Resnične zgodbe

Ali je bila vsega kriva ta zakleta in prekleta hiša?

Ko že mislite, da življenje ne more biti bolj kruto kot je, vam le to pokaže, da je lahko…

Kot deklica sem živela zunaj na deželi. Naša hiša je bila zelo stara in potrebna prenove. Ob hiši je bila velika skala, pod skalo in pod hišo je tekla voda, ki je prišla na plano doli pri gozdu.
Poleti je bila ledeno mrzla, pozimi pa se je kar kadilo iz nje, tako topla je bila.
No, sedaj je ni več, mislim, da je presahnila.
Ena stran hiše je bila vedno vlažna in plesniva, takrat nisem vedela zakaj, sedaj vem, da je to bilo vse zaradi vode.
Vedno me je bilo groza te hiše, pa tudi njene okolice.
Imela sem dve sestri in brata, žal so že vsi pokojni in za to krivim to strašljivo in vlažno hišo.

Prišel je čas, ko sem morala oditi v šolo.
Takrat smo hodili peš, po dve uri na eno stran, neglede na vremenske razmere. Da si prišel do naše hiše, si moral iti po zelo ozki poti, ki je vodila tik ob gozdu. Imeli smo psa, ki mi je vedel priti na pol poti in me spremljati do doma.
Ko sem se tako nekega zimskega večera vračala domov, sem imela občutek, da nisem sama, kot, da mi nekdo sledi. Ozirala sem se okoli, videla pa nisem ničesar. Čudilo me je samo to, kako to, da ni prišel Reks, ki me je vedno čakal v dolini. Šele pol ure hoda do doma sem ga zagledala, kako sedi in laja proti gozdu.

Izvrstni izdelki po izjemnih cenah samo zate!

Ametist – angel

18.99 13.99 (Vključno z DDV)

Zakup minut za vedeževanje po telefonu

10.9950.99 (Vključno z DDV)

Tigrovo oko – Srce

19.99 13.99 (Vključno z DDV)

Tigrovo oko – Kapljica

19.99 13.99 (Vključno z DDV)

Brezplačna poštnina ob nakupu nad 25€

Prišla sem do njega, ga pobožala, morem pa vam povedat, da se mi je kar kamen zvalil od srca, ko sem ga zagledala, saj sem se takoj počutila bolj varno.

»Greva Reks, grema domov« sem mu dejala, ampak on se ni premaknil, samo stal je tam in lajal.

Pogledala sem proti goši, da bi videla na koga tako laja.

Ko sem tako strmela, sem kar naenkrat dobila občutek, kot, da nekdo stoji ob mojem ušesu. Dihal je in to globoko, kar naenkrat pa je zašepetal moje ime.

Močno sem se ustrašila, zato sem jo na hitro ucvrla proti svojemu domu. Ko sem prišla v kuhinjo so me mati začudeno pogledali in dejali: »Ja kakšna pa si, saj si kot bi videla duha!?«

Samo zamahnila sem z roko in sedla. Od tistega dneva sem videla in čula marsikaj. Spominjam se večerov, ko nisem mogla spati, od teh glasov, jokanja, škripanja vrat, od tistih korakov v drugi sobi.

Večkrat sem v šolo šla nenaspana, ali pa sploh nisem šla, saj nisem bila sposobna. Ko sem končala osnovno šolo, sem hotela postati učiteljica, saj mi je v šoli zelo dobro šlo. Mati pa se niso strinjali s tem, češ kaj mi bo šola, saj je potrebno delat, če se hočeš preživet, ker šola mi ne bo dala kruha. Sestre so se poročile in odšle, brat pa je že kot otrok umrl, tako, da sem edina od otrok ostala pri hiši in pri močeh, da sem lahko delala. Želela sem si, da bi tudi jaz dobila moža in odšla, kjer mi bo boljše in lepše.

Pri nas se je vstajalo že ob svitu, saj je bilo potrebno nahranit živino, delat na njivah. Tako sem se neko poletno jutro vstala že ob štirih, si pripravila čaj, ga spila in se odpravila proti štali.

Bilo je res lepo prekrasno jutro. In ko sem tako hodila in s polnimi pljuči vdihovala svež zrak, se je nekaj zalesketalo pod jablano.
Stala sem in gledala proti jablani in kar nisem mogla verjet, kaj vidim. Bila je res čisto prava zadnja večerja, prav tako, kot opisuje biblija. Tega dogodka se nisem ustrašila, saj je bilo prav lepo to videt v živo.
Mati me ni nikoli marala.

