fbpx

Pozabil sem na angele in dopustil, da me je objelo zlo…

Rad sem tekal po gozdnih poteh. Rad sem objemal drevesa in se prepuščal domišljiji. Zelo rad sem hodil v gore in vdihoval sveži zrak. Življenje sem skušal živeti čim bolj umirjeno, sproščeno in srečno. Rad sem bil v družbi pozitivnih ljudi, ki se smejijo in ljubijo iz srca. Rad sem se sprehajal po travnikih, hodil ob potokih, se igral in lovil metulje. Bil sem srečen in sproščen. Ljubil sem vse okoli sebe. Moje življenje je bilo srečno in izpopolnjeno. V vsem sem videl samo lepoto.

Vedno sem verjel v Angele. Kadar koli je bilo potrebno, sem jih prosil za pomoč in vedno so mi pomagali in hvaležen sem jim za to. Če jih le nebi nikoli zatajil, verjamem, da se mi kaj takega ne bi nikoli zgodilo.

Ja takšno je bilo moje življenje, polno smeha, pozitivnosti in veselja, dokler nisem spoznal Patricije.

Ko sva se spoznala, sva na začetku bila le prijatelja. Videl sem, da je polna negative, da ima v sebi veliko jeze in sovraštva. To me nekako ni motilo, saj sem mislil, da če bo z menoj, da se bo počasi spreobrnila in da bo postala takšna kot jaz.

Nekako po letu dni sva zaživela skupaj. Preselila se je k meni in jaz sem jo vzljubil ter se zaljubil v njo. Taka noro sem bil zaljubljen, da niti opazil nisem, da sem se začel jaz spreminjati.

Neko nedeljo sva bila povabljena k njenim staršem na kosilo. Ko sva prispela, naju je sprejel njen oče, saj je mama še nekaj dokončevala v kuhinji. Sedeli smo v dnevni sobi, ki je bila mračna in nekako zatohla. Njen oče me je samo mrko gledal. Videlo se je, da je jezen. Da prekinem tišino, sem rekel, da imajo lepo hišo, ter, da se mi dopade. No, v resnici se mi ni dopadla. Nekako nervozno sem se počutil v njej. Oče je samo prikimal se dvignil in odšel. S Patricijo sva ostala sama. Dnevni prostor je postajal vse mračnejši in tudi sam sem se počutil zelo grozno, zato sem predlagal Patriciji, če mi lahko razkaže okolico hiše. Na vsak način sem hotel ven iz te hiše. Že ko sva bila pri vratih, se je pojavila njena mati in z jeznim glasom vprašala, »kam pa kam, vidva?«

Obrnil sem se in ji hotel podati roko, da se predstavim. Ni sprejele roke, zato sem bolj potihoma rekel, da sem David in se narahlo nasmejal.

»Kosilo je na mizi« je dejala in odkorakala. S Patricijo sva ji sledila v kuhinjo. Tam je bila lepo pogrnjena in obložena miza.

Oče je že sedel za mizo, zato smo prisedli še mi trije. V tišini smo jedli in se spogledovali. Ko smo pojedli, se je oče dvignil od mize in rekel: »Gremo mi trije v dnevno, ona pa naj počisti tle.«

Sledila sva mu v dnevno, kjer si je oče prižgal cigaro. Njen vonj mi ni bil všeč, kar na bruhanje mi je šlo. Najraje bi kar odšel. Ko smo tako sedeli v dnevni, sem nad sabo zaslišal korake, kot bi nekdo hodil sem in tja po sobi.

Zato sem vzkliknil: »Oh, še nekdo je doma, saj se nad nami slišijo koraki.«

Takrat je njen oče v jezi rekel, da ni nikogar gori v nadstropju, da naj utihnem, saj bi rad v miru pokadil svojo cigaro.

Pogledal sem Patricijo in videl kako se je hihitala.

