fbpx

Pripovedoval mi je o zakleti hiši in nato umrl…

Bil je lep jesenski dan, ko sva se dobila na starem gradu.

Ko sem prišla, je sedel sam tam na klopci pod drevesom. Gledal je predse, še opazil ni, ko sem pristopila. Gledala sem ga tako par sekund in videla njegovo žalost.

»Jure pozdravljen,« sem dejala.

Takrat se je prebudil iz svoje zasanjanosti. »Oh, poglej jo no, si prišla.«

Nasmehnila sem se mu, ter prisedla. Bilo je lepo, vse okoli naju drevje, ki je izgubljalo svoje listje, ki so bili vseh barv in sonce naju je toplo božalo po obrazu.

Z Juretom sma bila prijatelja iz osnovne šole in marsikaj sma vedela drug o drugem, tudi za najine skrite želje, ki sva jih imela. Prav dobro se spomnim, da sta si z mamo vedno želela, da bi si lahko kupila hiško, nekje ven iz mesta, ki bi bila bolj na samem in, da bi imela prečudovit vrt.

Drugače sta živela v malem stanovanju na robu mesta.

Po osnovni šoli, so se najine poti razšle.

Jaz sem ostala v domačem mestu in obiskovala srednjo šolo, Jure pa je odšel v Ljubljano, ter tam nadaljeval šolanje.

Od takrat sma bila zelo malo v stiku in nisem vedela, da se je vrnil nazaj domov, dokler me ni poklical in izrazil želje, da bi se dobila.

Vedno je bil živahen in nasmejan fant. V njegovi družbi je bilo zelo prijetno in si se zares od srca nasmejal, ko je tako pripovedoval svoje dogodivščine.

Sedaj pa je sedel zraven mene ves tih in zamišljen. Da bi prekinila to tišino, sem ga povprašala kako je in kako to, da se je vrnil, če mu ni bilo všeč v Ljubljani.

»Veš,« je dejal »tam sem spoznal dekle, v Ljubljani… bila je zelo prikupna. V začetku je bilo vse lepo in jaz sem bil zelo, zelo zaljubljen. Mislil sem, da bova večno skupaj, pa temu ni bilo tako. Po letu in pol je priznala, da je v resnici zaljubljena čisto v nekoga drugega. Ostal sem sam in izgubljen. Padel sem na najnižjo točko v svojem življenju. Nič več me ni zanimalo, ne šola, ne to kako se oblačim, čisto nič, bil sem na tleh.«

»Tako sem se vrnil domov, mami me je lepo sprejela. Povedala mi je, da je nagledala neko hiško in, da se ji zelo dopade. Pravšnja za naju dva«.

»In jo bosta kupila?« sem bila radovedna. »Sedaj bi moral biti vesel, saj se vama bodo izpolnila zelo velika želja.«

Namenil mi je zelo žalosten pogled, kar v srcu me je stisnilo, nato pa je pogledal v tla in zavzdihnil.

Na kar mi je rekel, »hišo sva že kupila in že ko sma šla samo na ogled, mi ta hiša ni bila čisto nič pri srcu, bila je stara in nekam strašljiva, nič kaj prijetno se nisem počutil. Imel sem občutek, da me vseskozi nekdo opazuje. No, to ti povem, ker vem, da ti razumeš takšne stvari in da se ne boš temu smejala.«

»Ja, in mami je kupila to hišo, klub mojemu prigovarjanju, da mi se ne dopade in da imam neke čudne občutke, da mi je hiša nekam strašljiva.«

Spomnim se je, ko je rekla, »saj jo boma prerihtala in uredila okolico, in ko bo dobila novo podobo, boš videl, da te bojo ti slabi občutki minili.«

»Res sma se lotila prenove in hiša je dobivala novo podobo, tudi okolica je postajala vse lepša, ampak jaz se tam ne počutim dobro.«

»Vem, da me boš samo ti razumela, zato ti bom vse povedal, saj več ne vem kaj naj storim, saj sem z živci čisto na koncu. Ne morem spati, pa tudi  do hrane mi ni, veš zelo strah me je biti v tej hiši.«

Potem je sledil kratek premor. Zopet se je zazrl nekam v daljavo, bogve kam je zopet odšel s svojimi mislimi. Opazovala sem njegov obraz, kar dregetal je.

