fbpx

Deček, ki se je spominjal preteklega življenja

Zgodba, ki govori o dečku, ki se spominja preteklega življenja. Njegova mati ni mogla verjeti svojih ušesom, kaj sliši. Čeprav je mislila, da je to le plod njegove domišljije, je kasneje izvedela, da temu ni tako.

Nekega zimskega dne se je rodil deček, ki je že bil pri svojem rojstvu zelo poseben. Njegove oči so žarele in oddajal je prav posebno energijo. Njegova mati je to občutila, a ni vedela kaj sledi. Suzana je svojemu sinu dala ime Mark. Suzana in Peter sta bila navdušena kako hitro je Mark shodil in pričel govoriti. Pri svojem prvem letu je že vedel veliko reči, česar njegovi vrstniki niso vedeli. Ko je napolnil 2 leti, je Suzana opazila, da zelo rad računa in sestavlja težke sestavljanke. Bilo ji je čudno, kako se lahko njen otrok tako hitro vse uči in to učil se je s pravim zadovoljstvom. Igrače mu niso bile všeč, raje je imel kakšne intelektualne igre.

Mark je zelo lepo odraščal, bil je nadpovprečno inteligenten pri svojih letih, kar se je marsikdo zelo čudil. Ko pa je napolnil 5 let, so se pričele dogajati zelo čudne stvari.

Nekega dne se je Peter zbudil prej kot ponavadi, zato se je odločil, da bo on pripravil zajtrk za vse. Ko je prišel v kuhinjo je mali Mark sedel za mizo in risal. Peter je pogledal kaj riše, ko je videl, kakšne temačne stvari riše, ga je bila kar groza. Vprašal ga je, kje je videl takšne grozote. Mark je le odgovoril: “To sem jaz, ko sem bil v vojni.” Peter si je mislil, da ima tako močno domišljijo, zato se je le nasmehnil in dejal: “Morda bi narisal kaj bolj prisrčnega.”

Mark je nadaljeval z risanjem grozot, ki so se dogajale med vojno. Suzana in Peter nista vedela kaj bi storila, mislila sta, da ima neko težje obdobje odraščanja, zato sta ga odpeljala k psihologu.
Psiholog je bil prav presenečen nad dečkom! Suzani in Petru je dejal, da ima Mark močne sposobnosti, katere se niti on ne zaveda, saj je še premajhen, za nekaj tako velikega. Peter je dejal psihologu: “Kakšne sposobnosti? Se mu da pomagati?” Psiholog je odvrnil: “Tukaj se ne da pomagati, le prisluhnite svojemu otroku, kaj vam ima za povedati. Presenečeni boste!” Peter ni mogel verjeti kaj psiholog govori. Kako se mar ne da pomagati otroku, da preneha risati takšne grozote.

Ko so se peljali domov, je Mark kar naenkrat zavpil: “Tukaj, točno, tukaj!” Suzana in Peter sta se ustavila, saj sta se zelo prestrašila. Obrnila sta se nazaj in pogledala Marka. Mark je strmel skozi okno in kazal na zapuščeno kmetijo. Suzana ga je vprašala: “Kaj pa je tam?” Pokazal je s prstom in dejal: “Tukaj sem živel, točno v tej hiši. Bili smo tako srečni, vse dokler nisem šel v vojno.” Oba sta ga čudno pogledala, kaj govori. Mark je na vsak način želel ven iz avta, zato so se parkirali bližje kmetiji. Ko je stopil ven, je vse vedel povedal, kje je kaj bilo, kdo vse je živel tukaj in kako. Peter ni mogel verjeti kaj sliši, a niti on, niti Suzana nista kaj dosti vedela o tem kraju. Mislila sta le, da se njun sin poigrava z njima in da je to le plod njegove domišljije.

decek, ki se je spominjal

Skoraj je že bil Markov 6 rojstni dan. Veliko je govoril o vojni in življenju na kmetiji. Noben ni vedel, kako ve toliko o vsem tem, saj nihče se ni ukvarjal s tem ali se o tem pogovarjal… Živeli so v mestu, tako Mark ni mogel veliko vedeti o kmetijah.

Suzani je bilo to bolj čudno kot pa Petru. Želela je poizvedeti kako Mark vse to ve. Peljala ga je nazaj na tisto zapuščeno kmetijo, da bi preverila ali ji bo povedal kaj več o njej. Ko sta prispela jo je Mark vprašal: “Kaj pa počneva tukaj? Ne želim biti tukaj.” Suzana ga je prijela in ga postavila na tla. Mark je tam le stal in opazoval okolico. Vprašal jo je: “Kaj počneva tukaj?”. Odgovorila mu je: “Kdo vse je tukaj živel?”.