Sedaj sem tudi jaz v jezi rekel: »Kaj se pa ti hihitaš Patricija, a se ti zdi kaj smešno?«

»Veš oči,« je dejala Patricija, »David ima doma polno sobo angelov, ki mi gredo počasi že na živce, saj te tako bedasto gledajo, nič prijetno se ne počutim pri njemu.«

»Vrzi jih proč«, je dejal njen oče, »če te motijo.«

»Kdo pa še danes verjame v angele razen slabiči in tisti, ki imajo izprane možgane… «

To me je tako močno pretreslo, da me je kar srce zabolelo. Ampak nekaj v meni se je spremenilo.

Kar naenkrat sem izbruhnil: »Ja, vrzi jih proč, kaj mi bodo ti angeli?«

A moje srce je jokalo in se spraševalo: »Ja, David kaj je s teboj, od kot vsa ta jeza in bes, kaj slabega so ti storili angeli?«

Zabolela me je glava, nisem več prenesel tega vonja po zatohlosti in po tisti cigari.

»Greva domov! «, sem že skoraj kričal na Patricijo. In tako sva oba zelo jezna zapustila hišo, sedla v avto in odpeljala.

Vso pot sva se kregala, dvakrat sem skoraj imel prometno nesrečo, ampak kot, da bi me nekaj čuvalo, kot, da ni dovolilo, da bi do tega prišlo.

Doma sva se še naprej kregala in Patricija je v jezi začela metati po tleh moje angele. Prijel sem jo za lase in jo vlekel iz sobe, vpil sem na njo, da je koza, da je prizadeta in, da naj se pobere kamorkoli hoče.

Patricija se je samo smehljala, to je bil nek čuden smeh, ki ga prej pri ljudeh nisem opazil ali videl.

Ves jezen sem odhitel nazaj v svojo sobo, sedel na posteljo in pričel jokati. Tudi moški včasih jočejo, pa zaradi tega niso slabiči.

Slabiči so tisti moški, ki nad žensko dvignejo roko in tisti moški, ki ji govorijo grde stvari. Jaz pa sem dvignil roko nad Patricijo in ji grdo govoril.

Ja zaradi tega sem se počutil kot velik slabič.

Še vedno je bilo v meni nekaj dobrega, saj mi je bilo zelo žal, da sem storil kaj takega. In to prav jaz, ki sem bil poln ljubezni, ki sem ljubil vse na tem svetu.

Ko sem se zjutraj zbudil in odšel v kopalnico in ko sem se videl v ogledalo, me je bilo kar groza. Bil sem bled, zabuhel in ves izčrpan. Nisem vedel kaj je z menoj.

»Zakaj v meni kar naenkrat tlita jeza in sovraštvo?«

Odhitel sem v dnevno, saj me je zaskrbelo kje je Patricija, ni morda odšla.

Spala je tam na sedežni. Narahlo sem jo poljubil na lica in ji zašepetal na uho, da jo ljubim in da mi je žal, da sem sinoči bil takšen.

Objela me je in me močno privila k sebi.

»Tudi jaz tebe ljubim David, ampak verjemi, da jaz nisem prava za tebe, ti si zaslužiš nekaj boljšega nekoga bolj ljubečega od mene.«

»V meni že od otroštva tlita jeza in sovraštvo, saj kaj drugega nisem poznala.«

Še enkrat sem jo poljubil jo pobožal po laseh in dejal:

»Veš, verjemi, premagala bova vse ovire.«

A jih na žalost nisva uspela…

Spomnim se, ko sva se neki petek zopet odpravljala k njenim, da sva bila zelo jezna drug na drugega.

Ko sva prispela, sem odšel v kopalnico, da si umijem lice s hladno vodo, saj sem imel občutek, da mi jo bo razneslo.

Ko sem pogledal v ogledalo, me je kar zmrazilo. Zadaj sebe sem videl suhljatega moškega. Ko pa sem se obrnil, ga ni bilo več.