S prsti si je šel skozi lase, nato pa je obraz naslonil na svoje dlani in globoko zavzdihnil. Tako nslonjen na svoje dlani je tiho zašepetal, »Duška, Duška, Duška, ne vem kako dolgo bom še tole zdržal.«

Dvignil je glavo, me pogledal in dejal, »veš, tam v hiši se dogajajo res čudne stvari. Ko grem spat, ko se uležem čez par sekund čujem globoko dihanje, kot, da bi nekdo bil čistu blizu tvojega ušesa. Včasih čujem kako se nekdo sredi noči sprehaja po hodniku, a ko grem pogledat ni nikogar. Neko noč sem šel v kuhinjo po malo mleka, nalil sem si ga kozarec in ga odložil na mizo. Mleko sem vrnil nazaj v hladilnik in ko sem zapiral vrata sem slišal kako je kozarec padel na tla in se razbil. Pogledal sem okoli sebe, a ni bilo nikogar, ko pa sem pogledal k mizi je bil kozarec z mlekom točno tam kjer sem ga pustil. Ko pa sem odšel proti vratom, da se vrnem v sobo, mi je nekaj reklo, da naj se obrnem in sem tudi se, ja in kaj sem videl, vsa vrata na elementih so bila odprta. Ampak to še ni vse je dejal. Videvam tudi nekakšne sence, ki vejo švigat iz ene sobe v drugo in to mi zelo najeda živce, ne vem kaj naj storim, da bi se to nehalo.«

Takrat nisem vedela kaj naj mu rečem ali kako mu naj pomagam. Edina stvar, ki mi je takrat prišla na misel je bila, da mu svetujem, da naj gre po gospoda župnika, da blagoslovi hišo, saj bojo mogoče te zle sile na tak način zapustile hišo.

Pogledal me je s solznimi očmi in dejal, »je mami že šla po njega in je prišel in je vse blagoslovil, par dni je bil res mir, zdej pa se mi zdi, da je še huje. Zdaj je še več ropota, vse dejavnosti je več kot prej. Res ne vem kaj bom storil, je dejal.Že nekaj noči pa imam tudi moraste sanje. Sanjam kako me negdo lovi, ne morem ga videt, vidim samo tiste grozne svetleče oči, ki me srepo gledajo. Prosim pomagaj mi, seveda če lahko, če veš kako se tega rešit.«

O Bog, kako mu naj pomagam, kaj naj storim, da bo rešen teh muk.

»Kaj pa, če bi se z mamo še enkrat preselila?«

»Kako, le kako, ko pa so vsi prihranki šli za hišo in za prenovo le te in okolice. Mami je tukaj lepo, ona ničesar ne vidi in ne čuje, ona še ni doživela kaj slabega, mene pa to dnevno spremlja.«

 

Sedaj sma oba sedela čisto tiho na tisti klopci, oba sma zrla tam nekam v daljavo, vsak s svojimi mislimi in minila je ura odkar sma tako molčala, ko je Jure prekinil to tišino.

»Zdaj bom odšel domov,« je dejal. »Kaj boš pa ti sedaj, ali greš tudi ti domov?«

»Ja Jure, tudi jaz bom šla domov.«

Bila sem, ne vem kako naj povem, zelo žalostna, brez volje, bolelo me je, ker nisem vedela kako mu pomagati. Moje srce je jokalo od te bolečine.

»Te lahko pospremim?«

»Ja, bilo bi lepo.«

Objel me je okoli ramen in me stisnil tako k sebi, me na rahlo stresel, saj je videl mojo žalost in dejal, »saj bo, boš videla. Prišel bo dan, ko se bo tudi za mene vse spremenilo.«

Tako objeta sma šla proti mojemu domu. Ko sma prispela, me je pobožal po laseh, njegov pogled, ne vem vam povedat…

Bil je tako topel, nežen, nekako pač drugačen, kot kdajkoli prej.

Zopet me je stisnil k sebi in me par sekund tako držal.

»Saj me ne boš nikoli pozabila, a ne, da ne boš?«

»Jure, ja kakšne pa maš, ali misliš zopet kam odpotovati?«

Njegov pogled se je spustil proti tlem, ampak sedaj je bil Jure miren, »odpotoval bom in vem, da mi bo tam res lepo.«

Ko je to izrekel se je obrnil in odšel je v tiho jesensko noč, ne, da bi se obrnil in mi še enkrat pomahal v slovo, kar je imel navado storiti, ko je odhajal.

Ne vem zakaj, ampak takrat sem samo stala in zrla za njim, samo v mislih sem mu dejala, »Zbogom, Jure.«

Tako sta minila dva dneva od Jureta pa ni bilo glasu. Le kam bi odpotoval, sem se spraševala. Pa bolje, da je odšel, kot pa da je tam v tisti hiši groze.

Popoldne sem se oblekla in šla malo ven po trgovinah, ampak imela sem nekakšen grozen občutek, nekaj ni bilo v redu, to stiskanje v želodcu, pa nervoza.

Tako okupirana z mislimi, sem šla skozi center, nisem videla ljudi, ki so hiteli mimo mene, ko sem tako v daljavi čula, da me nekdo kliče. Ozrla sem se za glasom in videla Magdaleno, ki mi je mahala in mi dala na znanje, da naj hitro pridem. Bila je z še dvema prijateljicama in ko sem prispela do njih so me vse tri nekako čudno in nervozno gledale.

