fbpx

Detektiv, ki je bil priča nadnaravnemu

OPOZORILO: Zgodba vsebuje moteče dogodke, zato ni primerna za mlajše osebe pod 18 let in osebe, ki so občutljive!

Zgodba detektiva Borisa, ki je dala misliti mnogim, ki ne verjamejo v nadnaravne pojave. Preberite si to zgodbo in skupaj z mano vstopite v svet nepojasnjenega.

Že od malih nog sem želel postati detektiv. Zanimali so me umori, kako jih raziskovati, kaj človek razmišlja med tem, ko stori takšno grozljivo dejanje, kako poteka vso to delo… Zato, ko sem odrasel, sem se prijavil najprej za policaja in se nato učil naprej za detektiva. Ko sem napredoval za detektiva sem bil ponosen, kot nikoli. Vedel sem, da bom lahko počel to, kar me je že od nekdaj veselilo.

Naj poudarim, da nikoli nisem verjel v nadnaravno ali, da obstaja nekaj, nam ne vidno, dokler se mi ni pričelo dogajati naslednje…

Prišel sem v službo, kot navadno. Šef mi je rekel, da se je zgodil krut umor ali samomor, da bo potrebno raziskati ali iščejo osumljenca ali ne. Šefu sem odvrnil, da bom se odpravil na mesto zločina in bom skušal izvedeti. Ko sem prišel na kraj, sem imel zelo čudne občutke, a mislil sem si, da verjetno zato, ker je nekdo umrl. Vstopil sem v hišo, imel sem zelo slab občutek, stalno sem občutil, da me nekdo opazuje. Želel sem le, da čimprej opravim raziskavo in odidem iz tega kraja.

Ko sem videl truplo mi je bilo nekako jasno, da je oseba storila samomor. Ni bilo znakov vloma, ne znakov, da se je oseba upirala. Ampak sem se vseeno poglobil v primer, da bi lahko potrdil, da je oseba resnično naredila samomor.

detektiv

Minilo je nekaj dni od tega. Raziskal sem vse kar je bilo potrebno in končal s primerom ter potrdil, da je šlo za samomor. Tistega dne me je poklicala neznana oseba in mi dejala, da delam veliko napako. Trdila je, da je to osebo poznala in da ve, da si nikoli ne bi storila ničesar, saj je bila tako zadovoljna in srečna v svojem življenju. Le kdo bi si vzel življenje, ko pa je tako srečen? Osebo na telefonu sem skušal pomiriti, da jo je morda kaj iztirilo ali pa je skrivala nekatere stvari pred prijatelji, družino… Oseba je trdila, da ni temu tako, da jo je nekdo ubil in, da naj bolje se poglobim v primer.

Nisem vedel kaj naj storim, zato sem šel še enkrat skozi primer, če sem slučajno nekaj zgrešil. A ničesar ni bilo, kar bi naznanjalo na umor. Nisem imel dokazov, da je šlo za umor, zato sem zaključil s tem primerom.

Minilo je nekaj mesecev… Šef mi reče, da se je zgodil umor ali samomor na istem naslovu kot se je že zgodil. Presenetljivo sem se odpravil na kraj zločina. Zopet sem imel te občutke, kot, da me nekdo opazuje in, da ne želi da sem tam. Želel sem le oditi… Ko sem prišel do trupla, so se mi spomini odvili nazaj… Bilo je kot, da bi gledal isto kot takrat, le druga oseba. Roke je imela vodoravno prerezane, prav tako je bil prerezan njen vrat in stopala. Prizor je bil grozen in si ga nikakor ne morem znebiti iz glave. Bil sem mlad in to so bili moji prvi tako strašni prizori.

Nisem si znal pojasniti, kako se lahko druga oseba isto ubije, kot se je prejšnja lastnica tega stanovanja. Začel sem sumiti, da nekdo to dela in da je tista oseba, ki me je klicala imela prav. V ta primer sem se bolj poglobil kot v prejšnjega. Veliko noči nisem prespal, ker sem želel razvozlati, to misterijo.

Ko sem slišal, da se je v tisto stanovanje preselila mlada družina, sem dobil močen strah. Velikokrat sem se peljal mimo in opazoval ali kdo sumljiv hodi naokoli. Četudi bi bila oseba, ki to počne, kako bi prišla v stanovanje, brez vidni znakov? Nikakor nisem mogel razvozlati te uganke. Kako?