Če sem ji kdaj povedala, da sem kaj videla, je vedno zamahnila z roko in dejala, »ja pa kaj še. «

Prišel je dan, ko sem spoznala svojega moža. Mislim, da sem takrat bila najsrečnejše dekle. Priselil se je k nam in kaj kmalu sem spoznala, da sem noseča.

Rodila sem sina. Bil je tako drobcen. Še pred letom je zbolel, nisem vedela kaj mu je.

Trebušček je imel zelo napihnjen in rahlo je bil modrikast. Odhitela sem po sosedo in jo prosila, da naj pride pogledat otroka, da je nekaj narobe.

Ko sva prispele, se je prijela za glavo. Bila je zeliščarka in s seboj je prinesla, kar nekaj svojih rož. Nemudoma je začela brskati po svojem velikem mošnjičku in pričela pripravljati svoje zvarke. Otroka je masirala in mu po žličkah dajala piti svoje pripravke.

Med tem časom se je pojavil očim, me prijel za roko in dejal: »Ali veš, da je to storila tvoja mati, dala mu je vročega kruha za jesti, saj je hotela, da umre.«

Verjela sem šele, ko je mati prišla domov in dejala: »A ta otrok še živi?«

Povem vam, ta hiša je bila prekleta. V njej so bili ljudje hudobni, kot, da jih je nekaj prevzelo, tukaj so umirali, kar tako iznenada, brez nekega pravega razloga.
V tej hiši se je čulo jokanje in stokanje. Edina želja mi je bila, da bi se z možem odselila, saj me je vse to izčrpavalo.
Ko sem nekega jesenskega večera sedela na klopi pred hišo in razmišljala o vseh dogodkih, ki se dogajajo, mi je nekdo zašepetal na uho, da sem noseča.
Tisti trenutek je pritekel Reks in lajal, kot, da bi bil napaden. Lajal je proti gozdu in bil ves nakoštren.
Takrat so se pojavile dve ognjene oči in me srepo gledale. Nisem se mogla prestaviti, čeprav sem hotela zbežati, bila sem dobesedno prikovana na tla.
Zopet sem začutila tisti hlad ob svojem ušesu. Vedela sem, da nekdo stoji ob meni, vendar ga jaz ne morem videti.

In zopet tisti glas, ki je zašepetal: »Ta otrok bo umrl, ne boš ga imela.«

Najprej sem pomislila na sina, ki je bil v hiši in spal. Takrat sem dobila neko moč, da sem lahko zavpila: »Pusti me!«
Odhitela sem v hišo, da vidim, če je z njim vse dobro.
Bil je v sobi in spal. Kar odleglo mi je. Čez dobra dva tedna, ko sem bila pri zdravniku, sem izvedela, da sem noseča. Sama nosečnost je kar dobro potekala in prišel je čas poroda. Ko sem rojevala, sem bila sama v sobi, ne vem kam so izginile babice. Rodila sem sama in klicala babico, saj sem se bala, da ne bo kaj narobe z otrokom. Ko so prišle, so me najprej skregale, da češ kaj vpijem, saj nisem edina tukaj v porodni, šele nato so se obrnile k že rojenemu otroku.
Žal je otrok umrl, saj je imel okoli vratu navito popkovino. Kar nekaj časa so se trudili okoli njega, ampak žal je bilo prepozno. Takrat sem doživela živčni zlom.

Nekaj dni sploh nisem vedela za sebe. Ko sem se zavedala, nisem mogla govoriti, samo pomahala sem lahko, ko je kdo prišel na obisk. Po mesecu dni sem lahko zapustila bolnico. Povem vam, da sem se s težavo vrnila v tisto hišo.
Ko sem vstopila v našo hišo, groza. Iz druge sobe se je čul smeh.
Odprla sem vrata in videla našo mamo, smejala se je.

»Mami, kako se lahko smejiš, ko pa sem izgubila otroka.« Izguba otroka za našo mamo ni bilo nekaj strašnega.
Dejala je:  »Ja kaj je pa to tako strašnega, za mene je to tako, kot bi vrgel staro cunjo bek, ki ni več uporabna?«
Zelo so me prizadele te njene besede. Jokala sem.