Nisem si obrisal obraza, ves prestrašen sem stekel v dnevno, mislil sem, da mi bo srce razneslo, tako je bilo grozno.

»Ja, kaj, a si videl kakega duheca, da si tako pritekel?«, je dejala Patricija.

»Ja, v ogledalu sem videl moškega, ko pa sem se obrnil, ga ni bilo več.«

»Kaj je narobe s to vašo hišo?«, sem jo vprašal.

Oče in mati sta se nasmejala in pokazala, da sem malo trčen, Patricija pa je samo skomignila z rameni.

Sedeli smo v dnevni in se bolj prepirali, kot pa normalno pogovarjali, sem zopet nad sabo slišal korake.

Nekdo je hodil gor in dol in koraki so postajali vse močnejši.

»Ali čujete to, ali čujete te korake!? «

Vsi trije so me zopet nekam čudno pogledali in se smejali.

Nato pa je Patricija rekla, da je hiša stara ter da se v njej pač čujejo nekakšni zvoki in za starost hiše je to čisto normalno.

Kar naenkrat me je stisnilo nekaj v prsih, dihanje je bilo oteženo in postajal sem zelo vroč. Začel sem pokašljevati.

Hlastal sem za zrakom…

Imel sem občutek, kot, da me nekdo davi. Patricija in njena starša pa so samo sedeli in me čudno gledali.

Nato sem čul očeta, ko je rekel:

»Ja, kje pa si našla tega invalida?,

»Ta ne bo dolgo, verjemi… «

Nekako sem se vstal in ves sključen odšel proti izhodu.

Ko sem hotel prijeti za kljuko, se je zopet pojavil suhljati moški. Stal je tik pred menoj in se mi smehljal. Imel je zelo grd in jezen pogled. Pred očmi se mi je zameglilo in nato je vse izginilo.

Ko sem prišel k sebi, sem videl kako vsi trije stojijo okoli mene.

Oče je dejal: »Ja, če se ti že toliko spi, bi pa ja povedal.«

Patricija me je gledala zelo grdo, mama pa se je smejala. Dvignil sem se, se obrnil proti vrata, jih odprl in odšel. Patricijo sem pustil pri starših, kar sam sem se odpeljal domov.

Ko sem prispel v stanovanje, sem odšel v sobo kjer je bilo še nekaj angelov. Prijel sem enega od njih in ga hotel vreči po tleh, ko me je nekaj prijelo za roko.

Bil je moj angel varuh. Pobožal me je po obrazu in dejal:

»Ne počni tega, saj veš, da obožuješ te svoje kipce v obliki angelov.«

Razpel je svoja krila in me na rahlo objel. Brisal je moje solze, ki so kar same polzele po licu.

Šepetal mi je, da bo še vse v redu, da naj ne jočem, ampak, da naj raje sedem in premislim o dogajanjih, ki se mi dogajajo.

Angel mi je dejal, da me ljubi in, da mu ni vseeno kaj se z menoj dogaja in, da mi bo pomagal, da se zopet postavim na noge, ter, da spoznam resnico in se ponovno vzljubim.

Tisto noč sem prebedel in razmišljal o vsem, kar se mi je dogajalo, ko sem spoznal Patricijo. Toliko sem jo ljubil, da sem pozabil ljubiti sebe.

Njeno sovraštvo me je prevzelo, začel sem sovražiti vse okoli sebe.

Ostal sem sam, vsi prijatelji so odšli, me zapustili in kaj sem jaz storil glede tega?

Ničesar, samo brundal sem, jim želel vse najslabše, zato, ker so me zapustili. Za vse sem krivil njih. Zapustil sem svojega angela, še njega sem sovražil in ga krivil za vse. Toliko negative se je nabralo v meni, da sem postal zagrenjen in jezen na ves svet. Verjel sem, da jo lahko spremenim, a je le ona spremenila mene. Od vsega razmišljanja sem nekje proti jutru zaspal.