Ni bilo dolgo od tega, ko se je mlada družina preselila v to stanovanje, ko sem prijel klic od šefa, da se je zopet zgodil umor v tistem stanovanju. Takrat sem z velikim strahom odšel na kraj zločina, saj nisem vedel kaj naj pričakujem. Ko sem vstopil v stanovanje, sem začutil mraz, jezo in sovražnost. Nikakor si nisem želel biti tam. A to sem si vse prepisoval k temu, saj se je pred kratim zgodilo nekaj zelo groznega in so takrat v prostoru bile takšne energije. Ko sem prišel do trupel, me je prešla jeza in bes. Kdo bi lahko to storil? Bil sem jezen, kako ne najdem nobenega dokaza, da so bili ti ljudje umorjeni. Vsi so bili na enak način umorjeni.

detektiv, ki je prica nadnaravnemu

Iz dneva v dan sem bil vse bolj jezen in nemiren… V strahu sem čakal, kdaj se bo zopet nekdo vselil v tisto stanovanje…

Nekega dne se odpravim peš mimo tega jezivega stanovanja, kar me naenkrat ustavi ženska srednjih let. Reče mi: “verjamete v nadnaravno?”. Pogledam jo z besom v očeh in ji grdo odvrnem: “sedaj se boste še norca delali? Kakšno nadnaravno vendar! Nekdo mori nedolžne ljudi!”. Z jezo sem odkorakal v temo.

Mislil sem si da je morda kakšen sosed, ki bi počel takšna grozovita dejanja. Zato sem se naslednji dan odpravil od soseda do soseda. Vse sem povprašal, a vsi so mi skoraj da enako odgovorili.

V tem stanovanju, naj bi živel možakar, ki ni maral nikogar. Na vsakogar je bil jezen in vse naokoli trosil svojo negativno energijo. V tem stanovanju naj bi živel 30 let, vse dokler ni umrl. Umrl je naravne smrti, od starosti.

Pričel sem razmišljati “kakšne norosti mi prodajajo”. Odpravil sem se na postajo in razmišljal ter tuhtal, kaj naj storim, kako naj dokažem, da se nekaj dogaja… Moram najti morilca, preden se zopet nekdo vseli v to stanovanje in ga dočaka enako!

Prišel je dan, ko se je zopet vselila nova oseba v to stanovanje. Bila je mlada dama s svojim prikupnim kužkom. Želel sem jo opozoriti kaj se dogaja in ji zagotoviti varnost. A, žal me mladenka ni želela poslušati. Dejala je, da nima sovražnikov in, da njo ima vsak rad. Strinjal bi se s tem, saj je bila lepa, urejena, nasmejana in njena pozitivna energija je kar žarela iz nje. Vseeno sem dobil občutek, da jo moram zaščititi, zato sem nekaj noči tudi ostal pred njenim blokom, da bi opazoval ali se bo zgodilo nekaj “čudnega”. Zgodilo se ni ničesar…

Pomiril sem se in si rekel: “verjetno se ne bo ničesar zgodilo, le kdo bi takšni mladenki kaj storil.” Delal sem na svojih primerih, kar me naenkrat pokliče neznana številka, oglasim se. Oseba na drugi strani telefona mi reče: “še vedno ne verjamete v nadnaravno?” Odvrnem ji: “gospa, če mi želite kaj sporočiti glede umorov, se prosim zglasite na našo postajo.” Gospa na drugi strani mi mirno odvrne: “ne čakajte na naslednjo žrtev, ukrenite nekaj!” In mi prekine. Nisem vedel kaj si naj mislim o tem. Bil sem začuden, a hkrati prestrašen. Takoj sem se odpravil do tistega stanovanja, da preverim ali je mladenka doma.

Ko sem prispel, sem potrkal na vrata. Slišalo se ni ničesar kot le pasji lajež. Mislil sem si, da je morda kam odšla in je pes ostal sam. Zato sem se obrnil in odšel proti svojemu domu. Po poti domov sem imel zelo čudne občutke, kot, da nekaj ne delam prav… Zaradi teh občutkov sem se obrnil in šel nazaj proti mladenkinemu stanovanju. Zopet sem potrkal na vrata, sedaj je bila tišina, nikogar se ni slišalo. Odšel sem okoli bloka, morda je s psom vzunaj in jo bom srečal. A je nisem videl. Postajalo me je strah, da se ni zopet kaj naredilo. Počakal sem nekaj minut pred blokom, če bi se morda vrnila, a je ni bilo. Rekel sem si, da pretiravam in, da je vse dobro, zato sem odšel proti domu.

