Ne vem, kako bi začel to pripoved, da me boste pravilno razumeli …
Bil sem poln samega sebe, bil sem zlobnež, da ga svet ne najde. Ampak zgodilo se je nekaj, kar je moje življenje čisto spremenilo. Pravijo, da se ljudje ne moremo spremeniti, mislim na boljše, jaz pa sem živi dokaz, da se lahko od danes na jutri življenje spremeni.
Odraščal sem na veliki kmetiji. Imeli smo vsega, nič nam ni manjkalo. Čez leto so k nam hodili ljudje in pomagali pri delu. Opazoval sem svojega očeta, kako se je drl na te ljudi in jih priganjal. Na vse okoli sebe je bil jezen. Tako sem prevzel nase vse očetove napake. Da so to napake, tega tedaj nisem vedel, takrat sem mislil, da je tako pač prav.
Po očetovi smrti sem prevzel celo posest in postal sem gospodar. Perje mi je kar raslo od ponosa in iz dneva v dan sem postajal bolj zloben, pokvarjen. Po vasi sem hodil zravnan in z dvignjeno glavo, nihče se me ni upal pogledati in to se mi je seveda dopadlo.
Pri svojih tridesetih sem se poročil in, kaj kmalu dobil dva sinova. Sedaj sem bil še bolj ponosen, saj imam dva sinova, nekateri pa še enega ne morejo narediti. Z ženo res nisem kaj lepo ravnal, pač ona je bila za v hlev, za kuhanje in za vzgojo otrok …
Še vedno so k nam hodili ljudje pomagat pri delu, za kakšen kos kruha, mleka ali moke. Jaz pa sem bil še bolj krut do njih, kot je bil moj oče. Dobro se spomnim, kako sem enega pretepel, ko mi je ugovarjal. Nagnal sem ga domov, ampak drugi dan je zopet prišel z upognjeno glavo, saj doma niso imeli dovolj hrane za vse. Tudi živalim nisem prizanašal, bil sem grob do njih. Udarjal in suval sem vse okoli sebe. Po vasi se je govorilo, da sem zloben in, da nikakor ne bom mogel umreti, dokler mi vsi, ki sem jim prizadejal bolečino in ponižanje, ne oprostijo.
Imel sem dva lepa konja in včasih sem jezdil po svoji posesti in opazoval svoje hlapce, kako delajo. Bog ne daj, da me je kdo pogledal, takoj sem ga z bičem po hrbtu, tako kot konja, če me ni ubogal. Vse sem poniževal in zaničeval. Za vodo so morali prositi in, če sem presodil, da si jo zaslužijo, so jo dobili.
Potem pa se je zgodilo nekaj, kar je moje življenje čisto spremenilo.
Bil je lep sončen dan, nebo je bilo čisto brez oblakov, pesem ptic se je razprostirala pa vsej dolini. Osedlal sem konja in odšel na ježo. S konjem sva šla do gozda, da malo preverim stanje, pač kako je, ali je kaj za posekati.
Nisem bil dobre volje, no saj nikoli niti nisem bil, ampak tisti dan sem res bil kot sam hudič. Videl sem, da je nekaj dreves za podreti, seveda sem takoj preračunaval, koliko bo to denarja. Najbolj srečen sem bil le takrat, ko sem videl, kako kopičim bogastvo, kako imam iz leta v leto več in več.
Ves vesel sem se odpravil do svojih hlapcev in jih opazoval. Ne vem kaj je zmotilo konja, da se je postavil na zadnje noge. Komaj sem se obdržal in takrat me je spopadel bes. Konja sem zelo močno udaril z bičem in se drl na njega. Kar naenkrat se je pognal v galop. Ustavil se je tik pred prepadom in rezgetal. Takrat se je dvignil s tako silo in me vrgel iz sebe. Padel sem v prepad in izgubil zavest.
Prebudil sem se v meni nepoznanem svetu. Nekdo mi je dejal, da naj pogledam dol proti zemlji, in glej ga zlomka videl sem sebe kako nepremično ležim na tleh. Pogled na samega sebe me je zelo pretresel. Videl sem vse te ljudi, ki so delali za mene, kako hitijo proti meni in me kličejo. Ta, ki sem ga pretepel se je spustil k meni … Praktično je razkiral svoje življenje, v želji, da bi me rešil.
Nato je vse skupaj izginilo in ostal sem sam v tem svetu. Videl sem samega sebe in svoje početje. Ko se je tako pred menoj odvijal film mojega zlobnega življenja sem postajal vse bolj žalosten. Nikakor nisem mogel verjeti, da sem lahko tako pokvarjen.
»Si zadovoljen s svojim življenjem,« me je vprašal neki glas.
»Ne,« sem odgovoril.
