fbpx

Izpoved Marte: slutila sem, da bo odšel in da ga ne bo nazaj

Obiskala sem gospo Marto, ki mi je obljubila, da mi bo povedala svojo zgodbo.

»Veste, to je resnična zgodba, vse sem videla na svoje oči, nisem spala ali sanjala. Mogoče mi ne boste verjeli,  ampak vse to je resnično, kot jaz in vi.«

»Rok je bil moj oče. Živeli smo v kraju Plešivec.«

»Oče je imel zelo težko življenje. Bil je v partizanih, zato je veliko bil na dežju in mrazu. Po vojni se je zaposlil v rudniku in tudi tam mu ni bilo prizanešeno. Ko pa je prišel domov, je odšel na delo še v gošo, kjer je delal do mraka. V goši se je nekega dne poškodoval, tako, da v jami ni bilo več dela zanj. Zato so ga zaposlili kot varnostnika.«

»Oče je imel sestro Klaro, ki pa je živela v Ameriki, kjer je svoj poklic opravljala kot nuna. Klara mu je poslala nekaj stvari, da jih ima za spomin. Poslala mu je molitvenik, svečnike ter slike s podobami Marije in Jezusa. Klara je zahtevala v pismu, da vse kar mu je poslala, da ob njegovi smrti vse te stvari pokopljejo z njim. Vse te stvari, ki jih je dobil so lepo zavili, da se ne bi poškodovale in jih hranili.«

Marta je bila stara okoli devet let, ko ji je oče zelo zbolel. Zbolel je za srčno revmo in tistega časa je bilo zelo težko dobiti zdravila. Tako bolan je ležal doma v postelji. Bil je tako slab, da se niti usesti ni mogel več.

Dobro se spominja, da ko se je očetu stanje poslabšalo, da sta z bratom Brankotom spala v sobi, ko je mati vstopila, jo narahlo stresla in ji dejala, da naj se obleče in gre dol v dolino po sosedo Marijo.

»Ko sem prišla do sosede, sem ji dejala, da mama prosi, da naj takoj pride, saj je z Rokom zelo slabo. Soseda je pobrala petrolejko, saj takrat še pri nas ni bilo elektrike, in odvihrala skozi vrata.«

»Ostala sem sama v kuhinji v temi. Kar naenkrat sem videla visoko senco kako je šla do šporheta in se tam ustavila. Mislila sem, da je Marija, no tako je bilo ime naši sosedi, da ji je ugasnila petrolejka in, da išče s čim bi jo prižgala.«

»Ni me bilo strah, ko sem tako v temi sedela s tisto senco, ki ni spregovorila niti besede.«

»Pogledala sem proti vratom saj sem čula premikanje, ko je vstopila Marija s prižgano petrolejko. Na hitro sem se obrnila, da vidim kdo potem stoji tam, a ni bilo nikogar več.«

»Greva, hitro, saj se mudi.«

Nato je gospa Marta za hip zastala, dvignila prst in si z njim na rahlo šla skozi zgornjo ustnico.

»Nekaj sem vam pa pozabila povedati, veste preden sem šla po Marijo, sem stopila do očeta in ga pogledala. Bil je tako slaboten, a me je vseeno prijel za roko in mi zašepetal, da naj bom pridna in da naj čuvam na brata, saj je mlajši od mene.«

»Ko sva z Marijo prispele, je žal bilo že prepozno, oče je že bil mrtev. Zelo me je prizadela njegova smrt, saj me je imel le on resnično rad, spomnim se, bilo je leto 1961 – ko je odšel.

»Mama mi je povedala, da tik preden je umrl, se je usedel na posteljo in odgrnil zavese, kar pa prej ni mogel, ter, da je videl v belo oblečene otroke kako se igrajo zunaj in, rekel ji je naj jih pokličem v hišo. Ker pa mama ni ničesar videla ni vedela koga naj povabi. Prijel jo je za roke in jo še poprosil, da naj bo dobro in da naj čuva otroke, saj jih ima tako zelo rad«

»Naposled pa je moja mama zagledala čudno stvar, videla je bele vrtnice kako so po oknu trikrat šle gor in dol in takrat, ko pa je pogledala proti očetu, je videla le še kako je izdahnil.