Naslednje jutro pridem na postajo. Vsi zrejo vame, iza vogla ves iz sebe stopi šef. Ko me zagleda mi reče: “ne morem verjeti kaj se to dogaja…Zopet je bil umor v tistem stanovanju…Potrebno bo nekaj ukreniti!” Bil sem tako jezen kot še nikoli. Bil sem tam, nisem videl nikogar. Morda sem ga zgrešil, ko sem se vmes odpravil domov. Le zakaj nisem počakal tam? Šef mi je rekel, če želim, lahko grem na kraj zločina, če ne želim, bo poslal drugega detektiva. Rekel sem, da bom šel jaz, čeprav sem bil že utrujen od tega, saj nisem prišel nikakor do dna tej zadevi.

prica nadnaravnemu

Ko sem prišel na kraj zločina, me je obdajala tesnoba, strah, jeza, žalost, vsi občutki so bili v meni pomešani. Imel sem občutek kakor, da norim, kot, da nisem več jaz. Ko sem vstopil v sobo kjer je bilo truplo nisem mogel verjeti svojim očem kaj vidim. Toliko krvi nisem videl v svojem življenju. Mladenka je bila na enak način umorjena kot druge žrtve, a pes… Pes je ležal v kotu, ves prestrašen in krvav. Počasi sem se mu približal, a ta je pričel lajati. Govoril sem mu, da je vse dobro in da bo z mano varen. Le klečal sem pol metra od njega in ga opazoval, kako se je tresel od strahu. Približal sem se mu še malo in proti njemu stegnil svojo dlan, da jo povoha. Ko jo je pazljivo povohal, je skočil v moje naročje. Prijel sem ga in hitro odnesel ven. Položil sem ga v svoj avto in se na hitro vrnil nazaj na kraj zločina. Psa sem oskrbel in ga zadržal zase.

Po psu sodeč mi je bilo jasno, da je nekdo bil tam, nekoga je videl, saj je bil popolnoma prestrašen. To mi je potrdilo moje sume. Pričel sem raziskovati. Želel sem ključ od tega stanovanja in želel sem tudi, da do nadaljnjega se ne sme nihče vseliti vanj. Skrbniki tega stanovanja so se s tem strinjali, saj je bilo že preveč mrtvih v tem stanovanju.

Ko so odstranili truplo in počistili stanovanje, sem se odpravil tja, da bi ga temeljito raziskal. Ko sem vstopil vanj, sem imel občutek, kot, da nekdo ne želi da sem tam. Ta občutek je bil zelo grozen in moteč. A nisem se želel zmeniti zanj, saj sem želel temu priti h koncu. Nisem želel, da še kdo umre, ne na takšen način.

Sedel sem na kavč in opazoval dnevno sobo. Bila je tako staromodna, temna in energijsko težka. Nikakor se nisem mogel zbrati. Zato sem se odpravil drugo sobo. Vstopil sem v kuhinjo. Kuhinja je bila svetla in lepo urejena, zato sem sedel tam za pult ter opazoval okolico. Kar naenkrat slišim, da se je v drugi sobi nekaj razbilo. Hitro sem vstal in preveril. V dnevni sobi, kjer so bila vsa trupla najdena, je sama od sebe počila steklena mizica. Čudno sem gledal, kako je to mogoče? Opazoval sem okoli sebe, mislil sem si “kakšna čudna soba”. Ko sem želel iti nazaj v kuhinjo, so se vrata zaprla. Ustavil sem se pred zaprtimi vrati in zrl v njih. Rekel sem na glas: “kaj se to dogaja!?”. Obrnil sem se in pred sabo zagledal temno senco. Tako sem se ustrašil, da sem kar padel na tla. A ta senca je tudi kar naenkrat izginila. Ko sem prestrašeno gledal po sobi, se je senca pojavila pri veliki omari, ki je bila narejena iz masivnega lesa. Dobil sem občutek, da mi želi nekaj pokazati.

Vstal sem se in si v sebi govoril, da to ne more biti res. Stopil sem do omare in jo odprl. Iz nje je padlo veliko slik in nekakšnih dokumentov. Vse sem pregledal. Našel sem stare slike možakarja, ki je včasih živel tukaj in tudi vsa njegova dokumentacija je bila tam. Vse to sem dal na kup in pospravil nazaj v omaro, saj nisem vedel kaj bi s tem počel. Obrnil sem se, ko sem na vratih zagledal napis na katerem je pisalo: “nisi sam, pojdi!”. Mislil sem si, kdo se igra sedaj igrice z mano. Jezno sem zakorakal proti vratom in jih želel odpreti. Vrata se niso dala odpreti, bila so zaklenjena.