»Si res to želiš početi v svojem življenju, si res želiš, da je toliko ljudi nesrečnih, si res želiš vse to bogastvo, ki si ga tako kopičiš?«
»Nič od tega si ne želim, sedaj ko sem videl kako ljudje trpijo zaradi mojega obnašanja do njih. Sedaj če bi imel možnost, bi svoje bogastvo delil z vsemi njimi. O Bog, če bi imel možnost, bi vse spremenil, bil bi čisto drugi človek.«
»Vidiš,« je dejal glas, »nič od tega bogastva nisi prinesel seboj na ta svet, vse ostane tam spodaj na zemlji. Podal se boš proti svetlobi in se vrnil nazaj na zemljo, da boš lahko popravil kar si zagrešil.«
Obdala me je takšna ljubezen in nepopisna sreča, da sem si želel ostati tukaj, za mavrico. Kot, da me je nekaj potisnilo in že sem letel skozi to prelepo svetlobo. Odprl sem oči in ničesar nisem razumel.
»Kje sem, sem vprašal in gledal obraze, ki so zrli v mene.«
Mati je z jokavim glasom dejala: »Smo mislili, da smo te izgubili …«
Mati kot mati, ki ima svojega otroka rada ne glede na to, kakšen je. Poljubila me je na lice in svojo glavo naslonila na moje srce. Takrat sem prvič čutil to bolečino, solze so privrele iz mojih oči, prvič sem jo pobožal po licu in bil je tako mehak, prvič sem ji rekel, da jo imam zelo rad in, da je najlepša mama na svetu. Vsi, ki so bili prisotni so jokali.
Pristopila je moja žena, bila je tako lepa, kot nikoli prej.
»Si se vrnil nazaj v življenje,« je dejala. »Zdravnik je rekel, da je zelo težko, da boš preživel.
»Bog mi je podaril še eno življenje in danes sem se na novo rodil, da lahko dokažem, da sem lahko boljši človek.«
Po parih mesecih sem si opomogel in poiskal sem Joža saj je on bil ta, ki se je spustil v prepad in mi rešil življenje. Podal sem mu roko in se mu opravičil za vse kar sem mu slabega storil. Povedal sem mu svojo željo in on je sprejel, da gre z menoj.
Družini sem pustil vso posest in jim naročil, da naj z našimi ljudmi, ki pridejo delati, lepo ravnajo. Dejal sem: »Dajte jim jesti in piti, pa še plačilo za povrh. Jaz bom za nekaj časa skupaj z Jožetom odšel v svet.
Bilo je jutro, stopil sem na dvorišče in Joža je že čakal z vpreženim konjem.
»Kako boš pa ti Joža šel na pot, a kar peš?« sem mu dejal.
»Seveda gospodar, kot po navadi, saj veste, da že vse življenje hodim peš.«
Poslal sem ga po konja in mu dejal: »Peš pa že ne boš hodil, to bo dolga pot.«
Joža je odšel po svojega konja in že sva bila na poti. Minevali so tedni in meseci, midva pa sva se selila iz kraja v kraj. Za preživetje sva delala pri kmetih in povem vam, to je naporno delo. Imel sem žuljave roke. Ja, tako je, ko nisi navajen delati. Spala sva na senikih, po hlevih in tudi pod milim nebom. Joža, ki je bil navajen takega življenja je bil povsem dobro, jaz pa sem umiral od bolečin, saj tega nisem bil vajen.
Opazil sem, pa tudi Joža je tako dejal, da postajam boljši človek. Sedaj sem se vedel tudi iz srca nasmejati, delo in težko življenje sta me naučila marsikaj dobrega. Naučila sta me, kako biti zares človek. Po tej poti, ki sva hodila, sem marsikomu tudi pomagal. Ko sem videl reveža, sem mu vedel dati vse svoje prihranke, prej tega sigurno ne bi storil. Ko sem videl to veselje na licih revežev, ko sem jim kaj dal, me je obšla nepopisna radost. Solze so kar same polzele po licih, saj sem postajal boljši človek.Po dveh letih tavanja po svetu, sem si zelo močno zaželel videti svojo družino in pa seveda svojo mamo. Tako sva jo mahnila proti domu.
Ko sem zagledal prag svoje rojstne hiše mi je srce močno razbijalo, komaj sem čakal, da vidim in, da objamem vse svoje domače. Prvi me je videl najmlajši sin. Joj kako je kričal; mama oče so prišli domov. Vsi so pritekli ven, jaz pa sem stopil do svoje žene, jo objel in poljubil. Gledal sem kdaj se bo mati prikazala, pa je ni in ni bilo. Ženin pogled mi je povedal vse, jaz pa sem jo vprašal, kdaj je zapustila ta svet.
»Pred pol leta je odšla, reva, pa saj ni trpela, lepo smrt je imela. Pred smrtjo je po tebi spraševala. Dejala je, da če se vrneš, da ti naj povem, da te ima zelo rada in da bo nate pazila tudi iz nebes.«
Pogledal sem v nebo in močno me je stisnilo pri srcu.
