fbpx

Pot skozi depresijo in zgodba o tem, kako sem prišla iz nje!

Depresija, velika in strašljiva beseda – veliko ljudi to besedo uporabi večkrat in mimogrede, ko reče, danes je tako depresiven dan, tako se počutim depresivno, moje življenje nima smisla, ne spadam na ta svet…

Vendar se veliko ljudi pravzaprav ne zaveda, kaj zares je to.

Rada bi napisala svoj vidik in pogled na depresijo, kako sem jo preživljala jaz. Ni se lahko izpostavljati, vendar sem razmišljala, da se mi tega pravzaprav ni treba sramovati in če lahko moja zgodba pomaga tebi, ki to bereš – potem bodo izpolnjene vse moje želje.

Kako se je začela moja pot, ko sem hodila z roko v roki z depresijo?

Začelo se je v prvem letniku srednje šole, za sabo sem imela burno preteklost in malo pred tem mi je umrl dedek, na katerega sem bila zelo navezana.

Povezava je bila močna, saj je bil velik del mojega življenja, še po tem, ko mi je mama umrla. Prišel je dan, ko je umrl v bolnici. Spomnim se, kakor bi bilo včeraj, ko mi je moj sestrič povedal novico. Sesedla sem se na stol, medtem, ko mi je znanka božala roko in preverjala, če sem v redu. Dnevi so potekali čudno, bila sem zmedena, nisem se prav dobro zavedala točno kaj je bilo. To je bil zame  res ”šok”. Ko je prišel dan pogreba, sem se večinoma časa jokala v vežici in, ko so odnesli njegov pepel, je bilo grozno. Želela sem si, da bi pepel lahko nesla domov, moj notranji glas pa je govoril samo, da naj ga ne odnesejo, v meni je kipela žalost.


Kakšni so bili prvi znaki in kako so bili videti prvi simptomi depresije?

Minili so dnevi, vedno bolj čudno sem se obnašala, bila sem okej in bili so trenutki, ko nisem bila tako kot, da bi bila zelo žalostna, vendar sem to zelo dobro skrivala …

Minili so meseci, in kot strela z jasnega, nekega večera mene prične boleti pri srcu, nisem vedela, kaj je, bila sem prepotena, nisem mogla spati. In to se je nadaljevalo večer za večerom. Spremljevalci čez moje dneve so postajali žalost, slabo počutje, brez volja in negativa.


Spraševala sem se, zakaj se mi dogaja, ali je to depresija?

Po naravi sem zelo vesela oseba, rada se smejim, rada pogledam življenje iz pozitivne strani, tudi, če je bilo težko, sem se nekako vedno pobrala. Nato sem se odločila, da bom odšla k zdravniku, kjer je bila postavljena diagnoza hude depresivne motnje.

Zdravnica je bila zelo razumljiva, poznala je del zgodbe mojega življenja. Nisem jemala antidepresivov. Moj ati je bil proti in zato sem mu dandanes zelo hvaležna. Ker sem bila takrat zares obupana in nisem vedela, kako to gre.


Ali je obisk pri psihologu zares način, s katerim prideš iz depresije?

Moja prva seansa pri psihologu je bila naravnost grozna. Prišla sem v ambulanto od psihologinje in solze so bruhnile iz mene, izpovedala sem ji svoje težave, zares, celo življenje in vse, kar se mi dogaja, vse občutke. Gospa je mirno rekla, da me bo naročila na pregled, datum je bil čez en mesec, kar se je meni zdelo grozno, saj sem potrebovala pomoč takoj, moja stiska je bila preprosto prevelika, da bi lahko čakala en mesec. Če bi se to zgodilo sedaj, bi razumela, ker vem kako deluje naš zdravstveni sistem. Bila je hladna, kar me je zgrozilo in me naposled mirno je odslovila z besedami, ki mi še danes odzvanjajo v mislih – ”do naslednjič”.

kako iz depresije

Spraševala sem se, kaj naj naredim sedaj? Občutki niso minili, vsak dan sem čakala kdaj me bo zgrabil val tistih znakov in simptomov, ki sem se jih tako bala – tiščanje v prsih, grozni občutki in nevoljno počutje. Kaj pa zdaj sem se spraševala v paniki …


Zakaj je bila depresija tisto nekaj dobrega v slabem?

Mogoče se bo nekomu zdelo bizarno, vendar hvala bogu, da je prišla depresija in ostale motnje (tako jih imenujejo zdravniki – sama temu pravim življenjske izkušnje, ki te okrepijo in naredijo v precej močnejšo osebo, kakor si bil prej).

Da, pot ni bila lahka, saj to ni trajalo leto, vendar skoraj tri leta.

