Resnične zgodbe

Vedno je prišel ob dveh zjutraj…

Vedno je prihajal ob dveh zjutraj. Sedel je na koncu postelje, ter mi pripovedoval o svojem življenju. Te ure sem se vsako noč bala, ko sem legla k spancu. V sobi pa je bilo ledeno hladno, ko je prišel.

Ime ji je Nina in sedaj je stara triindvajset in od tega dogodka je minilo kar nekaj let. Takrat, ko se ji je to dogajalo jih je štela komaj devet.

Z mamo, očetom in bratom je živela v bloku, v dvosobnem stanovanju. Svojo mamo je imela rada, zelo je bila navezana nanjo. Vedno je bila ob njej in kamorkoli je šla mama, je šla tudi Nina.

Izvrstni izdelki po izjemnih cenah samo zate!

Ametist – angel

18.99 13.99 (Vključno z DDV)

Zakup minut za vedeževanje po telefonu

10.9950.99 (Vključno z DDV)

Tigrovo oko – Srce

19.99 13.99 (Vključno z DDV)

Tigrovo oko – Kapljica

19.99 13.99 (Vključno z DDV)

Brezplačna poštnina ob nakupu nad 25€

Nina je bila tiho dekletce, najraje v družbi svoje mame.

Nina je imela svojo sobo, ni pa bila rada v njej. Mama ni in ni razumela zakaj njena hčerka noče spati v svoji sobi. Včasih je bilo zelo mučno, da jo je prepričala, da spi tam.

Nina je pripovedovala: »Tam v tisti sobi me je bilo groza, pa ne vedno, od začetka, ko sem dobila svojo sobo je bilo super. «

Neke noči pa…

»Počasi sem se prebujala in dobila občutek, da nekdo sedi na koncu moje postelje. Na rahlo sem odprla oči in videla fanta. V sobi je bilo svetlo, saj je ulična razsvetljava osvetlila celotno sobo. Pomanila sem si oči, saj nisem vrjela, da vidim to kar sem videla in zato sem zopet pogledala. Ja, sedel je tam in gledal v mene. Tisto in še naslednjo noč me je samo gledal, nič ni spregovoril. Bil je zelo otožen, ko je tako sedel in me gledal.«

»Prišla je tretja noč in bilo me je zelo strah, kaj če se zopet pojavi. Saj ni bil dolgo, mogoče minuto ali dve, ampak vseeno me je bila groza.«

»Prosila sem mamo, če lahko spim zraven nje in očeta.«

»Lahko ja«, je potrdila moja mama, »ampak, samo nocoj.«

»Nekaj noči ga ni bilo in takrat sem pomislila, da je to bilo to in da ga ne bo več, kar pa ni bilo tako.«

Nato je nastala tišina, ki ji ni bilo konca. Nina se je počasi naslonila nazaj v svojem fotelju, globoko zavzdihnila in nadaljevala…

»Ja, potem pa se je zopet začelo. Prišel je, točno ob dveh, sedel je in me gledal. Strah, ki sem ga čutila, ne morem vam ga opisat.«

»Kaj želiš sem ga vprašala, pa ne tako kot se mi pogovarjamo, v mislih.«

Odgovoril mi je, »Tako sam sem, veš…«

»Vedel sem, da me boš ti zaznala, vem, da se me bojiš. Samo nekomu bi rad povedal kaj se mi je zgodilo.«

»Si duh, sem hitro izustila in takrat je izginil.«

»Tisto noč sem dolgo premišljevala, zaspala sem šele proti jutru.«

»Tako je prihajal vsako noč in vsako noč mi je povedal del svoje zgodbe. Ni me bilo več strah in to je tudi on opazil. Povedal mi je, da je tukaj, kjer je sedaj ta blok, nekoč stala grajska konjušnica. Da je takrat bil star dvajset let, ko se mu je to zgodilo.«

»Dejal mi je, tukaj sem delal kot konjušar, skrbel sem za konje. Nisem bil edini, bilo nas je več, samo nekdo me ni maral in želel si je moje smrti, želel je, da umrem.«

»Ko sem tako neko jutro delal v konjušnici, mi je eden od podložnikov dejal, da naj grem gor na vrh po seno za konje. Povzpel sem se po lesenih stopnicah na vrh, da namečem sena. Nisem pričakoval tega, da bo to zadnje kar bom storil.«

»Pogledala sem proti vratom, saj se mi je zazdelo, da čujem nekoga v kuhinji. Bila je mama. Pogledala je v sobo in me vprašala, kako to, da še ne spim. Nič nič mami sem dejala, samo nekaj sem razmišljala.«

»Ko je odšla sem videla, da fanta ni nikjer več. Škoda sem pomislila sama pri sebi, se obrnila in zaspala.«

»Naslednjo noč sem zaspala že veliko prej, preden je prišel. Iz sna me je prebudilo hihitanje. Odprla sem oči, bil je on. Kaj si pa tako vesel, sem ga vprašala. Ker imam tebe je bil odgovor. Kar zmrazilo me je.«

»No, sedaj mi lahko poveš svojo zgodbo do konca, res me zanima kako je bilo.«

»Mislila sem, da ko bo končal svojo pripoved, da bo odšel in to za vedno.«

»Njegov pogled je v hipu postal žalosten.«

»Ja, kam se ti pa tako mudi. Vem, rada bi, da čimprej končam je dejal, saj potem ne bi imel več razloga, da te obiščem. Ampak verjemi, tudi ko končam, bom še prihajal.«