Mark ji je povedal je tukaj živela njegova prejšnja družina, mati, oče, babica, dedek in njegove tri sestre. Živeli so bolj revno, a so vseeno bili srečni, saj so imeli drug drugega. Sreča je trajala vse dokler ni napolnil 18 let in je moral v vojsko. S težkim srcem je zapustil družino in odšel. Cel čas je imel slab občutek, ni želel oditi.

Suzana ga je prestrašeno gledala, vprašala ga je: “Od kje pobiraš vse te informacije?”. Mark ji odvrne: “Iz svojega spomina, saj sem ti rekel, da sem tukaj živel… Spomini niso več tako lepi…” Solze so mu pričele teči po licih. Želel je v hišo, a mu Suzana ni pustila, saj je bila zelo stara in krhka, ni želela ogroziti sinovega življenja. Mark je odšel kjer je včasih bil vrt, rekel je: “Mami poglej, še zmeraj je tukaj naša stara klopca, na kateri smo vsi sedeli in se preprosto imeli radi.” Klopca je bila res velika in dolga. Mark je zlezel na njo in sedel. Rekel je: “Mami, sedaj je čas, da sedeš in ti povem svojo zgodbo. Želim, da me spoznaš, da veš kdo sem v resnici!” Suzana je sedla poleg njega in z velikimi očmi ga pogledala ter dejala: “No, predstavi se.”.

Mark je pričel s svojo zgodbo: “Ko je prišel dan, ko sem mogel v vojsko, mi je bilo zelo težko, saj sem vedel, da se lahko zgodi…Nekaj zelo groznega. Ko sem prišel v tabor, so me vprašali ali imam kakšne posebne želje. Rekel sem, da bi rad vozil letalo ali pa pomagal ranjenim ljudem. Ker je bilo že veliko kandidatov za pomoč ranjencem, so me dali, da se naučim voziti letalo, saj teh kandidatov je bilo le malo. Spomnim se, kako me je bilo strah, ko sem sedel za volan, vse te kontrole, gumbi… Nisem si mislil, da bom kdaj vedel, kako vse to uporabljati. Nisem potreboval veliko časa, da sem se vse to naučil, saj me je to zelo zanimalo in veselilo. Z moškim, ki me je učil, sva se spoprijateljila in postala zelo dobra prijatelja. Bil je star okoli 30 let in imel je že kar nekaj nabranih izkušenj. Dejal je, da bo zmeraj pazil name in da se mi ne bo zgodilo nič slabega, vse dokler bom z njim.
Imel sem smolo. Leto dni po tem, ko sem bil tam, se je pričela vojna. Bilo me je na smrt strah… Ponoči sem le težko zaspal, saj sem imel v mislih le svojo družino. Imel sem le 19 let in težko sem dojemal vse kar se dogaja okoli mene. Bilo je srhljivo, boleče, ko sem gledal, kako znani obrazi umirajo. Še danes, me zaboli, ko pomislim nanje. Bili so kot heroji, ki so se borili, da bi branili svoje in umrli. Zame so bili heroji! Moški o katerem sem govoril, ime mu je bilo Boris. Z njim sem preživel največ časa. Nekega dne mi je rekel, da sem pripravljen, da pričnem braniti svojo državo. Vedel sem, da me to čaka, a nisem želel, da pride ta dan, saj sem bil prestrašen.

preteklega zivljenja

Okoli mene so padale bombe, vse je bilo tako glasno. Boris me je posedel za volan, rekel je, da slušalke, ki jih bom imel na glavi, je poleg mikrofon, tako se bova pogovarjala med sabo. Rekel mi je, da bo tako lažje in mi bo govoril vse kaj moram storiti, v katero smer zaviti in podobno. Ko sem bil v zraku, sem razmišljal le o svoji družini, nisem želel na takšen način oditi in jih pustiti.

Najhuje je bilo, ko sem se vozil skozi bojna zemljišča. To ni bilo zame, ta poklic ni bil zame. A Boris mi je rekel, da ko bom opravil svojo dolžnost, da se bom lahko vrnil k svoji družini. Želel sem si le, da bi se to čim prej končalo. Minilo je dve leti, a vojna se je še vedno vlekla. Zdelo se mi je, da je vse slabše in slabše. Boris me je spodbujal, da ne bi zapadel v depresijo, saj se videl mnogo krvi, mnogo slabih trenutkov, ki jih ne želim izgovoriti na glas.

