Ste že kdaj spoznali osebo, ki vam je v trenutku spremenila življenje in ga nato v momentu zrušila? Verjetno ste, in se sprašujete zakaj takšna oseba pride v naše življenje? Odgovor je preprost, vendar ga je težko ugotoviti, saj moramo do spoznanja priti sami.

Preberite si Larino zgodbo in kaj ona meni o tem, morda se bodo tudi vaši dvomi razblinili.

Stara sem 24 let in za mano je kar težka preteklost, vendar vse, kar se mi je zgodilo, me je naredilo le močnejšo.

Že kot otrok, sem bila bolj tiha in zadržana, ljudi sem le težko spustila v svoj krog, a ko sem to storila, je ta oseba morala biti res posebna in vredna moje pozornosti, zato tudi v mojem življenju ni bilo prav veliko ljudi. Mnogi mi govorijo, da sem samotar in kako zdržim takšno življenje?

Moj odgovor je preprost: “Tako vsaj nisem razočarana po nepotrebnem”.

Zakaj bi vsakogar spuščali v svoje življenje, če tega ni vreden, če nam že naši občutki govorijo, da ta oseba ni dobra za nas? Enostavno smo dovolj močni, da čakamo na tisto kar si resnično zaslužimo.

To me je vsekakor naučila moja prva partnerska zveza. Čeprav sem čutila, da to ni zame in, da me čustveno in psihično le ubija, sem še vedno vztrajala ter si metala pesek v oči, da bo bolje, da se bo vse spremenilo. A moj občutek je bil jasen, da ne bo nikoli bolje, temveč samo slabše. Tako sem trpela nekaj let, dokler nisem prišla do spoznanja, da je to ne smiselno in, da uničujem le samo sebe. Odločila sem se, da bom s tem odnosom naredila konec, čeprav je to bilo zelo težko narediti, sem ga naredila.

Po nekaj mesecih sem spoznala, da mi je moj notranji glas ves čas govoril, že od samega začetka, da ta odnos ni dober zame in, da ga naj končam.

A še danes ne vem, kateri glas mi je govoril, da naj vztrajam, verjetno je to bila ljubezen…

Vsekakor pa me je to naučilo, da nikakor ne smem ljudem zaupati slepo in upati nekaj, kar ni mogoče, vsaj za tisto osebo. Spremembe so vsekakor težke, posebej tiste, ki jih moramo storiti na sebi. A najtežje je, če se svojih napak ne zavedamo.

Ko sem končala ta odnos, sem bila skoraj dve leti sama, saj sem potrebovala čas zase, da si opomorem, saj sem imela po tem odnosu močne čustvene posledice, nekatere nosim še danes.

Kar naenkrat je vstopil v moje življenje, povsem nepričakovano nov moški. Nisem imela popolnega zaupanja vanj, saj kar se mi je dogajalo v prejšnjih letih, sem le malo komu zaupala, predvsem moškim.

Po nekem času pogovora, se mi je ta fant zdel nekako vreden zaupanja, saj se je v preteklosti spopadal s podobnimi težavami kot sem se jaz. Mislila sem si, da vsekakor ne more bit slab in zlo nameren, glede na njegovo zgodbo. Zato, sem se po nekaj mesecih pogovora z njim, le odločila, da bi ga spoznala tudi v živo.

Ko sva se srečala se je skozi mene pretakala le sreča, ob enem pa tudi močan strah, panika. Skozi glavo so mi šibale misli: “Kaj, če te izkoristi, kaj, če ima slabe namene, kaj, če, kaj, če…”.

Ko sva se pričela pogovarjati, sem ves čas čutila njegovo energijo, ki je kar žarela. Ta energija me je vsekakor zavedla, da je ta človek vreden zaupanja in, da mu lahko povem prav vse. Moram reči, da še nikomur nisem tako hitro zaupala in izpovedala tudi svoje najgloblje bolečine, ki sem jih skrivala nekje globoko v svoji duši.

z-namenom

Dnevi so minevali, a moje srce in duša se je polnila s srečo in njegovo ljubeznijo. Lahko bi rekla, da takšne sreče še nikoli nisem občutila. Želela sem si le, da se to nikoli ne bi končalo in, da bi trajalo, in trajalo. Moja čustva do njega so bila vsekakor premočna, a za to nisem imela jasnega razloga. A bilo me je le strah, ker sem vedela kako sem čustveno občutljiva, da bi me ta ljubezen in čustva, ki sem jih gojila do njega nekega dneva pokopala. Čeprav mi je s svojim besedami zagotovil, da do konca ne bo prišlo, saj je on razumen človek in z njim se lahko vse pogovoriš, ni panike!

To sem verjela, saj sem to tudi resnično videla, da mu lahko vse povem in se z njim o vsem pogovorim.

A žal, je prišel dan, ko več ni bilo tako. Preko noči, se je vse spremenilo. Moji strahovi pa so se počasi pričeli uresničevati. Postajal je vse bolj in bolj odsoten, čustveno hladen. Nisem vedela zakaj…

Zaradi svoje bolezni (anksiozne motnje) sem krivila sebe in zaničevala sebe, da se jaz kriva za to in, da vedno vse uničim.

To sem delala nekaj dni, dokler se nisem ustavila: “Čakaj malo, pa to se je meni že dogajalo!”. Odhajala sem nazaj na stara pota, kjer sem za vse krivila sebe in se zaničevala…

Tega si sedaj nikakor ne smem dovoliti!