»Po malem premoru je nadaljeval, ko sem se povzpel in vzel v roke vile, da namečem dol sena, sem za sabo zaslišal škripanje desk. Hotel sem se obrniti, da vidim kdo je, ampak nisem imel časa. Še preden sem se obrnil, me je porinil, da sem padel dol in si zlomil vrat. Čul sem samo pok ko sem padel, potem…«

»Je nastala tema…«

»Kar naenkrat pa sem lebdel kak meter nad samim seboj. Nisem mogel dojeti, kaj se mi je zgodilo, zakaj ležim tam na tleh, obenem pa lebdim v zraku nad samim seboj. Bil sem zelo prestrašen, saj nisem mogel dojeti, kaj se dogaja. Šele, ko so me pokopavali, sem dojel, da sem mrtev.«

»Nikakor ne morem zapustiti tega kraja, tu je bil moj dom, je nadaljeval. Ne morem sprejeti dejstva, da sem mrtev, da me ni več, ampak vseeno obstajam.«

Nina je teden dni čakala na svojega prijatelja (duha), a ga ni bilo. Med tem časom je veliko razmišljala o tem kar ji je povedal.

Najbolj jo je zanimalo kaj je prej, veliko prej stalo tukaj, kjer sedaj stoji ta blok.

Neko jutro pred zajtrkom, je svoji mami zaupala, kaj se ji je dogajalo v sobi, da pa jo sedaj zanima, kaj je nekoč stalo tukaj namesto bloka.

Mama je bila zelo začudena, ko ji je Nina vse to pripovedovala. Ni pa ji povedala za konjušnico, ampak samo, da jo obiskuje fant, ki je že dolgo nazaj umrl tragične smrti.

»Mislim, da je tukaj nekoč stala grajska konjušnica, da pa bi bilo še kaj drugega pa ne vem«, je dejala njena mama.

»Potem je povedal resnico, potem je vse res kar je povedal.«

Nina je že hotela oditi v šolo, ko je njena mama vzkliknila, »pa te še obiskuje ta tvoj prijatelj – duh?«

»Ne, ne mami, ni ga več«, in že je odhitela.

Minil je mesec, on pa ni prišel, čeprav ji je rekel, da bo prihajal tudi, ko konča zgodbo.

»Zopet, ko sem že mislila, da ga ne bo, je prišel.«

»Bil je petek zvečer in lahko sem bedela malo dlje, kot med tednom. Okoli enajstih sem zaprla knjigo, ki sem jo čitala, ugasnila luč in kaj kmalu zaspala. Mislila sem, da sanjam. Čula sem jok nekdo je jokal, jas pa sem se prebujala. Pogledala sem na uro, bila je točno dve zjutraj, jokanje pa tudi ni pojenjalo. Zaprla sem oči in si v mislih ponavljala, saj ni res, o bog saj ni res, naj se to konča, to jokanje.«

»Kaj sem hotela, odprla sem oči, on pa je sedel na robu postelje in jokal.«

»Zakaj jočeš sem zašepetala, čeprav sem vedela, da mi tudi misli bere.«

»Tako sem sam. Ni več ljudi, ki sem jih poznal, nikogar ni.«

»«A bi ti hotela biti z menoj?«

»Kako to misliš, saj zdaj sva skupaj in jutri zvečer boš zopet prišel.«

»Takrat je nehal jokati, tudi pogled je spremenil. Oči so postale črne, tudi obraz se mu je spremenil. Bilo me je tako strah, da niti zakričati nisem mogla. Hotela sem poklicati mamo, ampak nisem izustila niti besede.«

»Zakaj nebi skočila dol, je dejal.«

»Če bi skočila bi lahko bila za vse čase skupaj, daj preidi na mojo stran, prosim skoči, saj ne boš ničesar čutila, razen poka.«

»Z odejo sem se pokrila čez glavo in v sebi ponavljala, da naj odide, da ga ne želim več ob sebi. Kar naenkrat je nastala tišina in ko sem pogledala izpod odeje ga ni bilo več.«

»Prišel je še nekaj noči in jo prosil, da naj gre z njim, da ne bo osamljen, da naj skoči skozi okno. Nina je bila prestrašena, zelo se ga je bala. Čutila je, kot, da bi dobival moč nad njo in zelo se je bala, da bo to tudi storila, skočila skozi okno.«

Nina je bila še otrok, ampak kot pravi, je vedela, da bo morala zbrati pogum in mu probati na lep način razložiti, kje je njegovo mesto, da se ga boji in da si ne želi umreti. In ko je prišel, ga je Nina čakala.

»Prosim poslušaj me, naj nocoj jaz prva spregovorim. Poglej, jaz si ne želim umreti, imam mamo, ki bi zelo trpela, če bi kaj takega storila, kar me prosiš ti. Ti si živel za časa graščaka in vsi tvoji so že pomrli, zakaj nebi odšel k njim in nebi več bil osamljen. Zopet bi imel vse svoje in verjemi, da te čakajo, saj vejo, da ne sodiš na ta svet in vedo, da si tukaj tako sam, zelo osamljen.

Verjemi, da te čakajo. Samo proti beli svetlobi moraš iti, in tam na kocu te bodo čakali. Njegov pogled je bil čaroben, nič več ni bil zloben. Proti svetlobi je dejal in počasi izginil v noč.«

Od takrat Nina mirno spi.

Mogoče ne verjamete v nadnaravno, ampak tisti, ki so si izkusili nekaj takega, vedo kako je to, in tega ne privoščijo nikomur.

Podobni članki