»Kako si?« je izdihnila Magdalena, »A si čula kaj se je zgodilo?«

Takrat me je še močneje zvilo v želodcu, kar na bruhanje mi je šlo.

»Glej, jaz ti ne bom nič govorila, je pa zelo resna in žalostna novica. Mama od Jureta je prosila, da če te kje vidim, da naj ti naročim, da jo takoj pokliči.«

Brez besed sem se obrnila in na hitro odšla proti domu, da pokličem njegovo mamo, no takrat ni bilo mobilnih telefonov, bili so samo stacionarni.

Ko sem se vrnila v stanovanje, sem dvignila slušalko, roke so se mi tresle in kar s težavo sem odtipkala njihovo telefonsko številko.

Zaslišala sem žalosten glas, »Ja, prosim?«

»Duška tukaj, baje ste naročili, da naj vas pokličem.«

Nastala je tišina, ki ji ni in ni bilo konca. Po licih so mi tekle solze, saj mi je ta tišina povedala vse, še preden je njegova mami začela govoriti.

»Jureta ni več, za vedno me je zapustil, sedaj sem ostala sama čisto sama, brez svojega sina, ki mi je pomenil vse na svetu. Pogreb bo jutri popoldne ob štirih, če bi prišla, saj sta si bila zelo blizu, že od malih nog sta vedno skupaj tičala. Saj se boš prišla posloviti, prosim pridi.«

Vse kar sem spregovorila je bilo, »Ja, bom prišla, bom prosila brata, da me pripelje.«

Ko sem odložila slušalko, je vse v meni jokalo. Izgubila sem najboljšega prijatelja in kaj bom sedaj, kako naprej, saj takšnega prijatelja ne najdeš vsaki dan. In če vam povem, da takšnega prijatelja kot je bil on, res nisem nikoli več srečala.

Noč sem prebedela in ko sem prišla v kuhinjo me je moja mami samo tiho gledala. Vsa v bolečinah sem se vsedla za mizo in jokala. Brat, ki je tudi tisti trenutek prišel, me je vprašal če bom pila čaj.

»Ne, ne čaja, prosila bi za kozarec mleka, prosim.«

»Pa saj ti ne piješ mleka,« je dejal.

»Ne vem zakaj, ampak danes bi kozarec mleka, prav lušta se mi ga«, in že sem zopet planila v jok.

Prišel je čas, da odidem na pogreb. Brata sem samo pogledala in že je vedel, da je čas, da me odpelje.

Ko sma prispela, do hiše, je tam na pragu stala njegova mami, vsa potrta, vsa v črnem, takšne je nisem bila navajena, saj je vedno imala rada vesele barve, solze so ji pozele po licu, bila je tako drobna, tako šibka.

Proti njej sem šla s sklonjeno glavo, nisem ji mogla pogledat v oči, saj vsa tista bolečina ni dovolila.

Podala sem ji roko, nisem vedela kaj naj ji rečem, objela me je, jaz pa njo.

»Tole, glej tole pismo je pustil zate, nisem ga odpirala, čakala sem tebe, da ga prebereš.«

Šle sma v dnevno, kjer sem odprla pismo in ga pričela brati.

Pisalo je…

»Draga Duška, ko ne gre, pač ne gre več. Zelo sem vesel, da sem te poznal. Tebi sem lahko vse zaupal, ne da bi se bal, da bi se mi posmehovala. Ti si bila in boš moj angel, moja svetla luč, ki mi bo svetila na poti. Rad sem te imel. Prosim ostani takšna kot si, dobra prijazna in vedno nasmejana, vedno pripravljena pomagati človeku, saj vse te lastnosti te delajo takšno kakršna si, pozitivna. Nisem več zdržal tega, res ne vem a je vse to bilo le v moji glavi, kar se je dogajal v hiši in okoli nje, saj vsega ti tako nisem povedal, ker te nisem hotel obremenjevat z vsem tem.«

Pokopali smo ga na malem vaškem pokopališču, obsijanem z soncem in skoraj vse okoli je bil gozd, kot tam na starem gradu, kjer sma se vedela sestajat in kramljati.

Od tega so minila leta in sedaj se sprašujem, da če bi takrat vedela za sveti les in beli žajbelj in če bi takrat očistila njuno  hišo s tem, ali bi še bil živ, ali bi ta negativna energija zapustila njun dom.

sveti les čiščenje

Sveti les in beli žajbelj, to so kadila s katerimi ljudje čistijo in odstranjujejo negativno energijo. —> sveti les najdete tukaj na tej povezavi: Sveti les – Palo Santo 80g sveto kadilo

Jure odšel si tja v nesnovni svet, nazaj domov odkoder prihajamo, verjamem, da ti je tam za marvico lepo.

 


Deli naprej!

VEČ PO OGLASIH 👇🏻

KAJ BEREJO DRUGI?

KLIKNI TUKAJ ZA
HOROSKOP





Do NOT follow this link or you will be banned from the site!