Sem Laura in imam nadnaravno moč, namreč vidim mrtve in se z njimi pogovarjam. Kot otrok, me je tega daru bilo zelo strah, saj nisem povsem razumela, kaj točno se dogaja in kaj ti vsi mrtvi želijo od mene. Tega, da imam nadnaravno moč nisem povedala nikomur.

A prišel je dan, ko sem nekomu morala zaupati svoj dar.

Kot osnovnošolka sem spoznala svojo najboljšo prijateljico, po imenu Veronika. Res sva bili nerazdružljivi, skoraj vse sva počeli skupaj. Velikokrat je prespala pri meni. Bili sva zelo norčavi in zelo radi sva se smejali ter zbijali šale. Osnovna šola je, kar hitro minila in že sva bili na srednji. Izbrali sva si isto smer, samo zaradi tega, da lahko ostaneva skupaj. Nekega sobotnega večera sva se sprehajali po mestu. Opazila sem moškega, kako se mi približuje. Takoj sem zaznala, da je pokojni. Nisem ga hotela gledati, saj nisem želela, da bi me ogovoril.

Prijel me je za roko in mi šepnil, da naj mu pomagam, da ne more najti svojega doma.

Trznila sem z roko in na tiho šepnila: »Ne zdaj, ona ne ve da imam to moč.«

Prijavite se na e-novičke ...

Morda prejmete presenečenje!

S klikom na gumb »pošlji«, se strinjate z obdelavo vnesenih podatkov ter z njihovo shrambo. Vaši vneseni podatki bodo uporabljeni izključno za obveščanje o novostih in promocijah, ki se odvijajo na spletni strani in ne bodo nikoli posredovani tretjim osebam. Vsi podatki so hranjeni varno in v skladu z Uredbo o varstvu osebnih podatkov (GDPR).

Veronika me je začudeno pogledala in vprašala, kaj mi je in komu šepetam.

»Veš,« je dejala, »včasih imam občutek, kot da se pogovarjaš z duhovi.«

»Ah dej no, kakšne pa imaš,« sem dejala in se začela smejati.

Pri sebi sem nekako vedela, da ljudje nimajo radi čudakov v svoji družbi, zato sem se bala, da če bi Veronika zvedela za moj dar, da bi me zapustila in da si ne bi več želela biti moja prijateljica.

V tretjem letniku je Veronika spoznala ljubezen svojega življenja. Prav videlo se je kako iz njiju žari ljubezen. Kljub temu sva še vedno bili najboljši prijateljici. Nekega dne mi je dejala, da naj se ne bojim, da bi najino prijateljstvo umrlo, saj sva si, kot sestri.

laura-vedezevalka-duska-portal8-si

Dejan njen fant, tako mu je bilo ime, je imel prijatelja, ki nama ga je predstavil nekega večera, ko smo šli v kino. Bil je prijeten fant, zelo rad je govoril, ampak opazila sem, da je zelo samovšečen in da, kar naprej opazuje Veroniko in kot, da mu ni všeč, da je z Dejanom.

Tisto noč, ko smo šli iz kina, se je Veronika odločila, da bo prespala pri meni. Bila sem zelo vesela, saj bo zopet tako, kot prej, ko je bila samska.

Poslovile sva se od Dejana in Matjaža. Ko sva prispeli v stanovanje, sva pozdravili moje starše in hitro smuknili v mojo sobo. Veronika je kar padla na posteljo in si pričela peti. Bila je srečna in to sem ji tudi privoščila. Kar naenkrat se je vsedla me pogledala s tistimi svojimi igrivimi očmi in dejala: Laura kaj pa ti, te nič ne mika, da bi imela nekoga ob sebi. Kaj praviš za Matjaža, saj je kar simpatičen? No ko si že omenila Matjaža, sem opazila kako te na skrivaj opazuje, mislim da si mu ti všeč. Veronika se je nasmejala in zamahnila z roko.

Vso noč sva klepetali in se dogovorili, da ko končava srednjo šolo, da se bova šolali še naprej. Obe sva se strinjali, da greva študirat psihologijo, saj sva jo oboževali.

Tudi zadnji četrti letnik se je kar hitro končal. Počitnic sva se zelo veselili.

