Bila je ljubezen na prvi pogled. Od prvega dne sem vedel, da je ljubezen mojega življenja. Od prvega dne sem vedel, da ji bom do smrti vdan, da jo bom ljubil, razvajal, jo cenil. Nisem pa vedel, da me bo tako kmalu zapustila, da bo tako kmalu postala angel širnega neba.

Prebujal sem se v novo jutro. Kar sem najprej zaznal, to je bil njen vonj. Tako prijetno je dišala. Poljubil sem jo na lica, ona pa je odprla svoje prelepe oči in mi poklonila najlepši nasmeh tega sveta. Bila je moj angel, moje vse. Nasmeh, ki mi ga je poklonila je bil božanski, kar očaral me je. Že dolgo nisem bil tako srečen. Sreča je, kar puhtela iz mene.

Vesno sem spoznal pri svojih petintridesetih letih. Poslovno sem se odpravljal v Pariz za par dni. Sedel sem na svojem sedežu ter prebiral nekakšne papirje, ki sem jih dobil v svojem podjetju. Nisem se niti zavedal, da je nekdo prisedel. Zanimivo branje, sem zaslišal. Moj pogled je zastal na njej. Rahlo se je nasmehnila in se opravičila, ker me je zmotila. Celo pot do Pariza, sva klepetala, se smejala in zbijala šale. Ko sva stopila iz letala, sem vedel, da je to ona ta prava, ki bo osrečila moje srce. Nikakor se nisva mogla posloviti. Najela sva isti hotel in se dobila pri večerji. Želel sem si, da bi večer trajal večno. Pogovor je tekel gladko, kot, da se poznava že tisoč let in še več. Po večerji sva si privoščila še penino. Zaradi nje je še penina imela lepši okus.

nazdravljanje-penina-portal8-si

Bila sva v istem nadstropju. Poslovila sva se in odšla vsak do svojih vrat. Nekaj naju je vleklo skupaj, saj sva oba obstala pri svojih vratih se obrnila drug proti drugemu in si stekla v objem. Bila je najbolj lepa in čarobna noč. Resnično je bila ljubezen, ki mi je bila namenjena.

Ko sva se vrnila v Ljubljano, sva se po tednu preselila v skupno stanovanje. Minili so tedni, meseci in minilo je leto, najina ljubezen je samo rasla in rasla. Vsako sekundo sem se zahvaljeval Bogu, da mi je poslal tega angela, ki je moje življenje naredil pravljičnega.

Poslovno sva bila oba dobro finančno podkovana. Začela sva razmišljati o hiški nekje v naravi, na hribčku, od koder bi lahko opazovala lepoto tega prelepega sveta. In tudi našla sva jo. Bila je sanjska. Začela sva jo prenavljati po svojem okusu in ko je bila končana sva se vselila. Vesna je kar žarela od sreče, njen prečudoviti nasmeh je povedal vse.

Za božič sva povabila najine starše, da preživijo te prečudovite praznike z nama. Da vidijo najino srečo in najin prelepi dom. Bilo je čudovito, vsi smo se dobro ujeli. Vesnina mama ni mogla verjeti in se načuditi najini ljubezni. Vse kar sva počela, sva počela skupaj. Vsi so bili ponosni na naju. Zaželeli so nama še mnogo tako srečnih dni.

Prazniki so minili, starši so odšli in zopet sva bila samo midva srečna nasmejana in zaljubljena.

Nekega popoldanskega dne, ko se je Vesna vrnila iz službe, je dejala, da ima dve novici za mene. Seveda sem bil takoj radoveden, objel sem jo okoli pasu in ji na uho zašepetal, povej srček moj najlepši, so to vesele novice. Nasmehnila se je in me narahlo odrinila. Jutri potujem na poslovno potovanje in to zopet v Pariz, tako, da se teden dni ne bova videla.

