Ste se že kdaj vprašali kaj se zgodi z dušo, kadar umremo? Ali duše umrlih ostanejo z nami ali odidejo, izginejo kot, da jih nikoli ni bilo? Smrt je vsekakor ena izmed težjih življenjskih izkušenj,a se vseeno zavedamo, da je to cikel življenja. A nato ostanejo vprašanja, kam je šla duša, je z mano, je odšla v nebesa ali je kar izginila? Preberite si zgodbo, ki temelji na resničnih dogodkih in na koncu zgodbe tudi odgovor na vaše vprašanje “ali duše umrlih ostanejo z nami?”.

Sta duši dedka in babice tukaj z mano?

Suzana je živela že od majhnih nog s svojo babico, saj ji je mama pri dveh letih umrla za rakom, oče pa jo je zapustil po mamini smrti. Babica in dedek sta zanjo skrbeli, kakor, da bi bila njuna hčerka. Poskrbela sta, da je imela vse kar je potrebovala in, da je njeno otroštvo bilo kar se da najlepše. Ko je Suzana napolnila 18 let, si je zaželela, da bi se odpravila na študij za socialno delavko. Tako bi lahko poskrbela za otroke, kateri so izgubili starše ali pa so jih ti zapustili. Suzana je imela srečo, da je imela stara starša, ki sta jo z veseljem sprejela in poskrbela zanjo. Zavedala se je, da marsikateri otrok tega nima. Zato se je vpisala na študij in nestrpno čakala pošto. Babica in dedek sta jo pri tem podpirala, saj sta ji želela le najboljše. Obljubila sta ji, da jo bosta hodila obiskovati, saj je njen študij bil več kot 100 km stran, a v zameno sta si želela, da bi ju ona obiskala za vse praznike. Suzana se je s tem strinjala in tako je tudi bilo, vse dokler ni dedek hudo zbolel. Suzani je še ostalo eno leto študija, a se je vseeno odločila, da bo prišla nazaj domov. Babica jo je prosila naj ostane in se uči dalje, da bo z dedkom vse dobro. A Suzana je imela drugačne občutke.

Nikoli prej še ni bil dedek tako bolan in slutila je, da ne bo dobro. Minevali so dnevi, a dedkovo zdravje je bilo vse slabše. Zdravnik, kateri je hodil k njim na dom, je rekel, da je še samo vprašanje časa in da se naj pripravimo na najhujše, saj ne daje nobenih znakov izboljševanja. Obe z babico sta se popolnoma strli. Več noči nista zaprli očesa, saj ju je bilo neizmerno strah za dedka. Nekega jutra se Suzana odpravi k dedku v sobo, da bi videla kako je. Dedek jo je gledal in ji rekel: “Pazi na babico, vidim, da je zelo strta in ne bi želel, da se ji zgodi kaj hudega. Naj vaju moja smrt ne ovira in živita svoje življenje dalje.” Suzana mu je odvrnila: “Bom pazila na babico, a ne pričakuj od naju, da bova kar pozabile nate! Rada te imam!” Ko je to izgovorila je dedek izdahnil svojo zadnjo sapico. Suzana je planila v jok, prosila, da se vrne nazaj. Babica je nemudoma prišla iz kuhinje, saj je vedela, da je njen mož umrl.

duse-umrlih

Na dan pogreba je Suzana povedala babici, kaj je dedek rekel. Babica je rekla, naj ne skrbi zanjo, naj se odpravi nazaj na študij jeseni in ga opravi. Suzana je imela slab občutek kot, da jo je želel dedek opozoriti na babičino zdravje. Namreč oba z dedkom sta bila zelo skrivnostna glede svojega zdravja. Nista dovolila, da bi se obremenjevala in zapravljala svoj dragoceni čas za njuno zdravje. A sedaj je imela drugačen občutek, v sebi je vedela, da mora poskrbeti zanjo.

Minevali so zadnji dnevi, da se Suzana odloči ali bo šla nazaj na študij ali bo še eno leto pavzirala. Ker je imela slab občutek, zaradi babice je kar naprej oklevala z pošiljanjem prošnje na študij, da bi jo vzeli nazaj. Na študiju so vsekakor bili razumljivi glede njene situacije doma, zato je niso preganjali in so ji dovolili, da ima svoj čas. Babica si je želela drugače. Želela je, da odide nazaj in poskrbi zase. Dejala ji je, da je vse v redu in da naj ne skrbi zanjo. Neprestano jo je prepričevala, naj se odpravi nazaj na študij. Ko je Suzana le nekako privolila, da se bo odpravila nazaj na študij, jo je šinila nenadna misel. Imela je resnično slab občutek in kljub temu, da je babici rekla, da bo šla nazaj na študij, se za to ni odločila. Babica je bila jezna nanjo in ji dejala, da jo je prvič v življenju tako razočarala. Suzana je v sebi čutila, da je storila prav, čeprav se je počutila užaljeno.