Prvo leto je bilo grozno, zares grozno, nisem se spoznala na to bolezen, kamorkoli sem šla brat članke, je pisalo obvezni antidepresivi in psiholog, v meni pa je panika samo še bolj vrela: »Pa kakšen psiholog? Jaz potrebujem pomoč zdaj, ne pa da me bodo odslovili in še to na tak hladen način, kakor so to storili poprej.«

Nekaj časa sem se upirala, dokler si nisem rekla: »Dovolj čas je za boj.«

Sama pri sebi sem bila odločena: »Ne potrebujem antidepresivov, zmorem sama, če bo nujno in, če bo trajalo res veliko časa in brez izboljšav, bom šla ponje.«

Imela sem depresijo, z dodatki strahov in panike.

Odločila sem se, da bom končala s slabim in negativnim počutjem, saj sem vedela, če bo počutje takšno, bom mogla razčistiti sama s sabo.

Vsak dan sem poskušala narediti čim bolj pozitivno stvar in se s tem zamotila. Od začetka je bilo zelo težko in trajalo je nekaj časa, saj sem bila zares brez volje, že vsaka dejavnost me je spravljala v stres, želela sem si samo spati in jokati, a vendar mi je uspelo.


Načini, ki so mi pomagali iz depresije in slabih občutkov

Predelava spominov iz otroštva in veliko pogovorov

Takrat še nobeden ni vedel za to, ker sem znala svoje počutje dobro skrivati in sem svojo slabo voljo navezovala na drugo stvar, ker si niti sama nisem želela priznati, da je depresija zares del mojega življenja. Vendar me je po letu spet malo udarilo, začeli so se hudi strahovi, ki so izvirali iz otroštva. Seveda takrat tega nisem vedela, da vse izvira iz tebe, iz otroštva. Zato sem začela počasi brskati po svojem spominu, bolečinah, starih ranah in sem kar kmalu ugotovila razloge za to.

Že, ko sem spoznala, zakaj, mi je bilo veliko lažje. Tako se je začelo obdobje mojega osvobajanja.

Dala sem ven vse spomine, nekaj tudi z zasebno psihologinjo, pri kateri sem bila dvakrat. Sama k njej nisem zmogla iti večkrat, saj je bilo to zame zelo naporno. Še posebej, ker sem to morala vse strahove in spomine povedati naglas in brskati zares globoko, zraven je pa še prisoten sram. Tisti, ki se spopada hudo sam s sabo, to ve.

Vendar res, začela sem se čistiti počasi, spomin za spominom, solzo za solzo, predelava za predelavo.

Pomembno je, da si postavljate vprašanja, ki bodo čez čas vsekakor obrodila sadove

Zakaj me je tega strah? Ali me je res tega treba biti strah? Brskala sem res globoko vase in globoko v svojo dušo. Tudi tisto, kar sem pozabila, sem večkrat sanjala, saj se  je moja podzavest zares začela čistiti. Prebrskala sem vse spomine, začela sem se spraševati: »Zakaj moram živeti v strahu? Zakaj bi bila depresivna?«

Vedno bolj sem ugotavljala, da je življenje samo eno in zakaj bi do konca življenja živela tako, če mi ni treba?

Ljudi in dejanj nikar ne jemljite za samoumevne, opazite tudi tista najmanjša dejanja, ki vam bodo polepšala, pa čeprav le en majhen trenutek

O svoji situaciji z depresijo sem začela razmišljati na takšen način in si rekla:

»Saj se je zgodilo veliko stvari, vendar imam okoli sebe ljudi, ki me imajo radi. Zgodijo se lahko tudi lepe stvari, ko ti nekdo zaželi lep dan ali pa ti nameni lepo besedo, ko pomagaš nekomu in v njegovih očeh vidiš neizmerno hvaležnost. Tako lepe stvari, ki jih je toliko, da ni vredno, saj si namreč želim družino in otroka, ki mu bom lahko nudila neizmerno ljubezen, skrb, tako kot bi jo moja mama meni, če bi bila živa.«

Za vas, ki berete in se borite s tem. Da, vem, kaj si mislite, pišem to, kot da je preprosto. Vem, da ni. Vem, da vas je strah strahu. Vem, da vas je strah lastne panike in paničnih napadov. Vem, da si veliko od vas niti ne želi brskati po  spominih, saj je to pretežko. Mogoče ste nekaj spominov namerno izbrisali in se jih ne spomnite. Vem, da ko si depresiven, se je zelo težko spraviti v boljše počutje, ampak pomembno je, da se borite, da greste preko samega sebe, ZASE!

Ker nobeni antidepresivi ne bodo zacelili ran, globokih bolečih, ker to je samo obliž, ki ga boste prilepili čez, med tem, ko bo rana še vedno ostala tam.