To pa ni dobra vest, no mogoče me pa druga novica osreči. Zopet tisti njen zapeljivi nasmeh in igrivi pogled. Vesna je vzela penino jo natočila, mi ponudila kozarec ter nazdravila; očka boš postal, si vesel. Srce mi je tako močno razbijalo, da je prav bolelo, solze so privrele na plan. Jokal sem od sreče, dojenčka bom dobil, to bo najin otrok, sem hlipal. Tisti trenutek je v mene prišla nepopisna sreča, objel sem Vesno jo poljubljal. Ko se vrneš Vesna se poročiva, ti moj angel iz nebes. Kar videl sem jo v beli obleki, kako žari od veselja.

nosecnost-ljubezen-portal8-si

Jutro je bilo mučno, Vesna me kar ni nehala objemati. Zelo te bom pogrešala, je dejala. Njen odhod je bil boleč. Pet minut po njenem odhodu, sem jo že pogrešal. Dan je potekal po ustaljenih tirnicah, samo brez Vesninih klicev, ki sem jih močno pogrešal. Ko sem se vrnil domov, je bila hiša zelo tiha in osamljena. Zazvonil je telefon, bila je Vesna, zaželela mi je lepo in mirno noč, ter naj ji dovolim, da pride v moje sanje. Seveda sem si želel, da bi bila v mojih sanjah in tudi bila je, saj sva zelo močno povezana. Sanje so bile lepe in kar želel sem si, da bi trajale, dokler se Vesna ne vrne. Zbudila me je budilka in prekinila sanje.

Tako so počasi minevali dnevi, Vesna me je poklicala vsak večer, da sva malo poklepetala. Njenega klica sem se znova in znova razveselil. Mislim, da sem živel samo za tisti klic.

To jutro je bilo nekako drugačno od ostalih. Budilka ni zvonila in malce sem bil v zamudi. Na hitro sem se umil, oblekel in že sem bil na poti v službo. Na cesti so bile kolone avtov, bili so zastoji, seveda sem zamudil v službo. Pa nič zato, saj imam svojo pisarno, pa tudi pogrešal me ne bo nihče, saj se zjutraj tako in tako prvo popije kava. Končno sem prispel v pisarno s polurno zamudo. Tajnica mi je prinesla kavo in me malce čudno pogledala ter vprašala, je Vesna že prispela domov. Še pet dni in doma bo, se že veselim. Hotel sem srkniti kavo, le ta pa se mi je polila po srajci in šele takrat sem opazil, da sem pozabil kravato. Prijel sem se za glavo in začel globoko dihati, saj sem bil na koncu z živci. Bal sem se, da bom začel uporabljati kletvice. Takrat se je oglasila Jasna moja tajnica, saj bo Primož, saj bo Vesna kmalu doma in bo zopet vse v redu. Dan je nekako minil in kar nisem mogel verjeti, da mi je skoraj vse šlo narobe. Res je bil grozen dan, bolje bi bilo, da sem ga preživel kar doma v postelji. Čakal sem klic od Vesne. Deset minut je že zamujala, kar pa ji ni bilo podobno in kar malce me je stisnilo pri srcu. V dnevni sobi sem se udobno zleknil na sedežni, si prižgal TV in se delal, da gledam TV. Kar naprej sem pogledoval na telefon. Postajal sem čedalje bolj napet. Zakaj ne pokliče, da se ni kaj zgodilo, mogoče je pa bila le utrujena in je zaspala. Vzel sem telefon in jo poklical. Nisem je mogel dobiti, saj je bil telefon izklopljen. Sedaj pa me je resnično skrbelo, a nisem imel koga poklicati. Ko sem tako čakal na njen klic, sem nekako zaspal. Sanjal sem Vesno, kako stoji sredi travnika, kako mi maha obdana s prekrasnimi metulji. Okoli vratu je imela beli svileni šal, ki se je veter poigraval z njim. Njeni zlati lasje so plapolali v vetru. Bolj ko sem se ji hotel približati, da jo objamem čedalje dlje je bila. Zaslišal sem otroški jok in v njenih rokah opazil otroka. Začel sem jokati in jo prositi, da naj me počaka, da nikakor ne morem do nje. Takrat sem se zbudil in resnično sem jokal. Bilo je jutro, pozno jutro. Poklical sem Jasno, da me ne bo v službo in, da naj odpove vse moje sestanke.