Sanjal sem, da sem ob potoku, vse okoli je travnik, poln metuljev in jaz jih veselo lovim, se igram z njimi. Bil sem srečen in nasmejan.

Ko sem se zbudil, je moj angel sedel ob meni in me nežno objemal s svojimi krili. Pokazal mi je skozi sanje, kako sem bil včasih in kaj sem izgubil.

Bil sem drugačen, kot prejšnji dan. Obul sem superge in šel teč, vse tja do mojega potoka. Ko sem tako poslušal žuborenje potoka, petja ptic in piš vetra, se je v meni rojevala ljubezen. Tako srečen že dolgo nisem bil.

Angel se mi je nasmehnil, me nežno objel ter dejal:

»Boš videl, vsaki dan boš boljši in bolj ljubeč. V življenje se ti vrača sreča in radost. Ampak nekaj si zapomni, Patricije ne smeš sovražiti, ona ni kriva za tvoje stanje, kriv si si bil sam, saj si si dovolil, da se sovraštvo naseli v tvoje srce. Veš, Patricija, je osamljena duša, ki ne pozna ljubezni, zato ji stoj ob stani, pomagaj ji, da najde ljubezen. Šele takrat boš videl pravo Patricijo, njeno dobroto in ljubezen.«

Ko sem prispel domov, sem šel pod tuš. Bil sem tako srečen. Voda je tekla po mojem telesu, počutil sem se tako prijetno. Iz sebe sem spral vso sovraštvo.

Nekdo je pozvonil na vratih. Zavil sem se v brisačo in šel pogledat kdo je. Bila je Patricija. Jokala je. Bila je tako izčrpana. Stala je pred vrati kot mali otrok, samo gledala me je s svojimi plavimi očmi. Stisnilo me je pri srcu, prijel sem jo za roko, jo stisnil k sebi ter jo poljubil na lice.

Ko sem jo tako držal v objemu, je še močneje jokala, »pomagaj mi prosim, rada bi ljubila in bila ljubljena

Res sem ji pomagal. Nisem je zapustil. Hodila sva v naravo, ob moj potok, kjer sva lovila metulje, se igrala in smejala. Gledal sem jo kako se spreminja, kako postaja ljubeč človek, ki ljubi in ki je ljubljen. Po letu dni, me je zopet obiskal moj angel.

Nič več ni bil zaskrbljen glede mene. Nasmehnil se mi je in mi povedal, da je srečen, da sva s Patricijo, tako vesela, srečna, da sem ji dal priložnost, da je ljubljena in, da lahko ljubi. Nato mi je pomežiknil, ter dejal, veš iz ljubezni se rodi ljubezen, ter odšel.

Patricija je čez devet mesecev prinesla na svet dve ljubeči duši. Postali smo velika in ljubeča družina. Angel me še vedno obiskuje. Vidim pa tudi njihove angele kako jih čuvajo, jih objemajo.

Srečen sem, da obstajajo angeli, srečen, da verjame iz čistega srca, da so resnični. Le tako nam lahko pomagajo. Človek ne sme nikoli nad nikomur obupati.

Vredno se je boriti in vztrajati, ter dajati ljubezen.

Vesel sem, da sem lahko pomagal človeku, da spozna ljubezen, da ne živi v jezi in sovraštvu. Vesel, ker vem, da nad nami bedijo angeli, ki nas čuvajo.

Zato bodite pozitivni, ljubite ljudi okoli sebe, spoštujte jih, sprejmite jih takšne kot so, saj niso sami krivi. Jaz sem sprejel Patricijo z vsemi njenimi napakami, ampak s pomočjo angelov mi je uspelo, da je postala ljubeča oseba. Imejte se radi in naj vas angeli čuvajo.

 


Deli naprej!

VEČ PO OGLASIH 👇🏻

KAJ BEREJO DRUGI?

KLIKNI TUKAJ ZA
HOROSKOP