Očim me je prijel okoli ramen, me potrepljal po ramenih in rekel: »Sej bo, boš videla, da bo boljše. Ne ji zamerit, saj veš, da je preživela drugo svetovno vojno, da je bila v taborišču in da je preživela razne grozote.«
Takrat sem prosila moža, da bi se odselila, saj da ne morem več tu živeti, da če bom še nekaj časa tukaj, da bom znorela.

Prišel je dan, ko sva se res preselila v mesto, k njegovi sestri. To so bili moji najsrečnejši dnevi. Nič več ni bilo slišati kako nekdo trka po vratih, kako se vrata sama odpirajo in zapirajo, kako nekdo joče ali vpije od bolečine. Njegova sestra nas je lepo sprejela. Postali sva najboljši prijateljici.
Dobila sem drugega otroka, zopet sina, bila sem ponosna. Rodila sem zdravega in močnega otroka. Ko sem že mislila, da se mi je življenje obrnilo na bolje, je mož pričel piti in prihajati domov pijan. Ko sva bila pri njegovi sestri me ni tepel, ko pa sva dobila svoje stanovanje, se je vse spremenilo. Ko je bil trezen je bil najboljši mož na svetu, ko pa se je napil, me je pretepal. Trpela sem, jokala sem. Imel je tudi druge ženske.

Jaz, jaz pa sem vse to prenašala. Otroka sta že hodila v osnovno šolo, ko smo se zopet selili v večje stanovanje.
Tukaj smo živeli kar nekaj let. Rodila sem še hčerko. Takrat se je mož spremenil. Ni me več pretepal, pa tudi ni več toliko pil kot prej. In nekako sem mislila, da se mi življenje obrača na bolje. Žal pa do tega ni prišlo. Tako mi je žal, da smo se vrnili tja od koder sem komaj čakala, da gremo.

Mati je ostala sama in bolana. Nekega dne naju je prosila, da bi se vrnili domov, nazaj k njej. Mož je pristal in tako smo se selili nazaj v tisto hišo.

Mati in mož sta postala zelo zlobna do mene. Mati je pred menoj skrivala kruh, jajca mleko.
Ko pa sem jo vprašala zakaj to počne, je odgovorila:

»Hudiči vse mi boste požrli.«  Pa verjemite mi, da je bilo vsega tega zelo veliko. Nekega dne, ko sem bila na njivi, je prišel mož in mi dejal: »A tukaj si, a tu se kurbaš?«
Videla sem, da ima sekiro v roki in ga vprašala, da kaj mu bo sekira In takrat je dobil tako grozen pogled, dvignil je sekiro in šel proti men.

»Ubil te bom, veš ubil te bom, tle ni prič, tukaj samo smreke govorijo.«
Takrat sem začela bežati, saj sem se bala za življenje. Proti večeru sem se vrnila domov. Ko sem vstopala v hišo mi je srce noro razbijala, saj nisem vedela, kaj me čaka notri. K sreči mož je spal, otroci pa so sedeli v kuhinji za mizo. Samo objeli smo se, nič nismo govorili.
Najstarejši sin je bil večkrat tepen, še posebej takrat, ko sem mu jaz ušla in ker ni mogel pretepsti mene je pretepel najinega sina. Večkrat me je napadel tudi ponoči, komaj sem mu ušla. Ko bi vam lahko pokazala, kje sem bežala, bi vam zastal dih.
Bil je močan naliv, ko je prišel domov pijan, da je komaj stal. Hotel me je zgrabiti za vrat, a sem mu nekako ušla. Bila sem v pižami in taka sem zbežala iz hiše. Tekla sem in tekla, saj nisem vedela ali me še zasleduje. Bila sem mokra in zeblo me je, domov pa si nisem upala. Ulegla sem se na tla in si dejala: »Če se zbudiš se zbudiš, če pa se ne, pa še toliko bolje. Vsaj te groze mi ne bo potrebno več prenašati.«
Pa sem se zbudila, vsa premražena. Noge so me močno bolele, bile so vse krvave. Zbudila sem se pod neko skalo, dol pa je bil prepad. Mislim, da me je sam Bog čuval, da nisem padla tam dol in umrla.
Vsa premražena sem se vrnila, se stuširala, si skuhala čaj in se usedla za mizo. Zopet sem jokala in se spraševala ali je vsega tega kriva ta prekleta hiša.

