Osebna rast

Zgodba o Nikolini in njeni posebni moči

pozitivna energija

Preberite si zgodbo o Nikolini, ki ima neverjetno moč in se jo iz leta v leto bolj zaveda, kako močna ter mogočna je.

Že, ko se je rodila je njena mati vedela, da bo njena hčerka posebna. Vedno je bila nasmejana in iz nje je izžarevala prav posebno energija, ki je še tako zamorjenega človeka spremenila v srečnega. Vse starejša ko je bila, vse bolj je bila njena energija močna.

Ko je bila Nikolina starejša je pričela opažati, da je drugačna od ostalih…

Njena zgodba se prične tako…

Ko sem bila stara 13 let se opazila, da kamor koli sem prišla, so ljudje postali veseli. Ob tem sem se počutila zelo samozavestno, s čim se pa je večala tudi moja moč. Takrat se je še nisem zavedala a kaj kmalu sem bila šokirana. Pri mojih 14 letih so se pričele težave, do takrat nisem vedela, kaj sploh so težave, saj mi je bilo življenje naklonjeno, imela sem čudovita starša, ki sta skrbela zame in se trudila, da bi bilo moje življenje popolno. Nikoli nisem vedela, da se moja starša, ko mene ni, prepirata in imata medsebojni odnos na tanki vrvici. Tega mi nikoli nista pokazala, zato, ko se je oče pakiral nisem razumela zakaj, nihče mi ni ničesar povedal. Očeta sem imela zelo rada, prav tako svojo mamo. Ko sem vprašala očeta kam odhaja, je odgovoril, da se bo kmalu vrnil. Mislila sem si, da je morda, njegova mama zbolela, saj je že bila starejša gospa in potuje k njej. A iz dneva v dan mi je bilo vse bolj sumljivo.

Čez nekaj dni sem mamo vprašala, kdaj se vrne oče. Mama mi je odgovorila, da je čas, da se pogovoriva, saj imam pravico vedeti. S strahom v očeh sem jo gledala, ko je pričela razlagati, da se z očetom nista razumela najbolje in, da se je moral njun odnos končati ter, da očeta ne bo nazaj. Vprašala sem jo, kdaj ga bom pa lahko videla? Mama mi je odvrnila, da je oče tako jezno odšel, da se nista mogla pogovoriti o tem in, da upa, da se bo javil. A se žal ni. To me je tako močno prizadelo, da nisem spregovorila nekaj mesecev. Mama se je trudila, da bi našla očeta, da bi se lahko pogovorila o meni, a ga žal ni našla.

V meni je ugasnila tista moč, s katero sem lahko ljudem na obrazu pričarala nasmeh. To sem opazila takoj. Okoli mene so bili še samo žalostni obrazi. Mama me je želela spraviti v dobro voljo, a jaz nikakor nisem mogla dojeti, kako je lahko to storil oče. Ko sem bila stara okoli 19 let sem se le sprijaznila, da je moj oče izginil iz mojega življenja in, da ga ne bo več. Postajala sem vse bolj optimistična in tako se je v meni zopet prebudil tisti močni občutek, da zmorem vse. V maminih očeh sem po petih letih videla zopet srečo, bila je tako srečna, ker je videla, da sem spremenila pogled na svet. Ta je bil zopet optimističen, svetel in bel. Nekega dne smo šli s šolo na izlet, šli smo v mesto, v katerem še nisem bila. Bilo mi je zanimivo, kasneje pa smo se lahko razšli v skupinah in vsak šel po svoje. Ob določeni uri smo morali priti na mesto, kjer smo se zmenili. Ko sem hodila s svojimi sošolkami, sem v ozadju slišala znan glas.

Nisem vedela ali slišim prav ali ne, ozrla sem se okoli sebe, ali bom zagledala kakšen znan obraz. A bilo mi je čudno, koga bi lahko tukaj poznala, saj sem prvič v tem mestu. Ko sem se obrnila sem zagledala majhno kavarno. Zunaj je sedel moj oče, še z enim moškim. Videlo se je, da se nekaj prepirata. V tistem trenutku nisem vedela kaj naj storim, ali naj odhitim k njemu ali se naj obrnem in grem skupaj dalje s svojimi sošolkami. A nisem se mogla obrniti, saj sem imela toliko vprašanj.

