugotovila, da nima kam, da bo morala še nekaj časa živeti tukaj v hiši, kjer straši. In to ravno v njeni hiški, hiški njenih sanj.

V službi so sodelavci opazili, da je Maja zelo shujšala in da se je zelo postarala. Ni bila več tista vesela in nasmejana oseba. Njeni kodri so izginili. Lasje so postali suhi razcefrani, nič kaj urejeni.

Maja si je vzela bolniško, saj ni mogla več prenašat tega, kar se ji dogaja. Ni želela, da jo sodelavci gledajo takšno izmučeno, nenaspano.

Neko jutro je poklicala Rozi. Njej bi lahko zaupala vse svoje težave. Le ona jo bo razumela. Tako sta se dogovorili, da se dobita pri njej za vikend.

Dan pred vikendom je hiša ali pa gospa v belem zopet znorela.

Maja se je odpravila v spalnico, da bi hitro zaspala, saj jutri pride Rozi. Želela je biti spočita. Pa tudi hiša ali pa gospa v belem je že dva dni mirovala. Vsa razburjena se je pokrila, ugasnila luč in zaprla oči. Že ko je tonila v san jo je prebudilo praskanje po vratih. Na hitro je prižgala nočno lučko in pri vratih videla gospo v belem kako praska po vratih.

Takrat je Maji bilo vsega dovolj in je zakričala na gospo, da naj se pobere iz njene hiše, da je sedaj njena, saj jo je pošteno kupila.

Gospa v belem se je razjezila in skočila na Majo. Svoj nos je naslonila na njenega, odprla je usta, tako da je njena slina tekla po Majinem licu. Maja se je na vso moč upirala, a zaman, gospa v belem je bila močnejša.

Gledala je Majo s svojimi ognjenimi očmi in ji z jeznim glasom dejala: »Ta hiša je moja, samo moja, zapustila boš to hišo ali pa boš umrla.

Takrat je gospa v belem poletela v zrak skozi steno in izginila. Čul se je samo njen smeh. Maja je vsa objokana zaspala. Ko se je zjutraj zbudila je bila vsa zabuhla okrog oči.

Odšla je v kopalnico, kjer se je z hladno vodo umila, da bi vsaj malo bolje izgledala, ko pride Rozi. Z Rozi se nista videli odkar se je Maja preselila v hišo svojih sanj. Sedaj je Maja začela razmišljati kako to, da se v letu dni ni spomnila niti enkrat na Rozi, niti je ni poklicala in vprašala kako je. Ni mogla dojeti, da se celo leto nista ne čule ne videle. Sedaj ji je bilo kar malce težko pri srcu. Kako je bila lahko takšna in da je pozabila na svojo najboljšo kolegico, saj sta toliko tega doživeli skupaj. Ko je tako razmišljala, je na vratih zazvonil zvonec. Maja je odhitela do vrat, ji odprla in tam je stala njena Rozi. Objeli sta se. Maja je pričela jokati in se opravičevati, da ne ve kaj ji je bilo, da se niti enkrat ni spomnila, da bi jo poklicala ali obiskala.

Rozi je gledala Majo, saj se je zelo spremenila, zelo se je postarala.

»Maja, a je vse dobro s teboj,« jo je vprašala.

Zelo si shujšala, če te nebi poznala bi mislila da imaš tam nekje petdeset let. Ker pa te poznam vem, da jih šteješ komaj trideset.

Maja jo je povabila v dnevno. Sedli sta na sedežno in nekaj časa tiho gledali pred sebe. Takrat je Maja zopet začela jokati. Rozi jo je prijela okoli ramen in jo stisnila k sebi. Maja povej, kaj se je zgodilo s teboj. Slišim, da si na bolniški. Vse v tvoji službi skrbi za tebe, saj se nikomur ne javiš in poveš kako si.

Maja je zbrala pogum in ji vse povedala. Rozi je zelo pozorno poslušala Majo, ki ji je pripovedovala svoja doživetja v tej hiši. Ko je Maja končala je vprašala Rozi če ji sploh kaj verjame.

»Ne vem kaj naj ti rečem Maja, veš jaz kaj takega nisem doživela, pa saj veš da ne verjamem v duhove. Nocoj bom prespala pri tebi, velja. Sedaj pa se malo razvedri, saj imaš mene tukaj.«

»Greva v kuhinjo,« je dejala Rozi, »bova naredile eno super kosilo, tako, da te bo malce zredilo,« se je pošalila.

Maja se je malce sprostila in za hip pozabila na svoje duhove. Ko je bilo kosilo kuhano, sta pojedli in pomili posodo.

»Že dolgo, veš nisem tako sproščeno jedla. Saj boš prenočila Rozi?«

»Seveda, da bom, pa še večerjo bova kuhali. Lepo imaš tukaj, tak mir je, pa sveži zrak.«

Rozi je skuhala kavo jo nalila v skodelici in eno dala Maji, ter sta nato odšli v dnevno, kjer sta se zleknili na sedežno.

Nato je Maja predlagala, da gresta na verando, kjer bosta do konca popili kavo. Ko sta prišli do vrat, se je kar naenkrat zaslišal otroški jok.

Rozi je vsa presenečena dejala:

»Ja Maja, kaj pa nisi povedala da imaš otročka, si hotela, da je to presenečenje.«

Maja jo je vsa žalostna pogledala in dejala:

»Ne nimam otroka, to je ta duhec, ki sem ti govorila o njem.«

»On od časa do časa samo joče veš, drugače ni zloben. Res pa je, da ne morem spati, ko tako joče ponoči. Saj bo nehal jokati boš videla.«

Tako sta sedeli na verandi in v tišini pili kavo. Rozi ni vedela kaj naj reče, saj je bila zelo presenečena, da je čula jok otroka, ki pa naj bi bil v resnici duh.