Tisti večer je sama sedala na verandi in se gugala na gugalniku. Zaslišala je nenaden pok v bližnjem gozdu. Pomislila je, da je verjetno kakšna žival, zato se ni zmenila. Kar naenkrat pa je zaslišala glas, kako jo kliče po njenem imenu. Mislila je, da jo kliče babica zato se je dvignila in šla pogledati. Ko je prišla v hišo je na tleh zagledala babico. Vsa iz sebe je priskočila k njej in najprej preverila ali diha. Ko je spoznala, da še diha je hitro poklicala zdravnika, ki ni bil daleč stran. Sedla je na tla in njeno glavo privzdignila v svoje naročje. Govorila ji je, da naj ne odide, da ima samo še njo in da ne ve kako se bo znašla v svojem življenju brez nje. Babica se ni odzivala. Postajala je vse bolj bleda in bleda. Suzana je jokala. Ko je čakala zdravnika je imela občutek, da mineva že celo večnost, bila je nestrpna. Zdravnik je le prišel in takoj začel ugotavljati kaj se ji je zgodilo. Suzani je rekel, da misli, da je njeno srce, a brez preiskav ne more točno reči. Vprašala ga je, če bo z njo vse v redu. Rekel je, da jo mora odpeljati v bolnico, ki pa ni bila blizu in da upa, da bo zdržala do tam. Suzana je jokala in prosila zdravnika naj ji pomaga, da ne sme umreti. A žal je med potjo njena babica umrla. Kasneje so v bolnici ugotovili, da je že imela težave s srcem, vendar tega nihče ni vedel.

Suzana je pričela kriviti sebe, da je ona krivi, ker je ni poslušala in jo je spravila ob živce. Zaradi tega je njeno srce utrpelo. Osebje v bolnici jo je mirilo in dejalo, da ni ona kriva, da bi se to vsekakor zgodilo, saj je njeno srce bilo že zelo slabo. Žal ji je bilo, ker je morala tako oditi, ni ji povedala, kako jo ima rada in da ji pomeni vse na svetu. Odšla je v jezi nanjo. Suzana je po babičini smrti zapadla v težko depresijo. Ni bila zmožna narediti študija do konca, vse njene sanje so se ji zdele brez smisla. Bila je komaj 24-letno dekle, ki je izgubilo ves smisel življenja. Čeprav je imela smisel pred seboj, ga ni opazila.

Dnevi so minevali počasi. Bila je sama. Prijatelje, katere je imela, so bili več kot 100 km stran, vendar so z njo ostajali v stikih in jo bodrili. A vseeno, bila je osamljena v hiši od starih staršev, ki so sedaj bili pokojni. Skoraj vsak večer ju je sanjala, kako so skupaj kot v raju. Vse okoli nje je bilo cvetoče belo cvetje in zelenje. Potok je žuborel in ptice so se jasno slišale. Vsako jutro se je zbudila z dobrim občutkov v trebuhu, a je tekom dneva ta izzvenel. Spraševala se je: “Ali sta babica in dedek z mano, ali sta ostali njuni duši tukaj”?

duse-umrlih-ostanejo

Minilo je natanko en mesec po babičini smrti, ko je Suzana sedela v njeni sobi in si ogledovala njene slike, ko je bila še mlado dekle. Jokala je in spraševala zakaj je morala oditi tako nenadno. Nikoli ji ni povedala kako hvaležna je, da je bila prisotna v njenem življenju, da brez nje ne bi uspela marsičesa. Kar naenkrat je začutila toplino okoli vratu in predelu njenega srca. V istem momentu je prenehala jokati. Vedela je, babica je tukaj! Ozrla se je okoli sebe in opazila je le bel sij, ki je bil čisto blizu nje. Zaslišala je šepet, ki ji je govoril: “Ne boj se, tukaj sem. Ne krivi se, saj nisi ti kriva. Vedno bom tukaj s teboj, vse dokler me boš potrebovala! Rada te imam in prav tako te ima rad dedek, ki ravno tako pazi nate! Ne obupaj, pojdi dalje v svojem življenju in uresniči svoje sanje.” Suzana je obrisala solze in na ves glas rekla: “Hvala babi, hvala! Neskončno sem ti hvaležna, tega ti nikoli nisem rekla! Sedaj vem, da si tukaj ob meni, v mojem srcu in tukaj boš vedno ostala.” Sij je izginil, a toplina v njenem srcu je ostala.

Ni se več spraševala ali sta babica in dedek poleg nje, saj je to sedaj enostavno vedela. Čutila je njuno prisotnost, vedno, kadar je bila v stiski in kadar je bila vesela. Njena vprašanja so bila odgovorjena in vedela je, da ju bo lahko enkrat zopet videla, prav tako tudi svojo mamo.



Prispevek je pripravil/-a Anja Vedeževalka

Rada pomaga ljudem v stiski in njihove misli obrne v pozitivne in ljubeče, saj tega veliko primanjkuje v Svetu - Sočutja. Rada se spopada s težavami in ovirami, zato jo veseli psihologija in človekov um na sploh, poleg se pa odlično dopolnjuje njena veda o duhovnosti ter ezoteriki, ki jo z veseljem uporablja vsak dan svojega življenja. Verjame, da lahko vsak doseže svoje sanje, z močjo pozitivnega razmišljanja in truda.

Podobni članki