Pismo moji mami v nebesa

Vedeževalka Duška je napisala ganljivo zgodbo, svoji mami v slovo. Šele takrat, ko ljubljenih oseb ni več med nami, se marsikdo zave, kaj je izgubil. Preberite si njeno zgodbo, ki temelji na resničnih dogodkih, čustvih. Z naslovom, »pismo moji mami v nebesa«.

Moji mami v slovo …

Mami, moja večna želja bo vedno, da bi te lahko še enkrat videla, te objela in, da bi lahko zopet zaznala tisti tvoj vonj, ki je bil tako nežen in prijeten. Pogrešam te, mami. Gledam v večerno nebo in se sprašujem katera zvezdica si, ali si ti tista, ki najlepše žari? Večno te bom nosila v svojem srcu, saj tukaj v mojem srcu nikoli ne boš umrla.

Nekako sem vedela, da jemlješ slovo, res, da si bila večkrat bolna in v bolnici, ampak takrat nisem imela takšnega občutka, da se poslavljaš, takrat mi angeli niso šepetali, da naj bom močna, da se poslavljaš, da se vračaš domov v nesnovni svet.

Sedaj mami pa so mi vsaki dan šepetali, da naj ti prisluhnem, naj ti pomagam. Prisluhnila sem ti. Zelo rada si mi pripovedovala o svoji mladosti, o svojih sorodnikih, ki jih niti nisem poznala, o svoji mami in očetu. Tvoje mami nisem poznala, po tvojem opisu, kakšna je bila sem si jo zelo lahko predstavljala. Bila je lepa, nežna, pogumna, bila je angel, tako kot ti mami. Ko si mi tako pripovedovala, si se zelo rada nasmehnila in dejala: »lepi časi so bili, pogrešam jih,« potem pa si se zazrla nekam v daljavo. Ko sem te pogledala, da vidim kam tako strmiš, sem v tvojih očeh videla veselje, ob enem pa sem videla tudi nekakšno žalost, saj si se zavedala, da boš odšla in naju z bratom pustila tukaj, sama. Ljubila si življenje, ljubila si naju, tako kot vsaki mami, je tudi tebi bilo verjetno težko pri srcu. Vem, da vsako mamo skrbi za njene otroke in sploh ni pomembno, koliko so stari, tvoji so in ti jih imaš rada. Tako je verjetno skrbelo tudi tebe, saj si vedela, da za vedno jemlješ slovo.

Jutro, ko sem prišla k tebi je bilo boleče. Bila si tako nemočna, nisi vedela kaj se dogaja, zakaj si tako utrujena. Čeprav si nisi želela, da bi šla v bolnico, sem vedela, da je danes ta dan, ko moram poklicati reševalce, da te odpeljejo tja. Pustila sem, da si počivala, jaz pa sem kuhala in čistila. Moj pogled je večkrat pristal na tebi, srce me je bolelo, ko sem te gledala, kako počasi zapuščaš svoje telo. Jokala sem, saj te nisem hotela izgubiti, jokala sem saj sem vedela, da ti te želje ne morem izpolniti. S tresočimi rokami sem pograbila svoj telefon, se potiho odpravila iz kuhinje v spalnico. Poklicala sem reševalce, da naj pridejo, da naj ti pomagajo, da umiraš, solze pa so kar polzele …

Tukaj mami se ti opravičujem, da nisem bila dovolj močna, da ti izpolnim željo, da bi umrla doma, da sem te poslala v bolnico. Moja duša in srce sta se borila s to tvojo željo, ampak moji možgani tega niso dovolili. Morala sem storiti, tako, kot je prav. Nekako sem v sebi mislila, da mogoče te pa le rešijo in bom lahko še naprej skrbela zate. Nekako v sebi sem mislila, da si nesmrtna, da boš večno zraven mene.

Mami, obiski pri tebi so bili boleči, nisem vedela, kako naj ti pomagam. Ko sem te gledala vso v cevkah in na tistih aparatih, sem sama v sebi  umirala. Ko sem stala ob tvoji postelji, sem prosila angele, da ti naj dajo moč, da naj te še ne odpeljejo. Večino časa si spala, bili pa so tudi dnevi, ko si bila budna in ti dnevi so bili moje upanje. Takrat si mi na veliko nekaj razlagala, jaz pa te nisem mogla razumeti, saj ti vse tiste cevke niso dovolile, da bi lahko slišala tvoj glas. Vse molitve in prošnje poslane angelom niso pomagale.

Bil je petek, stala sem ob tvoji postelji, ti pa si zrla nekam v kot, kot da bi tam videla nekoga. Pobožala sem te po licu, ti popravljala lase, te prijemala za roko, bila sem zelo nervozna. Nisem vedela, da te gledam zadnjič. Nisem te mogla poljubiti na lica, saj je čas korone in ne smemo biti brez teh zoprnih mask. Ko sem te tolažila  in ti dejala, da jutri na obisk pride tvoja vnukinja Anja ali pa brat, tvoj sin, si samo odkimavala. Vedela si, da so to zadnje ure tvojega življenja. Odšla sem z neko bolečino v srcu. Ko sem prišla domov in sedla na svoj gugalnik, nisem prosila angelov in nisem molila k Bogu. Glavo sem dala v dlani in tiho rekla, »Dragi Bog, naj se zgodi tvoja volja.«

In zgodila se je njegova volja. Tistega večera si tiho odšla. Tistega večera si se rešila trpljenja in bolečin. Tistega večera, mami, nisem spala …

Srce mi je zastalo, ko sem prejela vest, da te ni več, da si odšla. Tisti trenutek sem bila jezna na angele, na Boga. Hotela sem se prebuditi, hotela sem, da so to le sanje.

Pogreb je bil, kot si si ga želela. Uslišala sem tvojo željo in tvoj pepel razsula tam, kjer si si želela.

Minevali so dnevi, jaz pa kar nisem nehala jokati. Iskala sem te vsepovsod. Ker verjamem, da je po smrti življenje, sem hotela nekakšen dokaz, da si kljub smrti še vedno tukaj, ob meni. Mami moja naj ti povem, čutim tvoje objeme, čutim, kako me božaš po laseh. Nikoli prej nisem čutila, kot da me nekdo ali nekaj boža po laseh. Mami hvala ti, da me tolažiš, ko mi je hudo, ko mi solza pride na lice, hvala ti za vsak tvoj objem. Hvala ti, da si bila moja mami, in, če bi se še enkrat rodila, bi si želela, da si zopet ti moja mami. Mami, živela boš v mojem srcu vse, dokler bo moje bilo. Spomini na tebe pa bodo živeli večno. 

Hvaležna sem, da me mami obiskuje, saj mi s tem vrača vero v življenje, vesela sem, da čutim njene dotike, objeme. Boli samo to, ker je jaz ne morem objeti in pobožati. Nisem več jezna na angele in Boga, saj je smrt del našega življenja, da se lahko zopet vrnemo domov v nesnovni svet. Ljubim angele, ljubim Boga, zahvaljujem se jim za vse, kar imam v življenju. Dali so mi točno to, kar potrebujem, nič več in nič manj. Hvaležna sem za življenje, ki mi je dano. Živela ga bom, kakor mi je dano.

Mami se srečama nekoč, tam nekje za mavrico, da kot dve lepi duši zopet načrtujeva novo življenje.

Angeli popazite nanjo, ki mi pomeni vse,

popazite nanjo, ki jo ljubim,

angeli oblecite jo v belo,

saj je tudi ona, kot angel bila,

na vaših krilih, naj njena duša sedaj počiva.