Vstal sem se šele okoli poldneva. Tisti nemir, ki je bil v meni že od prejšnjega dneva kar ni in ni pojenjal. Skuhal sem si pravo turško kavo, se usedel na teraso in počasi srebal kavo. Misli so mi uhajale k Vesni. Zakaj ni poklicala, je mogoče kaj narobe. Vsaj kakšno uro sem tako sedel, ko je zazvonil telefon. Bila je Vesnina mama. Jokala je. Moje srce je podivjalo, dih se mi je skoraj ustavil. Nato sem slišal, kako je šepetala; moja Vesna, moje sonček, ne morem verjeti. Sam sebe sem miril, da ne bi začel kričati v telefon. Mama prosim povejte, kaj je z Vesno, saj je vse v redu, sem komaj spravil iz sebe. Primož z očetom prideva do tebe, je dejala skozi solze, tega ne bi po telefonu. Odložil sem telefon, saj je prekinila zvezo. Bil sem ves nervozen. Tiste sanje, zakaj se ji nisem mogel približati v sanjah? Tisti travnik, tisti metulji in tisti njen beli svileni šal, njeni lasje, ki so se tako veselo poigravali v vetru, to je bilo nekakšno sporočilo. Čedalje bolj me je dušila, zelo težko sem dihal, in ta bolečina v prsnem košu, moje srce.

Nekje v daljavi sem slišal kako me nekdo kliče po imenu. Počasi sem se prebujal in vse okoli mene se je vrtelo. Kot bi bil na vrtiljaku. Počasi se je začelo umirjati in videl sem Vesnino mamo in zdravnika. Mama je jokala in takrat sem se spomnil telefonskega klica. Kje sem, kaj je z mojo Vesno, kaj ste mi hoteli povedati. Mama je pogledala proti doktorju on pa je prikimal. Veš, ne vem kako ti naj povem, ko pa še sama ne morem razumeti, dojeti. Vesne ni več, umrla je. Klicali so me iz Pariza. Veš Vesna se je vračala iz sestanka v hotel. Ni se peljala z avtom, nekako se je menda odločila, da gre peš. Ko je prečkala cesto, jo je tovornjakar spregledal in povozil. Takoj je umrla in kakor so mi povedali, da naj ne bi trpela. Ležal sem v postelji in jo samo nemo gledal. Niti besede nisem mogel spregovoriti. Zdravnik me je vprašal če se dobro počutim. Moje srce sem izustil in že me ni bilo več.

Prebujal sem se v novo jutro z bolečino, ki je bila neznosna. Ob meni se je prikazal doktor, imel je tako žalosten pogled. Kaj naj vam rečem mladenič, vse se zgodi z nekim razlogom. Doktor mi je potem še enkrat povedal, kaj točno mi je tašča povedala glede Vesne. Jokal sem kot otrok. Ali veste, da je bila Vesna noseča, ali veste, da bi mi rodila otroka. Oba sem izgubil, kako naj sedaj živim naprej in zakaj. Vse kar sem ljubil sem izgubil, prav vse. Doktor me je samo nemo gledal, videl sem, da ima solzne oči. Na hitro se je obrnil, se ustavil pri vratih in mi dejal; popoldne pride vaša mama, lahko boste šli domov, ampak nekdo mora biti z vami, saj zaradi nervoze padate v nezavest.

Sedel sem v mamin avto. Ozračje je bilo napeto. Nihče od naju ni do doma spregovoril niti besede, čeprav sem ji v svojih mislih povedal vse kar sem ji želel. Vedel sem, da če spregovorim, bom jokal in jokala bo tudi moja mami.

Oče naju je čakal na pragu vrat. Ko sem s sklonjeno glavo stopil do njega me je močno objel. Drži se sinko, bodi močan. Veš človek vse preživi. Brez besed sem stopil naprej in šel v dnevno. Tam sta bila oče in mama od Vesne. Objel sem ju in čutili smo bolečino, ki jo je vsak izmed nas doživljal. Pogovorili smo se vse glede pogreba, kako bo oblečena. Želel sem, daje takšna kot v mojih sanjah.

Prišel je dan pogreba. Ne vem vam opisat kako mi je bilo. Kot, da sanjam, da se bom vsaki čas prebudil in nič od tega ne bo res. Bila je oblečena v belo obleko, okoli vratu je imela beli svileni šal, bila je lepa, bila je kot bi spala, bila je kakor angel. Moj drugi angel, ki sem ga pričakoval, če bi bila še živa je ležal njeni utrdbi. Zlomil sem se, solze so polzele, jokali smo vsi, ko so jo polagali v tako prerani grob. Vse v meni je kričalo, mislil sem, da bom eksplodiral, tako hudo je bilo. Nisem se zavedal, da jo kličem, da jo prosim, da naj se vrne, da ne vem kako bom živel brez nje. Kdo me je prijel izpod roke, kdo je poklical zdravnika, da mi je dal pomirjevalo. Postal sem utrujen, vse kar sem slišal in videl je bilo nekje v daljavi.

izguba-portal8-si

Zbudil sem se v postelji, bilo je jutro. Vse se mi je zdelo tako neresnično. Malo prej sem bil na pogrebu, sedaj pa se prebujam v novo jutro. Ali sem vse to samo sanjal, so res bile samo grde in moreče sanje. Vstopila je mama, me poljubila na čelo in takrat sem dojel, da nisem sanjal.