Obdajte se z ljudmi, ki jih imate radi in jim zaupate

Zamotila sem se tako, da sem bila obkrožena s prijateljicami in ljudmi, ki so mi pri srcu, ter s svojo psičko Kim.

Tako kakor sem jaz v tistih časih potrebovala pogovor, tako tudi ti, verjemi mi, potrebuješ pogovor z osebo, ki te bo razumela. Z osebo, ki ti bo namenila topel objem in res razum, da ni važno, kako dolgo bo trajalo, važno, da vas bo razumela in vam stala ob strani.

Važno je, da vidite cilj, KI JE PRED VAMI in ga ne gledate, vendar greste stopničko za stopničko. Res, ne sprašujte se koliko časa bo še trajalo vaše počutje …

Če ne želite k  psihologu, zaupajte nekomu, ki ga imate radi. Mogoče znancu, ki je preživel isto in ga prosite za pomoč. Jaz imam vero, da vsak človek stopi na pomoč, če ve, da preživljate isto kot on. Vendar pomoč ne bo dovolj, ker konec koncev, je vse na vas. Ampak še enkrat niste sami in uspelo vam bo!

boj-z-depresijo

Vir fotografije: osebni arhiv avtorice


Tok pozitivnih misli in energij v boju z depresijo

In tukaj se začne tok pozitivnih misli, ki privre v tvoje možgane in dobiš voljo in željo, da se počutiš bolje, da boš bolje in, da se vendarle boriš sam sabo, mar ne? Pomembno je samo, da zares pobrskaš po svoji glavi, daš ven čustva, da si slabe volje, da se zjočeš.

Vendar nato počasi urejene misli in čustva nazaj zložiš v kotiček svoje glave. To je metafora, vendar res je tako pomembno, da daš ven strahove, slabe občutke in spomine in jih več nikoli ne potlačiš nazaj, temveč jih zares predelaš. To pride samo od sebe, s tvojimi mislimi, ki morajo izbrati moč, voljo in željo po tem, da moraš biti bolje.

Ljudje se zares ne zavedamo, kakšno moč imamo v sebi, saj po dedijevi smrti to ni bila edina stvar, ki se mi je pripetila, bilo je še veliko nelagodnih situacij, ki jih je uspelo meni premagati s pozitivnim razmišljanjem.

Ne, življenje se nikoli ne bo umirilo, vedno bo šlo po hribčku gor in po hribčku dol. Vendar zavedati se moramo, da to je le življenje, to nas dela žive. Zakaj bi rekli življenju, življenje, če ga ne bi živeli. Po vsakem padcu smo močnejši, vsaka situacija v življenju nas nauči nekaj dobrega in iz vsake stvari je treba vzeti le najboljše, tudi, če je težko.

Tisti, ki se je zares  spopadal z depresijo, strahovi in okreval, je bil po neki smešni strani hvaležen zato kar se mu je pripetilo, ker se je lažje spopadal z življenjem. Lahko se je boriti z drugimi ali za druge, ampak težko se je boriti s samim seboj in zase!

Lahko bi napisala še veliko več, vendar je članek že zares dolg. Res si želim, da bi ti članki, ki jih pišem, nekomu pomagali.

Nerada se izpostavljam, vendar se sama zavedam, da je depresija zelo razširjena, z vsemi drugimi počutji in da je samoizpovedi zelo malo. Večina ljudi piše zgodbe na internetu, kako se še borijo z antidepresivi in psihologi.

Tukaj lahko preberete tudi moj prvi zapis z naslovom: Nasvet iz prve roke – kako premagati depresijo, tesnobo in stisko?

Vendar malo kdo pa napiše, da je možno tudi brez antidepresivov in z močno željo, tudi če volje ni. Rada bi še napisala, da vem, da je veliko ljudi tam zunaj, ki poznajo nekoga in vedo, da nekdo živi v stiski, da doma ni vse tako, kot bi moglo biti. Podajte jim roko, pogovorite se z njimi, poskušajte jim pomagati, saj sami ne veste, kdaj boste potrebovali pomoč…

Meni je uspelo, želim si da bi tudi tebi za to, mi lahko vedno pišeš na moj e-poštni naslov: [email protected]

Želim vam lep dan in širite ljubezen…

 

VEČ PO OGLASIH 👇🏻

KAJ BEREJO DRUGI?

KLIKNI TUKAJ ZA
HOROSKOP

PRIJAVI SE NA E-NOVIČKE IN PREJMI KUPON ZA -10% NA CELOTEN NAKUP V NAŠI PORTAL8.SI TRGOVINICI

Z klikom na “prijava” se strinjate z našimi Splošnimi pogoji in Izjavi o varovanju zasebnosti.