»Veš, Rozi…« je dejala Maja, »če bi imela kam iti bi že zdavnaj odšla. To življenje tukaj me dobesedno ubija. Tudi sama nisem verjela v duhove, sedaj pa verjamem, po vsem tem kar se mi dogaja in se je dogajalo.«

»A se greva malo sprehodit, potem bo pa tako že čas za večerjo?«

Ko sta se tako sprehajali po jasi se je Rozi obrnila proti hiši in si jo ogledovala.

»Pa saj ni tako strašna, prav luštna je.«

Po kratkem sprehodu sta se vrnili nazaj v hišo in v kuhinjo, da pripravita večerjo.

Ko je Rozi pogledala Majo je opazila kako je utrujena, zato ji je predlagala, da naj gre v dnevno in naj malce zadrema, da pa ko bo večerja, da jo bo zbudila. Maja je res odšla v dnevni prostor in legla, ter utonila v san.

Rozi je med kuhanjem odšla do kopalnice, ko je vstopila je v kopalnici bilo vse zarošeno, kot, da se je nekdo pravkar tuširal z zelo vročo vodo. Hotela je obrisati ogledala, ko je obstala odprtih ust. Na ogledalu so se začele same od sebe pojavljati črke. Kar je prebrala jo je tako prestrašilo, da je na ves glas zakričala. Pred njenimi očmi se je izpisalo: ZAPUSTITA HIŠO.

Rozi je odhitela v dnevno, da zbudi Majo in, da ji pove kaj se je zgodilo. Maja je že bila pokonci, saj je čula njene krike.

»Kaj se dogaja tukaj?«

»To še ni nič,« je dejala Maja.

»Kako to misliš?«

»No, saj sem ti pripovedovala.«

»Poglej, Maja dokončala bom večerjo, ko pojeva boš pobrala nekaj svojih stvari in bova odšle k meni. Pri meni bova razmislile kako in kaj. Verjemi, da je tudi mene že malce strah.«

Rozi je dokončala večerjo, ko pa jo je hotela postaviti na mizo je zopet doživela šok. Vrata na elementih so se začela odpirati sama, krožniki so letele na vse strani. Stala je sredi kuhinje in se držala za glavo in kričala na vso moč.

Ko se je umirilo je stekla v dnevno prijela Majo za roke in vpila »grema, grema.«

Ko sta prispeli do vrat, se ta niso hotela odpreti.

Rozi je vsa histerična tekala od vrat do vrat, a nobena vrata se niso odprla. Maja je čepela v kotu predsobe in jokala, jokal je tudi fantek, v kuhinji so se odpirala in zapirala vrata na elementih, luči so se prižigale in ugašale. Rozi je hotela počepniti zraven Maje, a se je pred njo pojavila gospa v belem, s svojimi ognjenimi očmi. Gledala jo je tako srepo, s prstom ji je šla po licu, vse do ust ter ji z nohtom prerezala ustnico. Rozi se je tresla in prosila gospo v belem, da jima dovoli oditi in da se nikoli več ne bosta vrnili. Gospa v belem se je zasmejala in izginila. Takrat so se odprla vrata in z Majo sta zapustili hišo. Ko sta stali pred hišo je Maja pogledala v okno kjer je bila njena spalnica. Tam je stala gospa v belem in ju opazovala. Čul se je jok otroka, sedaj še bol žalosten kot kdaj koli poprej.

»Greva Maja«, je dejala Rozi. Sedli sta v avto in se odpeljali.

Za seboj sta pustili Majino hiško iz njenih sanj.

Rozi je hotela vedeti, kdo vse je živel v tej hiški sredi gozda, zato je poklicala lastnika, ki je prodal hiško.

Povedal je, da so tam živele tri generacije. Njegovi starši, babica z svojo družino in pa prababica. Prababica in pradedek naj bi zgradila to hišo, saj prababica ni preveč marala ljudi. Hotela je živeti na samem. Rodila je tri hčerke in tri sinove.

Zadnji sin ni bil zaželen, zato ga ni marala. V klet mu je postavila posteljo in tam je moral spati. Ko je bila jezna ga je vodila v klet, ga tam pretepala in mučila. Veliko je jokal, včasih celo cele noči. Nazadnje ga je zaklenila v klet in ga pustila tam, da je umrl od lakote.

»Kje je ta fantek pokopan tega ne vem. Te hiše tudi sam nisem maral. Kot otroku mi je bilo težko, ko sem poslušal jok tistega fantka, bil mi je sorodnik in to me je še bolj bolelo.«

»Moja starša sta bila zadnja ki sta živela v njej, žal sta že pokojna, jaz  pa sem se že pri petnajstih odselil.«

»Hiša je dolgo samevala sama. Po zelo dolgih letih sem se odločil, da jo prodam. Sedaj mi je zelo žal, ko sem čul kaj vse je prestala Maja, da sem ji prodal to zakleto hišo. Moral bi vedeti, da zlo ne izgine kar tako. Maji bom povrnil, ves denar, ki mi ga je dala za nakup hiše, da si bo lahko kupila novo hišo.«

Maja si ni kupila hiše, si pa je kupila stanovanje, saj ima velik strah pred hišami. Sedaj je zopet srečna, se veliko smeji, tudi poročila seje in rodila je dva zdrava fantka.

Hiško na jasi, sredi gozda, so porušili. Ostala je samo jasa. Tisti, ki se tam sprehajajo, vedo povedati, da se tam na tisti jasi čuje otroški jok.