Neko jutro, ko sem se prebujala, je ob meni stala ženska, žalostnega pogleda. Kar zmrazilo me je, saj že nekaj časa nisem imela obiska iz onstranstva …

»Kaj pa je, kdo pa ste, sem komaj spravila iz sebe.«

»Ne boj se me, nič slabega ti nočem, želim si le tvoje pomoči.«

»Veš, umrla sem tako iznenada, da se nisem imela časa posloviti od svojih naj dražjih in jim povedati, da jih imam brezmejno rada. Veš, še vedno me niso našli, umrla sem nasilne smrti in moji me še vedno iščejo. Bila sem posiljena, pretepena in zadavljena. Pomagaj jim, da me najdejo. Moje truplo je pokopano sredi gozda. Spoznala boš tudi mojega morilca, mislim pa, da ga že nekako poznaš.«

Nekdo je potrkal na vrata in tako prekinil najin pogovor. Bila je Veronika.

»S kom se pa ti meniš in, kaj si tako prestrašena, kot bi videla duhove.«

Na rahlo sem se nasmejala in ji nakazala, da naj se usede zraven mene, saj ji moram nekaj zaupati.

»Ne vem kako naj začnem in ne vem če mi boš verjela in, če sploh verjameš v nadnaravno …«

Sedla je in imela zelo velike oči. Ko sem ji pripovedovala, kaj vse že doživljam od otroštva in da sem zaradi tega zelo zbegana, je samo zamahnila z roko, me objela in dejala: Vesela bodi, da imaš ta dar, res mogoče ni prijetno, ampak zaradi tega si nekaj posebnega.

Povedala sem ji kaj se mi je pravkar zgodilo, da me neka duša prosi, da ji pomagam, da pa mi ni povedala vsega, saj naju je prekinila s svojim trkanjem.

A greva malo ven na kavo je dejal Veronika, saj jutri odpotujeva z Dejanom na morje in veš kdo gre z nama? Ne bi vedela sem dejala. Matjaž in škoda, da nočeš z nami, saj bi ga tako lahko bolje spoznala.

Dan je bil prekrasen in prav dobro mi je delo, da sva šle malo ven. Po uri klepeta sva se poslovile in odšle vsaka proti svojemu domu.

Kar malce sem bila žalostna, da se nisem odločila, da odpotujem z njimi na morje. Ampak nekaj na Matjažu mi ni bilo všeč, nekaj na njem me je odbijalo.

Dva dni brez Veronike se je zdela cela večnost. Res sem jo pogrešala. Proti večeru so se začele želodčne težave, ki si jih nisem vedela razložiti. Nekakšno nelagodje, nekakšen nemir. Zaspala sem, niti ne vem kdaj. Sanjala sem Veroniko, kako me je klicala in prosila za pomoč. Zjutraj sem se zbudila vsa izčrpana. Razmišljala sem o sanjah, o Veroniki. Ves dan mi je šel v razmišljanje. Neka tesnoba v meni je govorila, da nekaj ni dobro, da je nekaj hudo narobe. Kar naprej sem imela tisti občutek, da je ob meni, da mi želi nekaj povedati.

Pri kosilu sem bila zelo tiha. S kotičkom očesa sem videla, kako me mami opazuje.

»Je kaj narobe danes Laura, da si tako tiha?«

»Mami, imela sem sanje o Veroniki, kako me je klicala in prosila za pomoč. Sedaj pa občutim neki nemir, nekakšen grd občutek imam v želodcu, najraje bi se zjokala, ampak vem, da ne bo pomagalo.«

Minil je šesti dan in nekako me je tista tesnoba minila. Poslušala sem glasbo in pospravljala po kuhinji. Bila sem kar dobro razpoložena in polna pozitivne energije, ki pa je začela proti večeru popuščati.

Tisto noč sem komaj zaspala in to šele nekje proti jutru in zopet sem imela sanje, kako me Veronika prosi, naj ji pomagam. Zbudila sem se cela preznojena. Na hitro sem se stuširala ter se vrnila v sobo. Sedla sem na posteljo in zopet sem dobila tisti občutek, da me nekdo opazuje. Solze so mi začele polzeti po licu, vedela sem, da nekaj ni prav. Ta vonj, ki me je obdajal, tako znan mi je bil, ne samo znan, točno sem vedela čigav je. S pogledom sem prešla sobo, če bi kaj videla. S kotičkom očesa sem opazila senco, kako se skriva za omaro. V želodcu sem dobila nekakšen krč, srce mi je razbijalo.

Zaslišala sem tih glas: »Ne bi te rada prestrašila, čeprav vem, da nas lahko vidiš, to si mi povedala na najinem zadnjem srečanju.«

»Veronika,« sem nekako izdavila iz sebe, »ne pa ne ti …«

V glavi mi je zašumelo, srce je še bolj podivjalo. Nekje v daljavi sem slišala trkanje in še preden sem se zavedala je pred menoj stala mama. Pogledala sem jo, bila je žalostna, pobožala me je po laseh in prisedla.

