Zaradi ljubezni smo ljudje sposobni narediti marsikaj. Nekateri gredo celo v skrajnosti. Nekateri pa so sposobni žrtvovati tujega otroka za dosego svojih ljubezenskih ciljev.

Zgodbo mi je pripovedovala žal že pokojna gospa.

Rodila sem se na Hrvaškem, tam sem spoznala tudi svojega sedanjega moža. Zaradi boljšega življenja sva se preselila v Slovenijo in se tukaj tudi zaposlila. Takrat v Sloveniji ni bilo težko dobiti zaposlitve. Po dveh letih sva dobila tudi stanovanje v novo zgrajenem bloku. Takrat sva se tudi odločila za otroka. Kaj kmalu sem zanosila in rodila hčerko. Porodniška je hitro minila in morala sem se vrniti nazaj v službo.

Imela sem nekaj prijateljic, ki smo se družile, a nisem imela takšne, ki bi ji lahko tudi kaj zaupala.

Nekega večera pa, ko sem se vračala domov iz službe in premišljevala, kaj bi jutri kuhala, sem za sabo čula glas:

»Dober večer, o čem lepem pa premišljujeva? Veste sem vaša soseda iz sosednjega bloka, takoj nasproti vas, lahko bi skupaj hodile domov.«

Postali sva nerazdružljivi. Skupaj sva hodile v službo in domov. Skoraj povsod sva šle skupaj.

prijateljici

Hodile sva ena k drugi na kavico, si zaupale razne stvari, bila mi je kot sestra.

Žal mi je samo, da nisem prej spoznala, kakšna zlobna ženska je. Če bi vedela prej, koliko zlobe premore, se nič od tega nebi zgodilo, kar se je.

Hčerka je hodila že v drugi razred osnovne šole, ko sem spoznala, da sem noseča. Bila sem zelo vesela in to veselo novico sem zaupala tudi svoji najboljši kolegici. Ni bila navdušena, ni bilo nasmeška na licu, ali pa tistega veselega objema, ki ga pričakuješ. Samo nemo me je gledala in dobila zelo velike oči. Sem mislila, da boš ostala samo pri hčerki, je komaj izustila, se dvignila in rekla, da gre domov.

Mož me je imel zelo rad, vse bi naredil za mene, ko pa sem rodila sina, se je zelo dobro videlo, da me ima še rajši.

Bili smo ena velika in srečna družina. Nisem pa opazila, da to moji prijateljici ni čisto nič všeč.

Začela sem opažat, da zelo rada vidi mojega moža in da mu pošilja zaljubljene poglede. Ko sem možu to omenila, je dejal, da ni ničesar opazil, saj je niti ne gleda veliko, ter da ga to niti ne zanima.

Začela je prihajati vse pogosteje, tudi do trikrat na dan in vedno je prinesla kakšno darilo za mojega sina.

»Veste,« je dejala, »v tej ženski se je skrivala čista zloba, jaz pa sem jo takrat imela za najboljšo in najbolj srčno žensko, saj mi je veliko pomagala.«

Ko je sin napolnil dve leti, je ponoči veliko jokal in kričal. Od vsega tega sem bila zelo utrujena in nenaspana. Peljala sem ga k zdravniku, da vidim kaj bi lahko bilo narobe, saj do zdaj ni bil kaj bolan. Zdravnik ga je pregledal, ni pa mogel najti vzroka, kaj bi lahko bilo narobe.

Noči so bile grozne, tisti kriki, tisti jok. Prišel je dan, ko je sin začel zavračati tudi hrano. Zopet sem ga peljala zdravniku, ta pa ga je napotil v bolnišnico. Ko je bil v bolnišnici, je jedel, ni jokal in kričal. Ker niso našli vzroka kaj bi lahko bilo narobe, so ga poslali domov. Še isto noč, ko je prišel domov, je jokal, kričal. Sedaj se je pojavilo še bruhanje. Po parih dneh je bil čisto izčrpan. Oči je imel rdeče in ves zabuhel je bil. Ko sem ga tako gledala vsega šibkega, kot, da sem videla, kako iz njega polzi življenje. Jokala sem, prosila Boga in Angele, da naj čuvajo mojega sina.