Odhitela sem do njega, ko me je zagledal, ni mogel verjeti svojim očem.

Strmel je vame in mi rekel: “Nikolina?”.

Rekla sem: “Ja, jaz sem!”

OGLAS

Izvrstni izdelki po izjemnih cenah samo zate!

Pričela sem z vprašanji, a oče se je vstal in rekel: ”Ne tukaj, ne sedaj.”

Jezno sem stala in sem rekla, da želim vedeti, zakaj me je zapustil, če me ni imel rad in, da želim, da mi odgovori! Prijel me je za roko in me odpeljal na malce mirnejši kraj.

Rekel je: “Z mamo sva se nazadnje zelo sprla in mi je rekla naj odidem ter se ne vračam nazaj. Ko sem jo vprašal ali bom lahko kdaj videl svojo hčerko, mi je odvrnila, da bom zate samo slab vzgled. Pomislil sem, morda ima prav. Zato sem se odmaknil in te pustil, da odrasteš…”

Njegov pogled je bil tako prazen, zato sem vzkliknila: “Lažeš!”

Obrnila sem se in stekla na dogovorjeno mesto, kjer smo se sestali s razredom. Oče je dvakrat zavpil moje ime in potem ga nisem slišala več.

Ko smo se vozili nazaj, sem razmišljala o tem, zakaj bi mama to naredila? V sebi sem čutila močno žalost, razočaranje… Ko sem prišla domov, sem mamo vprašala zakaj je to naredila…

Me je le pogledala in vprašala: “Kaj sem naredila?”

Povedala sem ji, da sem srečala očeta in kaj mi je povedal. Mama je bila presenečena in odvrnila je, da je res to rekla in, da si tega ne more oprostiti, saj je videla, da je to name vplivalo zelo negativno. Nanjo sem bila tako jezna, kako mi je lahko to storila. Želela me je pomiriti, češ, da bi kasneje spoznala, da oče ni bil dobra oseba in, da je želela le dobro zame. Nisem se želela več z njo pogovarjati, zaprla sem se v sobo in premišljevala kaj naj storim. V meni je bila žalost in jeza. Spakirala sem nujne stvari in naslednji dan namesto v šolo sem odšla nazaj v tisto mesto.

Ko sem prišla v mesto, so okoli mene bili jezni obrazi, imela sem občutek, da želijo, da odidem, kot da ne spadam tja. Iskala sem le očeta, želela sem biti z njim in nadoknaditi izgubljen čas. Prišla sem do tiste kavarne, v kateri je bil prejšnji dan, a ga ni bilo. Sedla sem in se ozirala okoli sebe. Bila sem prestrašena in v upanju, da ga bom zopet srečala. Sedela sem tam, ko se kar naenkrat usede poleg mene fant, približno mojih let.

Pogledala sem ga in mu rekla, da ima še veliko drugih praznih mest ter, da želim biti sama. A sedel je tam in me gledal.

Segel je roko proti meni in se predstavil: “Sem Aleks”.

Odvrnila sem mu, da me ne zanima in da naj odide. A ni želel oditi. Čez čas sem ga vprašala kaj želi. Rekel je, da me še ni videl v mestu in, da kaj počnem tukaj sama. Odvrnila sem mu, da iščem očeta in, da ne vem kje je.

Aleks me je pogledal in me vprašal: “Kako pa je ime tvojemu očetu?”

Grdo sem mu odgovorila: “Kaj pa tebe to zanima!?”.

Ozrl se je v tla in dejal, da bi mi lahko pomagal, saj je mesto majhno in vedo vsi za vsakogar.

Pomislila sem, morda mi pa lahko resnično pomaga…

Obrnila sem se proti njemu in mu povedala očetovo ime. Oči so se mu povečale in popolnoma se je zresnil.

Rekel je samo: “To je tvoj oče?”

Mirno sem odgovorila: “Ja.”

Aleks mi je pokazal kje živi, a v zameno je želel, da bi se še kdaj srečala, saj sem mu bila zelo všeč. Mislila sem, da mi eno srečanje z njim, ne bo spremenilo življenja.

Prišla sem do očetovega stanovanja in potrkala na vrata.

Ko je odprl vrata je bil prebedel, vprašal me je: “Kako si me našla?”