»Laura, nekaj ti moram povedati, ampak ne vem kako, ker to je zelo boleče.«

»Veš, Veronike ni več. Njen fant je klical njene starše in jim povedal, da je Veronika doživela nesrečo, da jo je že dva dni pogrešal, kar je tudi javil policiji, ki pa jo je danes zjutraj našla mrtvo.«

Postala sem gluha za vse, videla sem, da mami še kar nekaj razlaga, ampak slišala nisem ničesar. Solze so polzele, v glavi mi je odzvanjalo, zakaj, zakaj, zakaj ravno Veronika.

Po tednu dni, so pripeljali Veronikino truplo iz Grčije. Začele so se priprave na pogreb, bilo je zelo boleče. Nihče je ni smel videt, saj češ, da je že predolgo mrtva, da ko so jo našli je imela pol telesa v vodi in voda je naredila svoje.

Prišel je dan pogreba, bilo je veliko ljudi. Nisem mogla verjeti, da jo je poznalo toliko ljudi, ki so sedaj jokali za njo. Nekdo me je prijel za roko, bil je Matjaž. Bil je ves natečen od joka.

»Kje pa je Dejan,« sem šepnila.

»Ne vem, rekel je da pride, kje pa je pa ne vem.«

Kar naprej me je pogledoval in ko sem ga pogledala je spustil svoj pogled.

»Matjaž, kaj te muči, kaj je narobe?«

»Nič, Laura, saj se bo vse odkrilo, boš videla.«

Prišli so po Veroniko, da jo odnesejo v njen tako prerani grob. Zagleda sem Dejana, ki se je približeval. Ni bil videti nekaj prizadet, niti ni jokal. Še preden je bilo vsega konec je odšel. Ni počakal, da bi vrgel belo vrtnico v njen grob. To me je res zabolelo, ampak vem, da ima vsak svoj način žalovanja. Bila sem prepričana, da me bo v naslednjih dneh obiskal. Ni ga bilo, niti se je dal kje videt.

Matjaž je prišel vsaki dan. Videlo se je, da jo je imel rad in, da mu je resnično hudo. Šele sedaj, ko sem se družila z njim, sem videla in dojela, da je zelo prijazen in prijeten. O Dejanu, ki je bil njen fant pa ni bilo glasu, kot, da se je pogreznil v zemljo.

Minil je dober mesec, kar nas je Veronika zapustila, rane so bile še vedno sveže in spomin na njo še kako živ. Nek večer sem gledala slike, ki sva jih posnele. Pri nekaterih sem se nasmehnila, nekatere pa ko sem videla sem jokala in videla, kako jo pogrešam.

Vem, da sem na glas izgovorila: »Oh, kako te pogrešam, kaj bi dala, da si tu, tako kot nekoč.«

Takrat sem zaslišala tihi glasek: »Saj sem tukaj ob tebi in ti to dobro veš. Na sekundo si me že videla, samo sem se potem umaknila, saj je prišla tvoja mami v sobo, da ti pove žalostno novico, o moji smrti.«

Ko sem dvignila pogled je lebdela poleg mene, ni stala na tleh, bila pa je takšna, kot sem jo poznala.

Takrat mi je začela razlagati, kako je bilo in kaj se ji je zgodilo in …

Ter, da mora ta oseba odgovarjati za njeno smrt in, da morajo starši izvedeti, kaj se ji je v resnici zgodilo.

Najprej sem pomislila na Matjaža, a je moje misli hitro prekinila.

»Matjaž je dober fant, ki ne bi nikomur nič hudega storil.«

Nikoli ne bi pomislila na Dejana je dejala. Nisem ti hotela povedati, da je Dejan bil zelo ljubosumen, da me je vedel poniževati, tudi udaril me je. Matjaž je bil edini, ki je vedel kako mi je in kaj prestajam. Tudi, ko smo bili na morju je videl vse kaj je počel z menoj. Ve, da je mojo smrt zakrivil ravno Dejan, ve kako je bilo.

Le ti Laura mi lahko pomagaš, da pride resnica na dan. Povej Matjažu, kakšne sposobnosti imaš, da sem te obiskala, da sem ti vse povedala in da želim, da ga prijavi na policijo. Veš, niti nisem edina, ki ji je vzel življenje. Z menoj je še ena duša, ki je bila pred menoj njegova ljubezen, tudi njej je zaradi ljubosumja vzel življenje. Takrat je živel v njenem kraju. Starši je še niso našli in edino kar si želi, da jo najdejo, da jo lahko pokopljejo in da najdeta svoj mir.