Pri treh letih je bil že tako izčrpan, da je še komaj sedel. Neko noč sem ga prosila, da naj mi pove zakaj tako joka in kriči. S prstom je pokazal proti steni. Nisem mogla razumeti, kaj mi s tem hoče povedati. On pa je še naprej upiral prst v tisto steno. Zajokala sem, saj sem mislila, da ne bom nikoli izvedela, kaj je narobe z njim in, da mi bo umrl.

Zgodil se je čudež, moj mali sinek je spregovoril. Nisem razumela, kaj mi je rekel, saj sem bila okupirana s svojimi mislimi.

»Kaj si rekel, prosim ponovi še enkrat, oh tako te imam rada, ne smem te izgubiti.«

»Stric prihaja, tam iz stene, grdi stric, hoče me odpeljati. Po steni polzi kri, ko pride ta stric. Grdo me gleda in vabi me k sebi. Na moja usta nasloni svoja in pije.«

Naslednje jutro, ko sem zapuščala stanovanje, da skočim do trgovine, je proti meni šla naša soseda.

»Dobro jutro soseda, kako ste kaj«, me je vprašala.

Malo se mi je zdelo čudno, saj me do danes ni nikoli ogovorila. Povedala sem ji, da nisem kaj preveč dobro. Povedala sem ji vse, kako in kaj je. Ne vem kaj mi je bilo, da sem ji vse to povedala, zaupala.

Nekaj časa me je nemo gledala, nato pa je dejala:

»Ali še vaša kolegica vedno prihaja na obisk in prinaša darila.«

»Ja, ja še«, sem dejala, »darila pa so tako samo za mojega sina. «

»Veste, ni mi všeč ta vaša prijateljica. V sebi ima nekaj, ne vem kako naj vam povem, nekaj prekletega, kot da je sam satan. Prosim izogibajte se je«, je dejala in hotela oditi.

»Pomagajte mi prosim vas. Pomagajte mi, če se le da.«

Čez tri dni je nekdo pozvonil na vrata. Ko sem odprla je pred vrati stala soseda in me prosila, da naj se oblečem ter vzamem otroka, saj grema k nekomu, ki nama bo pomagal. Na hitro sem se preoblekla vzela otroka in že sva šle.

Zelo se ji je mudilo, komaj sem jo dohajala do avta. Hitro sedite, mudi se nama, morama biti točni, ne mara, če se zamuja in že sva se peljali. Po poti mi je povedala, da je bila pri nekem hodži, da mu je povedala, kaj se dogaja z mojim sinom in da ji je dejal, da naj pripelje mene in otroka.

Ko sva prispeli pred veliko in zelo lepo hišo, so se nemudoma odprla vrata. Pred vrati je stala gospa, nekaj sekund me je gledala, nato pa je iztegnila roke, me pobožala po licu in dejala, da naj vstopim z otrokom.

Peljala me je v sprejemno sobo in tam je bil ta gospod, ki bo pomagal mojemu otroku.

Sedla sem na stol on pa je sam pri sebi nekaj momljal, prav ničesar nisem razumela. Nato je z vodo umival mojega otroka. Ko je končal mi je dal v roke list papirja, na njem naj bi bil zapis ki bo ščitil našo družino od vsega zla.