»Veste, je dejala, mi nismo imeli vrtnic, zato mi je bilo to z vrtnicami, res velika uganka. No, pa še tema je bila.«

»Ko smo se tako poslavljali od njega, se je mama spomnila, kaj je teta Klara napisala v pismu.«

»Sosedom je rekla naj prinesejo tiste očetove stvari, ki jih je dobil od Klare, da se pokopljejo z njim.«

»Sosedje so se čudili, da zakaj bi tako vredne stvari pokopali zraven pokojnika. To se jim je zdelo čisto neumno in nam tako rekli da naj te stvari obdrži za sebe.«

»Pokopali smo očeta, tiste stvari, ki pa bi morale iti z njim v zemljo pa smo obdržali.«

»Naslednji večer, smo se odpravljali k počitku. Legla sem zraven mame, a nisem mogla spati. Med tem, ko je brat Branko spal na sosednji postelji. Nisem vedela ali spi, ali pa tudi on razmišlja, kako bomo sedaj, ko smo ostali sami.«

»Ležala sem za mamo, ko sem slišala, kako nekdo prihaja. Odšel je do omare jo odpru, nekaj iskal in ker ni našel je zaprl vrata na omari. Nato je prišel do mene, ter se nagnil, takrat sem občutila velik mraz, prav do kosti me je zazeblo. Naposled je odšel do nočne omarice in zopet tam nekaj iskal, nakar se je obrnil k mojemu bratu in mu nekaj šepetal. Na hitro je odšel iz sobe in prav čulo se je kako je šel po stopnicah, kot, da bi nekdo valil kamenje. Prihajal je vsako noč in nekaj iskal. Zopet je stopil do brata in mu zašepetal, da se kmalu vidita. Ker nisem več mogla prenašat tega, da oče vsako noč prihaja in nekaj išče sem mami takoj ob svitu, še predno sma vstale povedala kaj se dogaja. Mama je pripravila zajtrk za naju in dejala, da gre v cerkev do župnika, da mu pove kaj se dogaja.«

»Gospod župnik so ji dejali, da naj nemudoma prinese vse stvari, ki mu jih je poslala Klara in niso bile pokopane z njim, ter jih da za oltar.«

»Mama je res odnesla vse v cerkev in jih dala tja, kjer ji je bilo rečeno. Takrat so se ti nočni obiski končali, saj je pokojnik dobil, kar ga je pripadalo.«

»Kaj kmalu po očetovi smrti, je zbolel tudi brat. Tudi z njim je bilo kar precej hudo, tako, da je moral v bolnico.«

»Že nekaj dni je bil v bolnici, ko sem tudi sama odšla na nek pregled. Zdravnik me je pregledal, mi dejal, da je vse v redu, da pa naj naslednji dan pride mama, k njemu. Ko sem hodila prti domu, bilo je veliko snega in bila sem vsa prezebla mi je kar naenkrat nekaj reklo, da Brankota ni več, da je umrl.«

»Ko sem vstopila v hišo, sem mami povedala, da bi zdravnik rad govoril z njo in da mora naslednji dan k njemu.«

»Povedala sem ji tudi, da ko sem šla proti domu, da mi je neki glas rekel, da Brankota ni več, da je mrtev.«

»Mama me je samo pogledala in mi dejala, da bo naslednji dan rekla zdravniku, da naj mi da napotnico za v Vojnik.«

»Naslednji dan ko sva prišle, naju je zdravnik povabil v ordinacijo in nama ponudil, da sedeva.«

»Ja, takole je draga gospa, je dejal, vaš sin je včeraj umrl. Ostale sma brez besed. Tiho sma vstale in se napotile domov. Ko sma tako hodile, se v živo spomnim tistega mrzlega dneva – v letu 1963, ko sma na poti domov srečale sosedo, ki je bila na pošti in je že vedela povedat, da dobima telegram iz bolnice, da je Branko mrtev.«

Kaj menite, ali je gospa Marta res imela slutnje, ali je možno, da lahko zaznava paranormalno?

Jaz verjamem, verjamem, da po smrti obstaja še nekaj, našim očem skrito.

Gospa Marta je pogovor končala takole:

»Kar sem vam povedala, je čista resnica in v to verjamem. Vem, da nisem sanjala, saj sem bila budna in imela odprte oči.«


VEČ PO OGLASIH 👇🏻

KAJ BEREJO DRUGI?

KLIKNI TUKAJ ZA
HOROSKOP

PRIJAVI SE NA E-NOVIČKE IN PREJMI KUPON ZA -10% NA CELOTEN NAKUP V NAŠI PORTAL8.SI TRGOVINICI

Z klikom na “prijava” se strinjate z našimi Splošnimi pogoji in Izjavi o varovanju zasebnosti.





Cookie Box Settings