Strmel sem v vrata, dobival sem vse bolj grozna občutja, vse bolj sem imel občutek, da nekdo strmi vame in želi, da odidem. A nisem želel oditi, ne dokler ne razrešim tega. Na glas sem rekel: “kdor koli si, pusti me, da razrešim to!” Kar naenkrat so se vsa vrata odprla. Čudno sem pogledal, skomignil sem z rameni in odšel v kuhinjo. Na pultu kjer sem prej sedel so se čudežno znašli, listi, ki prej niso bili tam. Pogledal sem kaj je to in bila je zopet dokumentacija možakarja, ki je živel včasih tu. Rekel sem si: “no, pa poglejmo.” Ko sem listal med dokumentacijo, sem spoznal, da je možakar imel sina, ki je bil duševno moten. Ampak ga po njegovi smrti niso našli. Verjeli so, da je zbežal. Ko sem to prebral je skozi mene pretekel neznan strah. Mislil sem si, da moram nujno oditi iz tega stanovanja. A, ko sem želel izstopiti iz stanovanja, se vhodna vrata nikakor niso mogla odpreti. Bil sem tako prestrašen, želel sem le oditi. Obrnil sem se in zagledal, zopet senco, ki je stala na koncu hodnika. Rekel sem si po tiho: “ne, ne morem, meša se mi…”. Sesedel sem se pred vhodnimi vrati in pričel histerično dihati. Bilo me je neopisljivo strah.

nadnaravnemu

Kar naenkrat sem zaslišal glas: “želel si rešiti to, sedaj imaš priložnost, REŠI!” Glas me je prestrašil, saj je bil zelo dominanten. Vstal sem se in šel proti koncu hodnika, kjer je stala senca. Odprl sem vrata, ki so vodila v spalnico. Spalnica je bila prostorna, a le malo je bilo v njej. Ozrl sem se okoli sebe, pri podu sem opazil majhna vrata. Mislil sem si glej no glej. Počepnil sem in odprl vratca. Zelo je zasmrdelo, po gnitju. Z lučko sem posvetil, bilo je videti kot, nekakšen labirint. Rekel sem si, če sem že tako daleč prišel, bom še to storil. Zlezel sem skozi tisto majhno odprtino, ki je bilo po treh metrih videti kot navadna soba. Vstal sem se in se ozrl okoli. Vse okoli mene so bili ozki hodniki, ki so vodili vse naokoli. Hodil sem po teh hodnikih, ki jim ni bilo konca. Kar naenkrat sem vstopil v nekakšno “čudno” sobo. V njej so bile kamere, ki so bile postavljene po vseh sobah. Kar zgrozil sem se. Obrnil sem se, ko sem zagledal osebo. Prestrašil sem se in prijel za pištolo.

Nisem vedel kaj naj pričakujem, oseba je le strmela v tla in po tihem nekaj ponavljala. Rekel sem mu naj vstane. A bil je kot, da me ne sliši. Počasi sem stopil pred njega in mu pomahal pred očmi. Počasi je dvignil glavo. Ko sem mu videl obraz, sem prepoznal. Bil je “sosed”, ki je živel v stenah tega stanovanja. Bilo me je groza. Moški je padel na kolena in me prosil, naj ga ne odpeljem. Rekel sem mu, da ga moram odpeljati na postajo na zaslišanje, saj je osumljen več umorov.

Nekako sem ga pod prisilo pripeljal na postajo, kjer je priznal vse kar je storil. Storilca so poslali v psihiatrično bolnišnico za nedoločen čas.

Od takrat je bilo v tem stanovanju popolnoma drugačna energija. Bilo bolj sproščeno in brez teh “čudnih” občutkov. V tisto stanovanje se je potem priselil mlajši par, ki še dan danes živita s svojim otrokom. Moram pa dodati, da sedaj verjamem v nadnaravno in, da obstaja nekaj, kar je pred nami skrito.


Deli naprej!

VEČ PO OGLASIH 👇🏻

KAJ BEREJO DRUGI?

KLIKNI TUKAJ ZA
HOROSKOP





Do NOT follow this link or you will be banned from the site!