Nekdo me je prijel za ramo in takrat sem zopet začutila ta ledeni mraz. Vse v meni je kričalo. Čutila sem kako je glavo nagnil k mojemu ušesu in mi rekel: »Dokler boš tu, boš trpela, ne boš pa umrla, vsi bojo prej umrli in ti ne bodo niti taki mrtvi dali mira.«

Nisem vedela kaj naj, kam naj grem. Nič drugega mi ni ostalo, kot, da ostanem tukaj in trpim.
Z možem sem se ločila, dobil je stanovanje in se odselil. Kaj kmalu je spoznal drugo žensko in zaživela sta skupaj. Čula sem, da se je zelo spremenil, da je pri njej kuhal, pekel kruh in pospravljal.
Tega, ko sva bila midva skupaj ni nikoli počel, vedel je samo piti, pretepati in groziti, in zopet se sprašujem ali je bila res vsega kriva tista hiša.
Nekega dne pa moj najstarejši sin prejme klic, da mu je umrl oče in da naj pridemo v bolnico, da ga še zadnjič vidimo.
Odšel je samo sin in ko je prišel domov, je dejal, da je ati odprl oči in jih zopet zaprl.
»To pa ni nič dobrega«, sem dejala, »to bo kaj kmalu nekdo od bližnjih umrl.«
Tisto noč, ko je umrl moj bivši mož smo malo dlje bedeli kot po navadi. Malo pred polnočjo, smo legli k počitku. Deset minut za tem sem čula, da nekdo trka po mizi. Trikrat je potrkalo. Potem je vstopil v sobo, se obrnil in odšel nazaj v kuhinjo. Mislila se, da moj srednji sin spi in, da ni čul trkanja in, da ni videl kako je nekdo vstopil.

Ko je bil v kuhinji je zopet trikrat potrkalo in se zopet napotilo proti sobi. Srce mi je razbijalo kot noro. Ko je zopet vstopil v sobo je odšel do sinove postelje, se nagnil nad njega in kot, da mu nekaj šepeta. Potem je zopet šel v kuhinjo. Takrat sem videla, da se je sin dvignil ter, da gre proti kuhinji. »Kam greš?«, sem ga vprašala.
»V kuhinjo, oče me kliče.«
Ko je odšel je za seboj zaprl vrata. Mislim, da je bil tam kakšne deset minut, potem pa se je vrnil v sobo, legel in zaspal.
Ko smo se zjutraj vstali in sedeli tako za mizo in pili kavo sem ga vprašala, kaj je hotel oče od njega.
Ni dvignil pogleda, gledal je v svojo šalčko in dejal: »Nič kaj takega. «
»Ampak čula sem, da si enkrat nekaj zastokal.«
»Rekel je samo, da ima sedaj dva srca, da je oče vstopil v njega.«
Od tistega dneva je postajal čedalje bolj čuden. Po njivah je začel delati grobove in tudi križ je postavil. Njegov pogled ni bil več takšen kot prej, kar naprej je nekaj govoril sam s seboj. Po sobah je začel kopati luknje.
Na dan pogreba smo zvedeli, da pa je sedaj umrl še brat od mojega bivšega moža. Vidite, ko mrtev odpre in zapre oči, takrat nekdo v rodu umre in to se je tudi zgodilo.
Moj drugi sin pa je bil iz dneva v dan slabši. Postalo je tako slabo, da je moral v psihiatrično bolnišnico. Tam so mu dajali zelo močna zdravila, samo sedel je lahko, ni mogel niti govoriti od vseh tistih zdravil.

Preselila sem se nazaj v mesto in tudi sin je prišel živeti k meni. Sedaj je kar bolje. Govori, se nasmeji in tudi v trgovino lahko gre. Tudi počisti mi in skuha, pomagam mu kolikor mu lahko, saj kot vidite sem na invalidskem vozičku in tudi z rokami že zelo težko delam.
Tam v tisti hiši ni nikogar več. Sameva, tam sama s tistimi svojimi duhovi.
Verjamem v nadnaravno in verjamem, da ko odidemo, da za nami ostaja nekakšna energija, da za seboj postimo neke svoje sledi.

 

Vedezevalka Duska
Napisala
Vedeževalka Duška
Anamari hus
Uredila
Anamari Huš

Podobni članki