Naslednji dan sem šel od hiše, do hiše in vsakomur sem dal nekaj denarja, dejal sem jim do bo proti večeru pojedina pri nas in, da naj pridejo, da se bomo imeli lepo. Prišli so in rajali smo vse do jutra. Preden so odšli, sem jim dejal: »Želim si, da bi se vedno tako razumeli in, da bi si pomagali, jaz tega prej nisem vedel, saj sta me je razžirala jeza in bes. Vse vas imam rad, če kdo kaj potrebuje naj le pride. Vas bomo prenovili in polepšali in vsi bomo imeli lepe hiše in vsega dosti. Na njihovih licih je bil viden nasmeh, videlo se je, da so srečni in srečen sem bil tudi jaz. In res v naši vasi je zavladala medsebojna ljubezen in povem vam, da sem šele sedaj bil zares srečen. Prej sreče nisem poznal, mislim, tiste prave sreče, mislil sem, da sem srečen, ker imam vsega preveč, pa nisem bil, bil sem zamorjen in hudoben, nikomur nisem privoščil sreče ali, da bi kdo imel več kot jaz.
Minevala so leta in skozi ta leta se je pri nas vse polepšalo, vsi smo se razumeli in bili smo, kot ena velika družina. Moje srce je bilo zadovoljno, od sreče je kar poskakovalo. Spoznal sem, da če si prijazen in, če rad priskočiš na pomoč, si najbogatejši človek in tvoje srce je veliko.
Sinovoma sem dejal: »Imejta se rada in ne kregajta se zaradi zemlje, kdo jo bo dobil več, ko me ne bo. Spoštujta sovaščane in imejta dobre odnose z vsemi, predvsem pa imejta dobro in ljubeče srce. Sedaj sem star in nemočen in čakam, da se pridružim svoji materi, da jo zopet vidim, da jo objamem in, da zopet nasloni svojo glavo na moje srce. Pogrešam jo, veliko sem hodil na njen grob, se pogovarjal z njo. Včasih sem dobil kakšen odgovor na vprašanje, kar pojavil se mi je v mislih in to je bil vsaj za mene znak, da je še tam nekje. Ljudje me obiskujejo in imajo me radi in sedaj vem, da ne bom težko zapustil tega sveta, kot so mi nekoč dejali. Moje srce je srečno in izpopolnjeno in hvaležen sem materi, da me je rodila na ta svet, da mi je nudila svojo ljubezen in me imela rada takšnega kot sem. Verjamem, da je videla moje spremembe na bolje in vem, da je sedaj še bolj ponosna na me.«
Možakar je čez leto zapustil ta svet in prišla je cela vas, da se poslovi od njega in vsi so jokali. Jokalo je tudi nebo, jokali so angeli, saj je še ena dobra duša zapustila ta svet.
Pripoved enega od sinov: »Vedno se ga bomo spominjali po dobrem, tisto slabo smo že zdavnaj pozabili in oprostili. Mar bi bili dobri ljudje, če ne bi vedeli odpuščati, bili bi sebični in nič boljši od hudobnežev. Tudi Bog nam oprosti naše napake, saj smo njegovi otroci in zakaj ne bi tudi mi odpuščali. Hvala mojemu očetu, da me je naučil ljubiti odpuščati in pomagati ljudem, ko potrebujejo pomoč. Z bratom sva močno povezana in upam, da tako tudi ostane.«
Pa še nekaj bi povedal, pa verjeli ali ne. Zelo sem si želel, da bi saj na kratko videl očeta, saj sem zelo pogrešal njegov nasmeh in tiste igrive oči. Prosil sem angele, da naj se vsaj za sekundo pokaže, naj mi da nekakšen znak, da je še tam nekje. Tri dni po prošnji sem ga videl gori na hribu. Staj je tam in gledal proti hiši. Skoraj mi je vzelo sapo, tako sem bil presenečen in šel sem proti njemu, da ga še enkrat objamem in mu povem, kako ga pogrešam in, kako rad ga imam. In še preden sem prišel na vrh mi je z roko pomahal in izginil. Padel sem na kolena, moje srce je jokalo, obenem pa je bilo srečno, saj sem dobil dokaz, da še vedno obstaja tam nekje. Na tiho sem še šepnil; oče pozdravi mi mamo in ji povej da še vedno živi tukaj nekje v meni. Bodita srečna in kmalu na snidenje.
Občutil sem objem, zavohal njen vonj in vedel sem, da je tudi mati ob meni.
Vsem pa bi povedal le eno: »Ljubite, spoštujte in odpuščajte, le tako boste srečni in verjemite v čudeže, ne dovolite si, da v vas umre tisti igrivi otrok.«
Z ljubeznijo.