Takole mi je povedal preden sem odšla:

»Vaša najboljša prijateljica, se je zaljubila v vašega moža, ker pa je uvidela, da je noče in da ljubi samo vas, se je odločila, da bo škodovala vašemu sinu. Kupovala mu je razna oblačila, lutke in igrače, vse to pa je prej dala zaklet, da to škoduje vašemu otroku in da umre, saj je bila prepričana, da če umre vaš sin, bo dobila vašega moža. Za ljubezen je pripravljena storiti vse, tudi žrtvovati vašega sina. Ko pridete domov, poberite vse, kar vam je prinesla in dajte v velik lonec, ter točno ob polnoči vse zažgite. Vaša prijateljica, ki stanuje nasproti vas in tista s katero se gledata iz okna v okno, bo točno ob polnoči prižgala luč in hodila po sobi, sem in tja. Prišla bo na vaša vrata, vprašat, kaj ji delate. Takrat ji povejte, da veste, kaj je počela vašemu sinu in jo naženite in ji nikoli več ne dovolite, da bi prišla k vam.

Prosil pa me je, da naj čez teden dni zopet pridem.

Ko sem prišla domov, sem vse tako storila, kot mi je naročil hodža, ter čakala, da pride polnoč. Točno ob polnoči sem zažgala stvari, ki mi jih je prinašala.

ogenj

In res, luč v njeni sobi se je prižgala, hodila je gor in dol po sobi. Potem pa, je nekdo pozvonil na vrata. Šla sem odpreti in bila je ona, moja najboljša prijateljica, kar v spalni srajci je prišla, bila je zelo grozna na pogled, kot bi gledal samega satana.

»Kaj mi to dela, prosim povej kaj mi to delaš«, je vpila.

Jaz pa sem ji lepo tiho povedala, da vem vse, kaj je počela in, da je zavoljo ljubezni do mojega moža, hotela, da umre najin sin. Nagnala sem jo in ji zabičala, da se nam naj ne približuje več. Odšla je in upala sem, da nas bo sedaj pustila pri miru.

Mojemu sinu se je stanje izboljševalo iz dneva v dan. Lepo je spal, ni več kričal in tudi jesti je začel, zopet je bil vesel in razigran.

Minil je teden in odšla sem do hodže, kot mi je naročil. Njegova žena me je povabila naprej, me pospremila, do njegove sobe. Vstopila sem, ona pa je zaprla vrata in odšla.

Spregovoril je:

»Vaš sin je sedaj dobro.«

»Samo ona se noče vdati. Ali imate še enega otroka?«, je vprašal.

»Ja imam še hčerko, je v šoli.«

»Takoj pojdite domov, namreč ko ste odšli, vam je pod predpražnik nastavila past. Namenjena je vam, ampak če bo vaša hčerka prva šla čez prag, bo ona tista, ki bo pobrala prekletstvo, ki je bilo namenjeno vam. Če boste prišli pred hčerko, dvignite predpražnik in poberite sveženj, ga zažgite, pepel pa vrzite v deročo vodo, naj voda odnese vse zlo, ki vam je bilo namenjeno.«

Še dobro, da sem taksistu naročila naj me počaka. Vsa objokana sem sedla v avto in prosila taksista, da me naj čim hitreje pripelje nazaj domov.

Ko sva prispela pred blok, sem prosila Boga, da naj obvaruje mojo hčerko in da bi imela srečo, da sem prišla pred njo.

Kar peš sem tekla po stopnicah, nisem imela časa čakati na lift. Ko sem prispela v naše nadstropje, sem videla hčerko kako gre proti vrata. Na ves glas sem jo poklicala in ji dejala, da naj obstane tam kjer je, da naj se ne premika. Obstala je. Jaz pa sem šla do vrat in dvignila predpražnik in res tam je bil snop od kurjih krempljev, krpic in las. Vse skupaj sem zažgala in odnesla do prve reke in pepel sesula v njo, da ga voda odnese. Nisem se ozirala nazaj, ko sem sesula pepel, saj se to ne sme.

deroča voda

Danes se sprašujem, ali so mi resnično pomagali angeli, ko sem jih prosila za pomoč in mi poslali sosedo, da mi je prišla nasproti in me ogovorila.

Če nebi bilo nje, bi izgubila vse. Tako sina, kot moža. To bi bila prevelika bolečina za oba. Izgubiti otroka, ki še niti živeti ni začel.