Žal so nekaj mesecev kasneje Borisa ubili. Bil sem tako potrt, nisem vedel kako se bom znašel… Ko sem se že želel predati, sem se spomnil njegovih besed, ko je rekel, da bo zmeraj pazil name… Vedel sem, da je še zmeraj tu in, da pazi name. Vojna se čez nekaj časa končala… Bil sem vesel, da se preživel… A, žal mi je bilo, koliko mojih znancev in prijateljev je skozi ta leta umrlo… Kasneje smo imeli pogreb vseh padlih borcev. Stopil sem do Borisovega groba in se želel posloviti od njega. Preden sem kar koli izgovoril, sem dobil občutek, da nekdo stoji poleg mene. A bilo ni nikogar… Rekel sem, da naj počiva v miru, da si to zasluži in da je bil moj najboljši prijatelj, ki ga verjetno nikoli več ne bom imel. Solze so mi kar lile…

Kar naenkrat sem občutil roko na mojem ramenu, glavo sem dvignil in pogledal… Videl sem Borisa, nisem se mogel prestaviti, niti reči kar koli. Le stal sem in ga gledal v oči. Rekel mi je, se spomniš kaj sem rekel? Vedno bom pazil nate..: Vidiva se naslednjič in zopet bova skupaj! Njegova senca je izginila. Ozrl sem se okoli sebe… Skozi moje telo je šel srh. Kaj takega še nisem doživel, a verjel sem, da se bova nekoč, zopet srečala.

decek

Ne dolgo po tem, ko sem se vrnil domov k družini, sem storil nekaj najhujšega… Samomor… Nisem zdržal vse te bolečine, vseh teh slik v moji glavi, ki so se neprestano odvijale… Bilo je grozno. Takrat ni bilo nikogar, ki bi ti lahko pomagal, a o tem se z nikomer nisem želel pogovarjati, saj to so grozne stvari.

Suzana je imela popolnoma solzne oči, kaj je njej sin vse doživel. Močno v sebi je verjela, da je vse to res, saj kako bi lahko 6 letni otrok vse to vedel? Mark jo je takrat pogledal v oči in jo pobožal po trebuhu, rekel je: “Vem, da se tukaj not skriva moj najboljši prijatelj.”. Prestrašeno ga je pogledala in mu odvrnila: “Kaj pa govoriš!” Mark je le stegnil roke v objem.

Čez slab mesec je Suzana izvedela, da je noseča. Ni mogla verjeti. Takrat se je odločila, da bo to zgodbo povedala Petru. Peter je le strmel vanjo, češ kakšne neumnosti govori. Rekel je le, da je to plod otrokove domišljije in da nekaj takega ne obstaja. Suzana se je trudila, da bi mu dokazala, da je vse res, zato je raziskala kdo je živel tam na tisti stari kmetiji.

Vse je izvedela o tisti kmetiji in vse kar ji je Mark povedal je bilo res. Petru je to pokazala. Bil je brez besed, kako je to mogoče. Suzana je verjela, da nosi Markovega najboljšega prijatelja Borisa.
Suzana je čez 8 mesecev rodila povsem zdravega dečka, ki ga je poimenovala Boris. A kmalu po tem, se je Markov spomin na preteklo življenje pričelo slabeti. Ko je napolnil 8 let je njegov spomin na preteklo življenje popolnoma izginilo. Suzani je bilo to zelo čudno, kako vse to pozabil, a vseeno ji je bilo bolje, da se ni več spominjal teh grozot. Od takrat naprej tudi ni več risal srhljiv slik. Z Borisom sta bila nerazdružljiva, vedno sta bila skupaj, tudi, ko sta odrasla, se njun stik ni prekinil. Bila sta kot najboljša prijatelja, katerega le težko najdemo.

VEČ PO OGLASIH 👇🏻

KAJ BEREJO DRUGI?

KLIKNI TUKAJ ZA
HOROSKOP

PRIJAVI SE NA E-NOVIČKE IN PREJMI KUPON ZA -10% NA CELOTEN NAKUP V NAŠI PORTAL8.SI TRGOVINICI

Z klikom na “prijava” se strinjate z našimi Splošnimi pogoji in Izjavi o varovanju zasebnosti.





Cookie Box Settings