Minil je mesec, kar me je zapustila, meni pa ni bilo nič bolje. Podal sem se v pijačo, nisem hotel v službo, nisem hotel govoriti ne z mojimi ne z Vesninimi starši. Zaprl sem se v svoj svet.

Čez pol leta sem bil že zelo zapit, izgubil sem službo, bil sem neurejen in nihče več mi ni prišel na obisk. Prodal sem hišo in si vzel manjšo garsonjero v mestu. Moje življenje je postalo ena sama zguba. Živel sem še samo za pijačo.

Nekega dne me je obiskala mama. Jokala je, ko me je videla takšnega, vsega razcapanega. Meni pa je bilo vseeno, naj joče sem si mislil, saj tudi jaz jočem in trpim. Prišla je in mi skozi solze povedala svoje. Želela je, da se postavim nazaj na noge, da zopet zaživim, da to bi si želela tudi Vesna in da če bi me videla takšnega, bi tudi ona jokala. Ko je omenila Vesno me je zabolelo, bilo me je sram. Mama se je dvignila in odšla skozi vrata. Še prej pa mi je dejala, da mi bo stala ob strani in mi pomagala, da se postavim nazaj na noge, da bi si to želela tudi Vesna, da me vidi takšnega kot sem bil.

Teden dni se rabil, da sem toliko prišel k sebi, da sem lahko zapustil stanovanje. Najprej sem se odločil, da se moram strezniti in pustiti pijačo. To sem tudi storil. Po treh mesecih zdravljenja sem pustil pijačo.

zatekanje-k-alkoholu-portal8-si

Bil sem čist, lahko sem normalno razmišljal. Po dolgem času sem odšel na njen grob. Bilo je kot bi bilo včeraj. Prinesel sem ji rože in jih položil na zemljo. Usedel sem se zraven nje in se z njo pogovarjal. Povedal sem ji vse, kako je bilo in, kako sem zabredel. Takrat sem začutil, kako me je nekdo na rahlo pobožal po licu. Bilo je točno tako, kot je to počela ona. Mimo sta priletela dva metulja in vem, da je to bila ona in moj nerojen otrok. Obljubil sem ji, da bom vse popravil.

Našel sem novo službo, ravno tako dobro kot je bila prejšnja. Hitro sem se povzdignil. Sedaj mi je še ostalo, da vrnem najino hišo. Saj je ta hiša Vesni pomenila vse, bila je njen najlepši dom, tukaj je tako rada živela.

Prebujal sem se v novo jutro, ki je dišalo po njej, ki sem jo ljubil. Sanjal sem jo, bila je kakor angel, vsa v belem, njeni lasje pa so plapolali v vetru. Moj angel. Bila je srečna. V teh sanjah sem jo lahko objel.

Bil sem vesel teh sanj, saj so mi dale nov zagon in več volje, da stvari popravim.

Odšel sem tja, kjer je nekoč bil najin dom. Pozvonil sem na vrata in paru, ki je kupil najino hišo povedal, kaj si želim in zakaj. Na srečo sta dejala, da se v tej hiši ne počutita dobro, da sta zelo napeta in nervozna, da sta že razmišljala, da bi se ali ločila ali prodala hišo.

Hišo sem z veseljem odkupil in se vselil nazaj v najin dom. Zopet sem bil srečen, saj sem jo čutil čisto ob sebi. Spoznal sem, da svojega življenja ne smeš zavreči, tudi če izgubiš tisto, kar si najbolj ljubil. Še vedno so nekako del nas, še vedno so nekako prisotni in nam želijo čim lepše življenje. Na nek način nam pokažejo, da še obstajajo. Vedno, ko pomislim na njo in na najinega nerojenega otroka, se mi pokažeta dva prelepa metulja, ali pa na radiu zaigra najina najlepša melodija. Vem, da je sedaj moj angel, ki me prebuja v nova jutra, ki mi riše nasmeh na lica, mi daje smisel življenja. Prebujal sem se v novo jutro, ki je dišalo na njo.