Povedala sem mu, da sem ga iskala po celem mestu in, da mi je povedal nekdo, ki ga pozna kje živi.

Po tihem je rekel: “Ja, seveda…”

Vprašala sem ga, če me ne bo povabil notri. Na obrazu se mu je videlo, da ni bil najbolj vesel, ker sem prišla, a je vseeno rekel: “No, pa vstopi.” Ko sem vstopila v njegovo hišo, sem dobila grozen občutek. Vsa moja energija, ki je bila pozitivna, je izginila. V meni je ostalo le še sovraštvo. Ko sem sedla na staro zofo, me je vprašal, če sem žejna ali lačna.

Odvrnila sem mu, da bi le kozarec soka. Prinesel mi ga je. Vprašala sem ga, če bi lahko nocoj prenočila tukaj.
Njegov odziv je bil: “Zakaj si prišla sem? Ti je mama dovolila?”

Mislila sem, da bo vesel, ker sem prišla, saj se dolgo nisva videla, a, očitno sem se zmotila. V srcu sem čutila, da nekaj ni dobro.

Vprašala sem ga s čim se sedaj ukvarja in kako mu je v življenju.

Nemirno je hodil in odvrnil: “Nič kaj prijetnega, če bi ti povedal, bi me še bolj sovražila.”

Dobila sem občutek, da nisem zaželena. Hotel je, da odidem, to mi je bilo jasno brez, da bi to povedal. Pričela sem razmišljati o tem, kar mi je govorila mama, mogoče pa je le imela prav. Ko sem spila sok, sem se dvignila in mu rekla, da mi je žal, ker sem prišla in, da, če bi vedela, da si tega ne želi, ne bi prišla. Prijel me je za roko in rekel: “Veš, s tvojo mamo se nikoli nisva razumela, a bila sva skupaj le zaradi tebe. Ni želela, da bi trpela zaradi naju, ker sva imela težave… Morala bi ti povedati, da bi sedaj vse lažje razumela… Tako mi je žal, da sem kar odšel iz tvojega življenja, a druge poti nisem imel.”

Dobila sem občutek, da mi nekaj še želi povedati, zato sem sedla nazaj na zofo. Povedal mi je, da je slabo vplival na mamo in, da tega ni mogel več gledati, saj je vedel, da bo s časoma pričel tudi name vplivati zelo slabo. Vedel je, da sem posebna, da imam moč v sebi, a ta moč, ga je zelo motila, saj je on nikoli ni imel.

Bilo mi je čudno, komu bi bila v napoti pozitivna energija? Morda tistemu, ki je ne želi v svojem življenju? A kdo si ne želi pozitivne energije v svojem življenju? Imela sem toliko vprašanj, ki si jih nisem mogla odgovoriti. Vedela sem le, da mu želim pomagati, saj mi je oče. Rekla sem mu, da bom nocoj prenočila tukaj in mu bom dokazala, da name ne more vplivati slabo. Opazila sem, da je oče imel težave z alkoholom in, da ga veliko noči ni bilo. Minilo je nekaj tednov. Z očetom sem se želela pogovoriti o njegovem obnašanju in načinu življenja. Grdo mi je zabrusil, da mu ne bom govorila kako bo on živel, saj je dovolj star. Posebno si pa ne bi dovolil, da bi ga njegova lastna hčerka, ki še ni doživela ničesar učila nekaj o življenju. Ko mi je to rekel, sem bila zelo jezna, vem, da sem ga udarila z vso silo. Bilo mi je takoj žal, saj tega nisem želela storiti, a njegove besede so me tako prizadele.

Pobrala sem svoje stvari in odšla domov. Oče je le stal v sobi, brez besed…

Ko sem prišla domov, je mama vsa v skrbeh in solzah prišla do mene in me vprašala kaj se grem, kje sem bila toliko časa. Povedala sem ji vse in se ji opravičila.

Rekla sem: “Če bi prej vedela kakšen je oče, si ne bi želela ga poiskati.”

Mama me je objela in mi dejala: “Ne skrbi, nekoč bo spoznal kaj je imel in izgubil, a takrat bo prepozno.”

Tega me je bilo najbolj strah, da, bi na najhujši način spoznal svoje napake.