Pomirila sem se in se poglobila vase, ali sem res kriva? Nič nisem storila… Ne, nisem kriva! A moja napetost v meni je postajala vse večja in večja… Puščal me je v dvomih, a tega nisem želela pokazati, dokler moja napetost ni preresla mene. Kar hitro po tem, sem naredila napako… Pričela sem s starimi dejanji, saj drugače bolečine nisem vedela ukrotiti, ki je naraščala v meni. Takoj, ko sem spoznala, da zopet škodujem sama sebi, sem si rekla, da se moram spraviti v red! To kar počnem, ni dobro. Vem, da sem s tem obnašanjem, vsekakor fanta odbila stran, a vedel je vse o meni in dejal je, da je razumen ter, da se z njim lahko o vsem pogovarjam, vse se da rešiti.

A temu ni bilo tako… Čeprav je dneve po tem govoril, da je vse dobro in da si želi biti z mano, so njegova dejanja nakazovala prav nasprotno. Moji občutki v meni so kričali, da naj odneham, naj pustim, ni vredno. A jaz sem zopet pričela upati, “saj bo bolje”. Žal je bilo le slabše. Zaradi tega, ker me je puščal v dvomih, me je pričelo čustveno uničevati, iz dneva v dan sem bila vse bolj in bolj napeta, v meni pa je bilo vse manj volje.

vstopijo osebe

Vedela sem, da se bo kmalu vse končalo, a tega si nisem želela priznati, upala sem na boljši izid. Dokler mi po mesecu dni ni napisal, da je vsega konec in da si ne želi biti z mano. Te besede so me neizmerno zabolele, saj sem mu zaupala in sem verjela, da bo drugače, da bo zopet tisti “stari”, ki je bil, ko sva se spoznala. V tistem momentu, se je moj svet sesul. Pričela sem si govoriti: “Zopet sem na začetku, zopet bo vse po starem, moje srce bo prazno, dnevi dolgi in temačni…”. Še isti večer sem razmišljala, ali more res biti tako? Ali sem prišla za to na svet, da bom ves čas sebe krivila in bila žalostna? Je res, da morejo moje misli biti neprestano negativne? Vsekakor, ne.

Lekcije so del življenja…

Odločila sem se, da tako si ne želim več živeti in da si ne bom dovolila, da bi v moje življenje zopet nastopila tema in beda.

Rekla sem si:

“Vsekakor je prišel v moje življenje z namenom, da me nekaj nauči, nekaj kar mi bo odprlo oči. To je vsekakor, da preneham sebe kriviti za stvari, ki jih nisem skrivila in da na situacije ne gledam več negativno, temveč pozitivno.”

Odločila sem se, da ne bom več živela v temi in, da si v svojem življenju želim še samo svetlobe. Čeprav sem bila izigrana in prizadeta, sem iz tega potegnila nekaj pozitivnega. Vsaka oseba, ki jo spoznamo, je prišla v naše življenje z namenom. S tem se popolnoma strinjam! Pokaže nam nekatere stvari in to, da ne smemo obupati nad samim seboj, da spoznamo, koliko smo močni in kaj si resnično zaslužimo. Le tako bomo videli koga si v svojem življenju želimo, kaj je za nas najboljše, česa smo zmožni in kaj je tisto, kar nas dela edinstvene.

Naučila sem se, da tudi, če se spopadamo s slabimi stvarmi, prevarami, lažmi, hinavščino, izkoriščanjem, ipd., moramo iz tega potegniti le pridobljeno lekcijo in biti naslednjič modrejši, da si tega ne dovolimo več. Vse to nas dela močnejše, modrejše, tako postajamo oseba, ki smo si želeli postati!

Če vse osebe, ki so nas prizadele, gledamo kot nekaj groznega in bolečega, tako ne bomo zrasli, vendar bomo le obstali v bolečini ter prizadetosti. Če pa bomo tem osebam hvaležni, da so vstopile v naše življenje in nam pokazale, kakšni si mi ne želimo biti ter česa si v življenju ne želimo in gledali to kot neko lekcijo, le tako bomo rasli ter lahko v popolnosti in ljubeče objeli svoje življenje. Življenje je namenjeno tako, da imamo vzpone in padce, ampak, če smo preveč osredotočeni le na naše padce v življenje, bo teh vsekakor še več in več, dokler ne bomo prenehali misliti o njih ter se osredotočili na svoje vzpone.

Vaše misli naj, kljub negativnim situacijam, ostajajo pozitivne! V vašem srcu naj vlada mir in ljubezen, verjemite, da si zaslužite le najboljše in da v vašem življenju poteka vse tako kot mora, ne glede na negativne situacije v našem življenju, ki nam sporočajo, da moramo nekaj spremeniti. Zato nikakor ne glejte na negativne dogodke v svojem življenju, negativno, vendar priložnost za spremembo, priložnost za nekaj novega, boljšega in delo na sebi. Na sebi pa ne smemo nikoli prenehati delati, se spreminjati in postajati boljši! S tem namenom v naše življenje vstopijo tudi nekatere osebe, da bi nas opozorile, da je čas, da se spremenimo, življenje pogledamo iz drugega kota…

Ostanite optimistični in imejte se radi!



Anja A

Prispevek je pripravil/-a Anja A

Rada pomaga ljudem v stiski in njihove misli obrne v pozitivne in ljubeče, saj tega veliko primanjkuje v Svetu - Sočutja. Rada se spopada s težavami in ovirami, zato jo veseli psihologija in človekov um na sploh, poleg se pa odlično dopolnjuje njena veda o duhovnosti ter ezoteriki, ki jo z veseljem uporablja vsak dan svojega življenja. Verjame, da lahko vsak doseže svoje sanje, z močjo pozitivnega razmišljanja in truda.