Takoj sem se spomnila duše, ki me je obiskala, ampak pogovora nisva končale. No pa da vam povem, da se z dušami ne pogovarjam tako, kot z živimi. Z dušami se pogovarjam v mislih. No včasih sem res na glas govorila, ampak s časom se naučiš, da se z dušami sporazumevaš v mislih.

Naslednji dan sem šla čez mesto in videla Matjaža.

»Danes se ti pa prav vidi, da si dobre volje in, kdo je zaslužen za to« je dejal.

»Dej greva nekam, ker ti moram nekaj povedati …«

»Odšla sva v park sedla na klopco in jaz sem ga prijela za roko.«

»Matjaž dobro poslušaj, kaj ti bom sedaj povedala, morda boš celo začuden ali pa si celo mislil, da sem za na psihiatrijo.«

»Že od otroštva vidim duše pokojnih, z nekaterimi se celo pogovarjam in tako me je obiskala tudi Veronika. Povedala mi je kakšno razmerje je imela z Dejanom in ti dobro veš, da se je zaupala samo tebi,« tako mi je dejala.

Matjaž je gledal v tla bilo mu je malce neprijetno, samo prikimaval je. To mi je dalo vedeti, da se strinja s tem, kar sem mu povedala do zdaj. Povedala mi je tudi, da ji je življenje vzel Dejan in, da samo ti veš kako in zakaj. Želi si, da je njen krvnik obtožen za njeno smrt in da starši izvejo resnico, čeprav bo boleča. Da ni zakrivil samo njene smrti, da ima še nekoga na vesti. Želi, da greš na policijo in poveš, kako je bilo.

Matjaž je jokal in hlipal.

»Veš, ko je prišel iz sprehoda takrat na morju, se mi je zdelo malce čudno, da se je vrnil sam. Bil je zelo razburjen, njegov pogled, bil je grozen. Ne vem ti ga opisati. Takrat v tisti jezi je vse priznal kako je bilo, da jo je utopil, saj naj bi ga varala. Takrat mi je tudi zagrozil, da če komu povem, da sem potem tudi jaz pokojni. To nosim v sebi in verjemi, da boli. Ne morem jesti ne morem spati jočem vsak večer. Vem, da mi ne bo bolje dokler to res ne povem nekomu in ga prijavim policiji. Tudi jaz slišim Veroniko iz onstranstva, kako mi šepeta in prosi za pomoč.«

Matjaž je po dveh dneh res odšel na policijo, kjer jim je povedal kako je bilo in da si Veronika zasluži mir na onem svetu in pa tudi, da je prav, da njena starša izvesta resnico.

Dejana so prijeli in ga povprašali, kaj si on misli o taki izjavi in, če je resnična. Takrat se je zlomil, povedal je, da je videl, da si Veronika z nekom dopisuje, da je že vseskozi ljubosumen, da ga je spopadel bes, ko sta bila na sprehodu in da se je v tistem trenutku odločil, da jo utopi, da jo je podrl na tla jo prijel za lese in ji glavo porinil v vodo. Pod vodo jo je držal tako dolgo dokler se ni prenehala upirati.

Potem pa jo je, saj je bila noč, odvlekel na drugi konec otoka in jo namestil tako, da je bilo videti, kot da je padla in se utopila. Po dnevu jo je prijavil kot pogrešano, da sta bila na sprehodu, da sta se nekaj sprla in, da je ona kar odšla in da je od takrat ni videl. Ko je policija mislila, da je že slišala vse, jih je presenetil in jim povedal še za en umor, ki ga je zagrešil. Povedal je v katerem kraju in kje bodo našli njeno truplo. Policijo je odpeljal na kraj kjer je bila pokopana Vesna, tako naj bi bilo ime pokojni, kar sem izvedela pozneje.

Krivica mu je bila dokazana in bil je obsojen. Ko je potekalo sojenje ni niti enkrat pokazal obžalovanja in ni se opravičil staršem za dejanja, ki jih je storil. Bila sem prisotna na sodišču, z menoj sta bile tudi Veronika in Vesna.

Bila sem zadovoljna, da je bilo pravici zadoščeno, zadovoljna, da sta dve duši lahko v miru zapustili ta svet in se vrnili v onstranstvo. Našli sta svoj mir. Še se vesta vračat, saj so tukaj na zemlji ljudje, ki jih imata radi in jih ljubita.

Tihi šepet iz onstranstva je nekaj najlepšega, kar lahko doživite, nekaj kar ogreje vaše srce in dušo, najljubša glasba za vaša ušesa. Kdor ima ta dar je lahko srečen, saj ve da po smrti obstaja življenje in ve da nas naši pokojni čuvajo iz nebes, so naši angeli in rada imam angele.

angeli-onostranstvo-portal8-si