Z Aleksom sva ostala v tesnih stikih. Hodil je k meni, pogovarjala sva se o vsem. Imela sem občutek, da mu lahko zaupam vse in, da me razume o vsem. Ko sem bila stara 21 let me je zaprosil za roko. Razmišljala sem o tem ali bi povabila očeta na poroko. Mama mi je govorila, naj mu pošljem vabilo. Še vedno sem bila tako jezna nanj. A vseeno sem mu poslala vabilo.

povabilo na poroko

Poročila sva se na poletni dan. Ozirala sem se po okolici, če bom opazila svojega očeta. Kar naenkrat sem ga zagledala, kako je stal v kotu in opazoval množico. Pomislila sem, da verjetno išče mene, zato sem odšla do njega. Ko me je zagledal je planil v jok. Takrat sem ga prvič videla tako čustvenega. Želela sem ga objeti, a mi nekako nekaj ni dovolilo. Oče se je takrat obrnil in odšel. Nisem želela storiti ničesar, le opazovala sem ga kako odhaja. Obrnila sem se, ko ga nisem več videla in odšla proti ostali množici. Ko je bilo poroke konec, smo se z Aleksom in mamo odpravili proti domu. V nabiralniku je bil velik paket, tako velik, da sem ga komaj spravila iz njega. Odnesla sem ga v hišo in odprla. V njem je bil velik okvir s slikami z mano in očetom.

Pod njem je pisalo: “Hvala ti za vse, zaradi tebe sem danes drugačna oseba!” Ko sem to prebrala nisem mogla verjeti. Res, da sem se tiste tedne, ko sem bila z očetom veliko trudila, in želela, da je bolj optimističen, a sem mislila, da to ne bo delovalo.

Naslednji dan sem se odpravila v njegovo mesto. Potrkala sem na vrata, a žal ni bilo nikogar. Odšla sem do kavarne in zagledala sem ga, kako sedi sam in strmi v daljavo. Usedla sem se za njegovo mizo in se zahvalila za lepo darilo.

Dvignil se je in prišel do mene ter mi dal poljub na čelo, rekel je: “Če ne bi prišla takrat, ne bi vedel kaj je resnična sreča, kako je, ko te ima nekdo resnično rad, kako je, ko nekdo skrbi zate. Čeprav ti tega nisem pokazal, da sem zelo vesel, da si z mano, saj si mi dajala občutek svobode, občutek, da zmorem vse. Žal mi je, da sem tako prekinil stike s teboj, a enostavno po tistem, kar sem ti rekel, si nisem dovolil, da bi kdaj še vstopil v tvoje življenje. A, ko sem dobil vabilo za tvojo poroko… Tega ne bi zamudil za nič na svetu. Bilo te je prelepo videti v tisti beli oblekci, vso nasmejano in srečno. Takrat sem občutil resnično kako zgleda iskrena sreča.” Ko mi je to govoril so se v mojih očeh nabirale solze, nisem mogla verjeti…

Popolnoma je drugačen. Dejal mi je še, da imam na ljudi poseben vpliv in da lahko vsakogar rešim, če le to želim. Ko mi je to povedal, sem takoj vedela, kaj je moj življenjski namen. Da pomagam ljudem, ki so v stiski, da sem z njimi, kadar nimajo nikogar in jim ponudim oporo.

Pričela sem se zavedati svoje moči, da lahko s svojo pozitivno energijo in močjo, ki jo nosim v sebi, spremenim ljudem življenje, da pričnejo gledati drugače na svet. Do svojega 45 leta sem slišala mnogo žalostnih zgodb, a vsakomur sem ponudila roko, oporo in toplo srce. Mama in oče, sta kasneje zopet zaživela skupaj, vse dokler ju ni razdelila usoda. Verjamem, da pozitivna energija dela čudeže in da z ljubeznijo, lahko spremenimo življenja drugim… A tega se le malo kdo zaveda. Nekdo se že rodi s to močjo, nekdo kasneje spozna, nekdo pa večno tava sam po temi… Vse je odvisno kako se odločimo, a vedno se odločite za pozitivno!

Ne glede na to, kaj je moj oče vse prestal v življenju, je na koncu videl in spoznal, da je mnogo lepše v svojem srcu nositi ljubezen kot pa sovraštvo. To lahko spozna vsakdo.

Pa vi, mislite, da je ljubezen in pozitivna energija najmočnejša moč, ki lahko spremeni življenje osebi?

Podobni članki